279.c člen ZPP

Glede na obstoječo pogodbeno ureditev je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati že z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Z razrešitvijo je prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 7. 2025 zato ni mogla povzročiti nobenih pravnih posledic glede prenehanja te pogodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je pravno dejanje, s katerim se veljavno pogodbeno razmerje konča za naprej. To pomeni, da mora pogodba o zaposlitvi v času podaje odpovedi še obstajati. Če je pogodba že prenehala veljati na podlagi drugega pravnega temelja, je ni več mogoče odpovedati. V obravnavanem primeru je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja in pogodbenega določila, ki veljavnost pogodbe izrecno veže na trajanje mandata. Zato kasnejša odpoved te pogodbe, ne glede na vprašanje, kdo jo je podpisal, ni mogla imeti nobenega pravnega učinka. V primerih, ko pogodba o zaposlitvi za poslovodno funkcijo preneha zaradi razrešitve, se ta pogodba ne vzpostavi ponovno, tudi če bi bi

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je lahko veljaven del sicer neveljavne pogodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje (zadostnega) soglasja volj pogodbenih strank in ne za vprašanje obličnosti. Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podal toženec: "da prereka vse terjatve domnevno neporavnanih vplačil v rezervni stanovanjski sklad, stroške upravljanja, vzdrževanja ter obratovanja večstanovanjske hiše, ki jih tožeča stranka iz naslova zemljiškoknjižne lastnice dveh stanovanj izterjuje", ne zadostijo standardu obrazloženih trditev, s katerimi bi na ravni konkretnosti prerekal trditve tožnika, da je bil dolžan plačati stroške, izhajajoče iz predloženih računov, v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navzočnostjo pooblaščenca, ki lahko opravlja vsa procesna dejanja, ki jih je na podlagi prvega odstavka 279.c člena ZPP na pripravljalnem naroku potrebno opraviti, je zadoščeno zakonski zahtevi po strankini navzočnosti. Če se stranka, na zahtevo sodišča po osebni navzočnosti na pripravljalnem naroku iz šestega odstavka 279.c člena ZPP,

Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi, kot je zaslišanje priče oz. stranke, ne morejo nadomestiti. Sodišče mora opraviti ustrezno tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnine na eni strani ter na drugi strani dobrovernega tretjega kot pridobitelja. Vendar pa se lahko to tehtanje opravi le ob podanosti ustrezne trditvene podlage. Te pa toženka ni podala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prisotnost začasnega zastopnika tretje toženke na naroku 13. 12. 2024 ni bila potrebna. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (prvi odstavek 82. člena ZPP). Vsa dejanja opravlja v imenu in za račun stranke. Vsaki stranki pa mora biti dana možnost, da v postopku brani svoje pravice in interese, pri čemer ji je prepuščena odločitev, ali bo to pravico izkoristila.

Tožeča stranka se je s prejemom ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi seznanila s stališčem, da tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar več potem, ko je plačala zadnji obrok kupnine po pogodbi. Že takrat je bilo kot odločilno sporno dejstvo med strankama izpostavljeno vprašanje, na kateri podlagi naj bi tožeča stranka opravila sporno storitev za toženo stranko, v obdobju, ko nista bili več v pogodbenem odnosu. Tožeča stranka bi lahko takoj po prejemu ugovora, to je na prvem naroku za glavno obravnavo odgovorila na omenjene pravno odločilne trditve dolžnika (sedaj tožene stranke) v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar ni storila. Tožeča stranka niti ni pojasnila zakaj se brez svoje krivde ni mogla pravočasno opredeliti do navedb dolžnika (tožene stranke). Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da je bila njena tretja pripravljalna vloga vložena na drugem naroku za glavno obravnavo prepozna.

Nobenih ovir ni, da po pripravljalnem naroku sodišče prve stopnje ne bi takoj prešlo k obravnavanju glavne stvari, v okviru odprtega sojenja pa lahko sodnik svoje videnje o tem, kaj je bistvo sporne zadeve, poda tudi že na prvem naroku za glavno obravnavo (svoje mnenje in predvsem dokazni postopek namreč vedno lahko tudi spremeni). Tudi sicer je pripravljalni narok namenjen dopolnitvi trditev in pravnih naziranj ter predlaganju nadaljnjih dokazov, sodišče pa je prosto v oceni, ali je v konkretnem pravdnem postopku tako postopanje potrebno.

Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči ni porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena in tudi ni izkazal drugih okoliščin določenih v 34. členu ZSVarPre, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke.

Ker v obravnavani sodni poravnavi stranki nista določili časa trajanja predkupne pravice, je njeno trajanje kljub temu omejeno, in sicer na 5 let od sklenitve sodne poravnave (511. člen OZ). Ne glede na voljo, ki sta jo stranki imeli ob sklepanju sodne poravnave, vsebina le-te ne more iti preko kogentnih določb materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Za presojo po 197. členu OZ je bistveno, kdo je bil zavezanec za plačilo NUSZ po zakonu in ne po odločbi upravnega organa. Ker je bila v skladu s prvim odstavkom 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) v obdobju od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 za plačilo NUSZ zavezana toženka kot neposredna uporabnica zemljišča oziroma stavbe, ima tožnica na podlagi 197. člena OZ pravico, da od toženke kot zavezanke za plačilo NUSZ po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, pa bi po zakonu morala plačati toženka.

Pritožbena trditev, da je izrek pomanjkljiv in da sodba ni izvršljiva, je zmotna. Tudi, če bi v izreku bilo zapisano le, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje (opredeljeno z ustreznimi identifikacijskimi podatki), bi namreč to zadoščalo. Prvi odstavek 21. člena ZIZ določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. In vse to je iz izpodbijane sodbe razvidno. Sicer pa je identifikaciji stranke namenjen uvod sodbe, ki pa v obravnavanem primeru vsebuje vse potrebne podatke. Sodišče prve stopnje jedolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč v pravdi opredeljuje časovne meje pravnomočnosti.

Sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, če (v celoti) zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventualni zahtevek je torej postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvajalo le dokaze, ki so pravno pomembni za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, to pa je zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Pogodba je nična (le), če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Za ugotavljanje, ali že od samega začetka ni bilo dovolj prostora za izvrševanje služnosti v obsegu, kot je bila ustanovljena (torej, ali je bil predmet pogodbe sploh objektivno mogoč), je bil postavljen izvedenec gradbene stroke. Morebitno neizvrševanje služnosti na samo možnost izvrševanja (in s tem vprašanje ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti) ne bi vplivalo.

Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Pritožnica ne uveljavlja, da država ni v skladu z ustavnimi zahtevami in zahtevami iz mednarodnih pogodb poskrbela za blaginjo otrok. Ker po veljavni ureditvi tožnica kot otrok ni mogla pridobivati dohodkov, ampak so bili za njeno preživljanje dolžni poskrbeti starši, je pravilno sklepanje sodišča v izpodbijani sodbi, da med zatrjevanim primanjkljajem sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, in izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva ni pravno relevantne vzročne zveze. Ker zaznamovanost, ki jo je doživljala tožnica, ne preide čez noč, je prepričljiv tudi zaključek, da ji je škoda nastajala do konca osnovne šole in ne že z dnem ureditve stalnega prebivališča. Tedaj je namreč prešla v novo okolje in dobila priložnost, da na novo vzpostavi socialne stike. Na pravilnost ugotovitev ne vpliva toženkina pritožbena ocena, da je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot v obdobju izbrisa. Toženkino mnenje namreč ne vpliva na obstoj in intenzivnost tožničinega doživljanja prikrajšanja v obdobju izbrisa. Otrok ob vstopu v osnovno šolo potrebuje stik s širšim okoljem in občutek vključenosti v družbo vrstnikov.

Glede na to, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi z dne 3. 10. 2019 navedla, da očitano ravnanje tožnice predstavlja namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ter da obstaja utemeljen sum, da je zlorabila bolniški stalež s tem, da je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, bi sodišče prve stopnje za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi moralo raziskati in se opredeliti do tega, ali podatek, ki ga je tožena stranka pridobila od F. F., t. j. da je šlo za komercialni najem dvorane, ne pomeni morda le dodatne poizvedbe, ki je potrdila dotedanje ugotovitve tožene stranke iz pisne obdolžitve o tem, da je tožnica storila namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Že v pisni obdolžitvi je namreč tožena stranka navedla, da so udeleženci morali za udeležbo na dogodku plačati prispevek za druženje (oziroma vstopnino za predavanje) v znesku 110,00 EUR in da torej ni šlo za neprofiten dogodek.

Gole kršitve pravice do izpovedi ni najti v drugem odstavku 339. člena ZPP, kjer so taksativno naštete vse absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zlorabilo instituta zaslišanja strank, ker je del svoje energije porabilo za to, da bi se stranki poravnali.

Pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo sta dve ločeni procesni opravili sodišča, ki se glede na določila ZPP lahko opravita ločeno, ali pa ob izpolnjenih pogojih po petem odstavku 279.c člena ZPP ena za drugo. Tudi če pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok za glavno obravnavo, pripravljalni narok s tem ne izgubi samostojnosti procesnega opravila, ampak je to v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka.

Tožniku ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj je bil na posledice nerazumljive in nepopolne tožbe ustrezno opozorjen, v njegovi sferi pa je bila odločitev, da pri njej vztraja.

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP). Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep. Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti. Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem