302. člen ZPP

Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

Po uveljavljeni praksi praviloma sodišča po opravljeni glavni obravnavi sodbe ne razglasijo, temveč senat sprejme sklep, da se obravnava zaključi, sodba pa izda pisno. Sodba velja takoj, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. Slednje ne pomeni, da je sodišče spisalo sodno odločbo že z dnem njene izdaje, temveč je takrat zaključilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev. Predložena dokazila skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZŠtip-1 ne potrjujejo, da je tožnica dijakinja, ki ima najtežje težave pri učenju. Razvidno je le, da je tožnica glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev opredeljena kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Pritožbeni očitek o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah in Ustave RS, zaradi vračila neutemeljeno izplačane štipendije za šolsko leto 2022/2023, ni utemeljen. Sodišče je tožbo v tem delu skladno s 63. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, saj o vračilu prejetih zneskov štipendije za štipendijsko

Toženec ne odgovarja (družbi, in posledično tožniku kot njenemu upniku), ker je izbral slabega strokovnjaka (trgovalca), pač pa, ker ga ni ustrezno nadziral (culpa in vigilando) in ni zagotovil mehanizmov v "svoji" družbi, ki bi zagotovila spoštovanje pogodbenih zavez, ki jih je družba prevzela.

Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvidet

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prisotnost začasnega zastopnika tretje toženke na naroku 13. 12. 2024 ni bila potrebna. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (prvi odstavek 82. člena ZPP). Vsa dejanja opravlja v imenu in za račun stranke. Vsaki stranki pa mora biti dana možnost, da v postopku brani svoje pravice in interese, pri čemer ji je prepuščena odločitev, ali bo to pravico izkoristila.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

V kontekstu odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vprašanje, ali je bil delavec z dela upravičeno odsoten, ni relevantno. Ključno je, ali je delavec delodajalca pravočasno in na primeren način obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

Zdravljenje tožnice do izdaje dokončne odločbe še ni bilo zaključeno. Ker zdravljenje tožnice do relevantnega datuma še ni bilo zaključeno, niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2. Pooblaščenec tožnice je na naroku soglašal, da se izpoved šteje za prebrano, saj bi se z branjem na glas izgubljalo čas, nato pa ugovarjal zavrnitvi neposrednega zaslišanja s sklicevanjem na 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Stranka se mora konkretizirano opredeliti do potrebe po neposrednem zaslišanju (npr. zakaj je potrebno priči postaviti dodatna vprašanja, …), česar pooblaščenec tožnice ni navedel.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Pogodbo in razmerja med pridobljeno koristjo in prevzetimi obveznostmi je treba presojati glede na stanje, kakršno je bilo ob sklepanju pogodbe in ne za nazaj. Tveganja v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo; prognoza je bila podana, izročevalec jo je poznal. Vse svoje premoženje je izročil vedoč, da nasprotne izpolnitve ne bo mogel sprejeti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je le navidezna, v resnici sta stranki sklenili darilno pogodbo.

Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil. Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.

Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik tudi izven akademskega okolja ni nehal biti profesor, B. B. pa ne študentka, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da lahko do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja pride zgolj na delovnem mestu in v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v nadrejenem odnosu, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi dotikanje intimnih telesnih predelov. Motiv storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja za obstoj le-tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če ne bi ravnal z namenom zadovoljitve spolnega nagona. Glede na to, da opis očitanega kaznivega dejanja oziroma njegov zakonski znak drugo spolno dejanje ne izhaja z vidika storilca, temveč z zornega kota žrtve, je za presojo bistveno, da so morale v obravnavanem primeru študentke storiti ali trpeti nekaj spolnega (spolno dejanje), kar je pomenilo poseg v njihovo spolno inte

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Tožnica je v trenutku, ko je odnesla viski iz trgovine, ravnala v nasprotju z navodili, saj zanj ni imela računa. Tožnici ni očitana tatvina, kot zmotno navaja pritožba, temveč da je poskušala odnesti viski brez plačila in da ga je nato odnesla brez računa, kar vse je bilo v postopku tudi dokazano. Njeno ravnanje je sodišče pravilno opredelilo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi z ravnanjem, zaradi katerega je bila tožnici podana odpoved iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 6. 11. 2021 pri nakupih dveh kupcev uporabila C. kartico, ki jo je nek tretji kupec pozabil v trgovini; s tem je kupcema pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti popustov na nakupa, toženki pa je lažno prikazala, da sta kupca predložila svoji C. kartici, in ji povzročila škodo v višini danih popustov. Zaključilo je, da je s tem storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki je imela tudi znake kaznivega dejanja goljufije. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni storila kršitve, ker je upoštevala stalno delovno prakso toženke. Takšna praksa v postopku ni bila dokazana.

V skladu s 302. členom ZPP se mora glavna obravnava začeti znova v kolikor pride so spremembe senata, vendar sme senat potem, ko se stranke o tem izjavijo odločiti, da se priče, izvedence, stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (tretji odstavek 302. člena ZPP).

Sodna praksa je jasna, da morajo biti podana najbolj pogosta tveganja, da to mora biti tudi v obliki obrazca in da se tožniku to mora ustno pojasniti. Pri tako hudih operacijah, kot je bila pred tožnikom, takšna zahteva ni neživljenjska in prestroga. Med zdravnikom in pacientom mora iti za razgovor, ne le branje obrazca in podpisovanje s strani pacienta. Seveda pa mora zdravnik iz razgovora ugotoviti, ali je pacient razumel pojasnilo, ki ga zahteva zakon. Ni pa zdravnik dolžan pojasnjevati pacientu, kako lahko uresničitev komplikacij vpliva na njegovo delovno zmožnost. Sodišče je ugotovilo, da zdravnik ni opravil pojasnilne dolžnosti tako, kot je treba v tako težkem primeru tudi v slovenskem jeziku. Šele če bi vse to pojasnil tožniku in na pravilen način, bi lahko tožniku očitali, da bi moral prositi za prevod, če slovenščine ne razume popolnoma. Ni predpisa, ki bi terjal, da zdravnik pri vsakem pacientu preveri ali razume slovenski jezik.

Tožnici sodišče ni odvzelo pravice do dokazovanja s postopanjem po tretjem odstavku 302. člena ZPP, ki je bilo pravilno. Razloge je pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno izpostavljena „nuja zaslišanja prič, zaradi morebitnih pomot v predhodnih opredelitvah“, ne izkazuje potrebe po ponovnem (neposrednem) zaslišanju prič s strani sodišča prve stopnje in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP dalo prednost pred načelom neposrednosti. Celo sama tožnica v pritožbi izpostavlja dolgo trajanje postopka, medtem ko je iz spisa razvidno, da je bila zadeva predodeljena novi razpravljajoči sodnici v fazi že zaključene in nato (zaradi pridobljenih potrdil dobaviteljev) ponovno otvorjene glavne obravnave. Izpodbijana sodba vsebuje številne prepričljive razloge o tem, da je bilo stanje kupljenih nepremičnin tožnici izjemno dobro znano in da ji ni moglo biti neznano. Tožnica po zatrjevanem zamakanju ni pristala na skupen ogled strehe s toženko, kar ji je ta predlagala v omenjenem odgovoru, iz katerega tudi ne izhaja, da priznava napake na strehi in dru