7. člen ZPŠOIRSP

Tožnik je bil že na poti nazaj na delo, po rednem teku stvari bi nadaljeval svoje delovno razmerje za nedoločen čas na A. Namesto tega je bil mobiliziran, dve leti trpel vojne grozote in postal nesposoben za delo. Sklepanje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve (odpovedjo), češ da ni klical delodajalca, je zato napačno, saj je službo izgubil, ker se ni vrnil na delo (ker tega ni mogel), ne zato, ker delodajalca o tem ni obvestil. Za vse ugotovljene neugodnosti, ki jih je treba pripisati izbrisu, pri čemer ni zanemarljiv njegov vpliv na res izjemno težke psihične posledice, ki jih je utrpel tožnik (celo delovna nezmožnost zaradi psihičnih težav, čeprav je bil izbris "le" eden od več dejavnikov, ki so do tega privedli), je slednji upravičen do višje odškodnine.

Predlog se zavrne.

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik je zaradi izbrisa trpel običajne, splošno predvidljive nevšečnosti, ki jih je zakonodajalec ovrednotil v pavšalnem znesku odškodnine, ki je bila tožniku že priznana v upravnem postopku.

Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnjo stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje.

Sodišče je tožnici sicer verjelo, da je imela tudi na področju pridobivanja sredstev oz. zaposlitve gotovo tudi zaradi neurejenega statusa določene nevšečnosti, zato je to pravilno upoštevalo v okviru dodatno priznane ji nematerialne škode, kjer se tudi ta segment lahko upošteva pri odmeri enotne oblike (negmotne) škode. Za dodatno povrnitev konkretne materialne škode pa bi morala izkazati konkretne okoliščine, povezane z izbrisom in zatrjevano izgubo dohodka. Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Zakon ne določa, ali gre za materialno ali nematerialno škodo, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Sodišče je pravilno uporabilo to določbo, ko je od odškodnine, do katere bi bila tožnica po oceni sodišča upravičena, odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku.

Tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za 15 let neugodnosti izbrisa je glede na učinke prepleta vseh negativnih posledic izbrisa (utrpel je izjemno težke psihične posledice) in glede na primerljivo sodno prakso nekoliko prenizka.

Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odpreti bančnega računa, duševno je trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost. Na drugi strani je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, od tega je leto dni preživel v zaporu ter je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa zato znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.

Ob pomanjkanju trditvene in dokazne podlage sodišče ni našlo vzročne zveze med tožnikovim nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevano škodo iz naslova socialnih pravic oz. transferjev in izgubo zaposlitve. Če je bila upravičencu v upravnem ali katerem koli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku, se tožbeni zahtevek zavrne. Obrazložitev sodišča, da dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in strahu, ni izvedlo, ker je na podlagi dokaznega postopka ocenilo, da tak dokaz ni potreben in se je lahko samo prepričalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ob tožnikovi izpovedbi je dokazna ocena o nepotrebnosti dokaza z izvedencem neprepričljiva.

Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002). Na tožnici je dokazno breme za obstoj škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, pri čemer sodišče nepremoženjsko škodo odmeri glede na okoliščine primera, upoštevajoč načelo pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pravno priznano škodo predstavljajo predvsem pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, pri čemer se nepremoženjska škoda zaradi medsebojne prepletenosti in povezanosti duševnih bolečin in strahu ter težav pri ločenem ocenjevanju posameznih oblik škode odmeri v obliki enotne odškodnine, ki zajema vse negativne posledice, izhajajoče iz obdobja, ko oškodovančev pravni status ni bil urejen. Po določilu 7. člena ZPŠOIRSP se višina denarne odškodnine v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, tako da za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede teh predpostavk na tožniku. Pri odmeri višine odškodnine, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večji obseg škode. Ker tožnik ni izkazal nobene od posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine, kot jo je prejel v upravnem postopku, kljub dolžini trajanja izbrisa, ni upravičen. O tožnikovem duševnem trpljenju in strahu največ izpove ravno tožnik sam, saj sta duševno trpljenje in strah stvar subjektivnega doživljanja. Predlagani priči pa sta zgolj indična dokaza in ne odločilna dokaza, kot to zmotno meni pritožba. Tožnik ni zatrjeval, da sam ne bi znal izpovedati o svojem duševne

ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če je dokazni predlog brez dejanske trditvene podlage oziroma ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti.

ZPŠOIRSP pavšalne odškodnine ne določa kar abstraktno, na počez, ampak gre za znesek, ki je namenjen kritju tipične škode, ki je nastala izbrisanim osebam zaradi izbrisa. Če oškodovanec meni, da je utrpel večjo škodo, pa lahko to uveljavi v sodnem postopku. V takem primeru se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP), kar pomeni, da mora tožnik skladno z določilom 131. člena OZ dokazati vrsto in obseg škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom.

Po stališču sodne prakse se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih upošteva poleg časa, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen razpad zakona, družinskih vezi in podobno). Glede povrnitve stroškov upravnih taks za pridobitev delovnih dovoljenj ni podane vzročne zveze med izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva RS in temi stroški že zato, ker je tožnik ohranil status tujca, ker ni državljan RS, niti ni nikoli vložil prošnje za pridobitev državljanstva. Zakon o zaposlovanju tujcev je določal, da mora vsak tuj državljan ali oseba brez državljanstva, da lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS, imeti delovno dovoljenje. Tožniku bi stroški s pridobivanjem delovnih dovoljenj glede na to, da ni državljan RS, nastajali ne glede na to, ali je bil vpisan v register stalnih prebivalcev RS ali ne.

Okoliščine, da tožnik (pred izbrisom in izgonom) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo tožniku v breme. Ker je bil izvor tožnikove škode v protipravnem ravnanju tožene stranke, je pritožbeni očitek, da si tožnik ni uredil pravnega statusa, z vidika pravno relevantne vzročne zveze brezpredmeten. Tožena stranka je odgovorna tako za negativne posledice protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva kot tudi za protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje odločbe o odpovedi prebivanja. Glede na neločljiv preplet obeh protipravnih ravnanj državnih organov, vzročno povezanih z zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Glede na tožbene trditve je bil izvor tožnikovih težav pri zaposlitvi toženkino ravnanje (prenos tožnika iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev), zato bi bila zahteva, da bi si tožnik (tudi) v navedenem obdobju zaradi odprave negativnih posledic izbrisa lahko uredil svoj pravni status (oziroma presoja, da ni storil dovolj za ureditev tega statusa), z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo pretirana. Brez ustreznih trditev o dobičku ozrioma zaslužku ni mogoče domnevati, da je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva iz naslova priložnostnega dela na črno zaslužil manj kot pred izbrisom in da je bilo to posledica izbrisa. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega tožnikove nepremoženjske škode ustrezno ovrednotilo dejstvo, da tožnik, kot obsojenec za kaznivo dejanje tatvine storjeno leta 1989 in v obdobju od 1993 do 1999 storilec vrste prekrškov predvsem zoper varnost cestnega prometa, očitno ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije. Vse navedeno je mogoče strnjeno povzeti v zaključek, da je tožnica utrpela kratkotrajen intenziven strah pred izgonom ter poseg v pravico do svobode gibanja in družinskega