10. člen ZPŠOIRSP

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno stališče sodne prakse, da predhodne poškodbe ali bolezni predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih izražene težave že pred škodnim dogodkom ali ko je izkazano, da bi se te pojavile ne glede na škodni dogodek. Dejstvo, da ima tožnica šibkejše kapacitete za soočanje s stresorji in da jo je to lahko predisponiralo k temu, da je prišlo do razvoja trajne osebnostne spremenjenosti, zato ne vpliva na njeno pravico do povrnitve nastale nepremoženjske škode. Enako velja za dejstvo, da je v BIH istočasno potekala vojna. Ni pomembno, ali je vojna krepila stresno doživljanje tožnice in občutke nemoči zaradi samega izbrisa, ključno je, da brez protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica zgoraj ugotovljenih duševnih bolečin in posledične trajne osebnostne spremenjenosti sploh ne bi trpela.

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnik, kot družinski član izbrisane osebe, ne sodi v krog tistih, na katere se razteza ureditev po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Takšna določitev kroga upravičencev po prepričanju Vrhovnega sodišča ne nasprotuje načelu enakopravnosti. Tožnikov položaj je bil rešljiv po splošnih pravilih odškodninskega prava, tako kot v primeru vseh drugih tipičnih oškodovancev po splošnem odškodninskem pravu, tudi tistih, katerih zahtevki temeljijo na 26. členu Ustave. Njegov položaj je tudi izenačen s položajem izbrisanih po splošnih predpisih in zanj torej veljajo enaka pravila o zastaranju, kakor veljajo za izbrisane v delu, ki presega posebno odškodninsko shemo po ZPŠOIRSP.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da si je za zaposlitev aktivno prizadeval že pred izbrisom (torej vseskozi, ne le v obdobju izbrisa ali po njem), pa pri tem brez svoje krivde ni bil uspešen. V nasprotnem primeru tožnik ne more dokazati vzročne zveze med izbrisom in svojo nezmožnostjo pridobivanja zaslužka. Ne prepriča namreč, da je bil prav izbris tisti izključni razlog, ki mu je preprečeval vsakršne možnosti za delo in pridobivanje dohodkov. V konkretnem primeru niso podane posebne okoliščine, ki bi terjale prisojo višje odškodnine od tiste, ki je bila tožniku priznana že v upravnem postopku (5.100 EUR). Tožnik nastanka zatrjevane premoženjske škode (izguba socialnih transferjev, stroški pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks) ni izkazal že po temelju, glede nepremoženjske škode pa posebnih okoliščin, ki bi narekovale višjo odškodnino od že prejete, bodisi ni zatrjeval bodisi ni dokazal.

Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja. Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena OZ, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko vars

V sodnem postopku lahko pridobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo, kot jim je bila priznana na podlagi ZPŠOIRSP. Ker tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine ni upravičen. Tožnik je v upravnem postopku že dokazal, da ga je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Predmet tega postopka je vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, mu je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka je dokazovanje nastale škode oziroma njene višine lahko oteženo. Tudi sicer je pravična odškodnina pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa glede na pomen prizadete dobrine in poseg v integriteto oškodovanca. Ta se je oblikovala skozi leta po uveljavitvi ZPŠOIRSP. V trenutku, ko je tožnik vložil tožbo (leta 2017), je bila skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, celo omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine

Nezakonito ravnanje države kot povzročitelja škode je zakonodajalec prepoznal s tem, ko je vsem oškodovancem ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, s katerimi so izkazali izbris, omogočil pridobitev enotne odškodnine po ZPŠOIRSP ter jih s tem razbremenil dokazovanja protipravnosti, škode in vzročne zveze v sodnem postopku. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 25 oziroma 30 povprečnih plač v času sojenja predstavlja ustrezno individualno odmeno za prestane duševne bolečine zaradi izbrisa, hkrati pa je zaradi teže primera pravilno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za podoben oziroma blažji obseg škode prejmejo drugi oškodovanci. V sodni praksi se je višina denarne socialne pomoči v nekaterih primerih res uveljavila kot merilo za izgubljen zaslužek, vendar ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah, da je prav izbris povzročil izgubo zaposlitve, saj si oseba kljub prizadevanjem ni mogla urediti svojega statusa. Zgolj otežen položaj zaradi izbrisa sam po sebi še ne zadostuje za zaključek o obstoju premoženjske škode oziroma ne izkazuje vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Obstoj premoženjske š

Predlog se zavrne.

Odškodnina za materialno škodo je namenjena oškodovancu in ta je aktivno legitimiran. Tožnik ne more uveljavljati odškodnine za materialno škodo, ki je nastala njegovima sestrama, čeprav je šlo za denar, ki sta ga dali sestri posredniku zaradi pridobitve tožnikovih dokumentov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem primeru ni posebnih okoliščin, ki bi opravičevale višjo odškodnino, kot jo je tožnik prejel po določbah ZPŠOIRSP. Tožnik je bil v svoji družini, imel je določene dokumente, ki so mu dopuščali izhod iz države, ni bil izgnan iz države. Ob izbrisu tožnik ni bil zaposlen. Imel pa je status tujca v Republiki Sloveniji in tudi tujci so se lahko zaposlili na podlagi dovoljenja za delo (npr. vloga delodajalca ali osebna vloga). Vendar je sodišče ugotovilo in tega pritožba ne graja, da tožnik ni nikoli zaprosil za osebno delovno dovoljenje in tudi s strani delodajalca ni bila podana taka vloga.

O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici. Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socia

Načelo pravne enakosti terja, da je treba pravno enako obravnavati tisto, kar je enako oziroma tisto, kar je enako v bistvenem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo posebne okoliščine, ki morajo biti izkazane v pravdnem postopku, da se oškodovancu, ki mu je bila prizna odškodnina že v upravnem postopku, prizna višja odškodnina. V novejši sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je temeljni kriterij za priznanje stroškov postopka, tudi v odškodninskih sporih, uspeh v pravdi; priznanje stroškov glede na uspeh po temelju in posebej po višini je bilo opuščeno oziroma pridržano le za izjemne primere. Pritožbeno sodišče sklepno izpostavlja dva bistvena sklopa dejstev in oba sta bila odločilna pri presoji stroškovne odločitve. Prvi je, da taka ureditev odločanja o stroških v postopkih zoper toženko velja zaradi posebnih okoliščin, ki so povezane s kršitvijo (osebnostnih) pravic tožnikov s strani toženke (le) v zvezi z izbrisom iz RSP, ker bi toženka morala take pravice varovati, da je bil proces uveljavljanja pravovarstva tem osebam dolgotrajen, da je praksa sodišč povezana s priznanjem odškodnin v teh postopkih nova in neenotna. V drug sklop dejstev, ki so odsev vrednostneg

Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna. Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti. Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.

Odločitev ni v nasprotju s stališčem sodne prakse, da se denarna socialna pomoč upošteva kot merilo za ugotovitev premoženjskega prikrajšanja. To namreč pomeni le, da višina denarne socialne pomoči v relevantnem obdobju služi kot merilo za ugotovitev višine škode, se pravi plače, ki bi jo prejemal, če bi bil zaposlen, ne pa tudi, da tožniku ni treba dokazati vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tožnik ob izbrisu ni izgubil zaposlitve, za kasnejše obdobje pa ni izkazal nikakršnih prizadevanj, da bi si zaposlitev našel, niti ni izkazal okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Doživljanje prikrajšanja zaradi otežene dostopnosti na trg dela je sodišče upoštevalo v okviru nepremoženjske škode, ta okoliščina pa sama po sebi ne zadostuje za sklepanje o pretežni verjetnosti, da je bila nezaposlenost posledica izbrisa. Iz narave toženkinega nedopustnega dejanja, ki je posledica zakonske ureditve, veljavne za vnaprej poimensko nedoločeno skupino ljudi, izhaja, da ni bil njen namen izogniti se plačilu odškodnine.

Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.

Ugotovljena škoda je posledica ravnanj toženkinih organov ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in ob prehajanju meje. Ostale okoliščine in ravnanja toženke pa so posledice prvotnega izbrisa, ki jih sodišče presoja pri odmeri enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Tožnica zahteva enotno odškodnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi nadaljnjo škodo zaradi izbrisa, ki se kaže v posttravmatski stresni motnji, ki jo je izvedenka pripisala težavam zaradi izbrisa do 30 %.