25. člen ZSV

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Tožnica je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, temeljila na trditvah o izgubi prihodkov v obliki zajamčene plače in socialnih transferjev (socialne pomoči in otroških dodatkov). Po presoji sodišča prve stopnje njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker ni podane vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in nastalo škodo in tudi ne same škode. Za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode v obliki povračila socialne pomoči zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne zadošča ugotovitev, da tožnica ni dokazala, ali in kakšne socialne transferje je prejemala pred izbrisom, ali je za dodelitev kakšnega izmed njih kadarkoli sploh zaprosila ter, ali je in kakšne prihodke je imela v času izbrisa. Pri presoji, ali je tožnica zaradi toženkinega protipravnega ravnanja upravičena do povračila izgubljene denarne socialne pomoči, je treba izhajati iz določb v spornem obdobju veljavnega ZSV in dejstva, da zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo u

Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter nezaposlenostjo tožnika v določenem obdobju izbrisa zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja.

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Do družbene denarne pomoči ni upravičen prosilec, če njegovi dohodki presegajo z zakonom določeni minimalni mesečni dohodek na družinskega člana.