VSRS Sodba I Ips 14942/2012-293

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8. 9. 2015 obdolženi M. V. po prvem odstavku 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je v stanju neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je, da se bo izrečeni varnostni ukrep izvajal v ambulanti Psihiatrične klinike Ljubljana najdlje dve leti, pri čemer bo po šestih mesecih sodišče ponovno odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženki je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16. 3. 2016 pritožbi obdolženkinih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter obdolženki naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obdolženkina zagovornika dr. B. K. in Z. K.

Zagovornik dr. B. K. vlaga zahtevo, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter kazenski postopek zoper obdolženko ustavi, oziroma podredno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika posameznika. Ob tem po četrtem odstavku 423. člena ZKP predlaga odložitev izvršitve izrečenega varnostnega ukrepa. Dne 1. 7. 2016 je zagovornik zahtevo dopolnil s kliničnopsihološko ekspertizo dr. A. S. z dne 13. 6. 2016, pri čemer je navedel, da se ugotovitve v ekspertizi pomembno razlikujejo od ugotovitev izvedenke prof. dr. K., kar vzbuja dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa.

Zagovornik Z. K. vlaga zahtevo prav tako zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter postopek zoper obdolženko ustavi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tudi on predlaga, da sodišče v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP odloži izvršitev izrečenega varnostnega ukrepa. Zahtevi prilaga kliničnopsihološko ekspertizo dr. A. S. z dne 13. 6. 2016.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je 23. 5. in 25. 7. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zahtevi nista utemeljeni in predlaga njuni zavrnitvi. Sodišče je obrazložilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Tudi izjave obdolženke, dane policiji, ni potrebno izločiti iz spisa, saj jo je podala prostovoljno, njena vsebina pa se nanaša na vlom v stanovanje. Utemeljeni niso niti očitki o posegu v obdolženkino zasebnost, saj sklepa obeh sodišč vsebujeta pravilne razloge, zakaj dokazi niso bili pridobljeni na nedovoljen način. Izpodbijani odločbi imata jasne razloge tudi o tem, da so bili predmeti uničeni. Tudi očitek o objektivi odgovornosti ne drži, saj iz sklepa jasno izhaja, da je obdolženka predmete uničila s krmljenjem golobov. Podana ni niti kršitev kazenskega zakona, saj so izpolnjeni vsi elementi, ki jih za izrek izrečenega varnostnega ukrepa določa 70.b člen KZ-1. Pritožbeno sodišče, ki je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo jasne razloge glede očitkov o neobrazloženosti predloga za izrek varnostnega ukrepa, je upravičeno zavrnilo tudi navedbe o nejasnosti izreka glede uporabe glagola „hraniti“. Po mnenju vrhovne državne tožilke pa se očitki iz obeh zahtev v določenem delu prepletajo z drugačnim ocenjevanjem ugotovljenih dejstev, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovora vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obema zagovornikoma. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil zagovornik Z. K., ki je izrazil nestrinjanje s stališči tožilke, vztrajal pri svojih navedbah iz zahteve ter dodatno utemeljeval kršitev pravice do obrambe v zvezi z očitki, da obrambi ni moglo biti znano, v kakšnem pomenu je uporabljen glagol „hraniti“.

Odgovora vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročalo tudi obdolženki, najprej na naslov ..., ki je bil zadnji znani naslov njenega prebivališča, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ga je navedel tudi zagovornik Z. K. Vročitev na tem naslovu ni bila mogoča, saj se je pošiljka vrnila z oznako vročevalca, da je naslovnica preseljena (list. št. 879). Vrhovno sodišče, ki z drugim naslovom obdolženkinega prebivališča ni razpolagalo, je nato z vpogledom v Centralni register prebivalstva ugotovilo, da ima obdolženka stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Žalec. Vročitev odgovorov, kljub večkratnim poskusom, tudi na tem naslovu ni bila mogoča, saj obdolženka, kljub šestim obvestilom o prispelih poštnih pošiljkah z dne 26. in 27. 5. 2016, 18. in 19. 8. 2016 ter 8. in 9. 9. 2016, pošiljk ni dvignila. Sodno pisanje se je namreč vselej vrnilo z oznako vročevalca, da naslovnica ni dvignila prispele poštne pošiljke.

B-I.

5Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-II.

O bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka

6Oba zagovornika uveljavljata kršitev obdolženkine pravice do obrambe oziroma pravice do izvajanja dokazov v njeno korist iz 29. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog zagovornikov za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Menita, da gre v zvezi z vprašanjem nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj za bistvena razhajanja med pisnim izvedenskim mnenjem in njeno ustno izpovedbo ter tudi med mnenji ostalih psihiatrov in izpovedbo psihiatrinje M. B. Prav tako obstaja dvom v pravilnost izvedenskega mnenja glede vprašanja duševne motnje, ki bi ga bilo treba razjasniti z novim izvedencem. Prvostopenjskemu sodišču bi se moral vzbuditi dvom v strokovnost dela izvedenke in kliničnega psihologa J. M. Zagovornika zatrjujeta tudi, da je sodišče, ker ni postavilo novega izvedenca, kršilo 258. člen ZKP. Tudi pritožbenemu sodišču očitata, da se do navedb o nestrokovnosti izvedencev in o tem, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo pravico do pravnega sredstva. Pri tem zagovornik dr. B. K. nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, ki je presodilo, da obramba ni navedla konkretnih razhajanj med izpovedbo in izvedenskim mnenjem prof. dr. M. K. ter ostalimi izvedenskimi (pravilno: strokovnimi) mnenji.

7Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke zavrnilo kot neutemeljen, saj je izvedensko mnenje prof. dr. M. K. ocenilo kot popolno, strokovno in prepričljivo. Presodilo je, da je izvedenka svoje mnenje natančno pojasnila in odgovorila na vsa zastavljena vprašanja obrambe, v njenem mnenju ni našlo nobenih protislovij (5. in 24. točka obrazložitve sklepa). Prav tako ni podvomilo v strokovnost dela izvedenke in kliničnega psihologa J. M.. Sodišče se je pri tem izrecno opredelilo do očitkov obrambe, da je izvedenka podala konfliktne odgovore, in jih kot neutemeljene zavrnilo. Tudi izpovedbo izvedenke z glavne obravnave je sodišče ocenilo kot popolnoma skladno z dopolnjenim izvedenskim mnenjem. V dokaznem postopku se je sodišče seznanilo tudi z mnenji treh psihiatrov, ki jih je v spis vložila obramba, dva od njih je tudi zaslišalo. S temi mnenji je bila seznanjena izvedenka, ki je tudi po seznanitvi z njimi vztrajala pri svojih ugotovitvah in mnenju. Izvedensko mnenje je sodišče presojalo tudi v luči mnenj in izpovedb psihiatrov M. B. in D. Ž. Ocenilo in obrazložilo je, da mnenji in izpovedbi ne izpodbijata izvedenskega mnenja prof. dr. K. (23. točka obrazložitve sklepa). Presoji in razlogom prvostopenjskega sodišča je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

8Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljane procesne kršitve niso podane. Zahtevi namreč zgolj drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretirata izvedensko mnenje izvedenke prof. dr. M. K. ter mnenja psihiatrov, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, dva od njih pa tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, pa vložnika pri tem niti ne navajata konkretnih razhajanj med pisnim mnenjem izvedenke in njeno izpovedbo ter mnenji psihiatrov in izpovedbo priče M. B., temveč ponujata lastno dokazno oceno izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov. S tem vložnika ne uveljavljata zatrjevanih procesnih kršitev, temveč izražata nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedenke in kliničnega psihologa J. M. ter dokaznimi zaključki sodišča. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je potrebno dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, in da gre torej pri tem za dejansko vprašanje. ZKP v 258. členu samo predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. To, kar mora storiti sodišče, je, da strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca, obravnava in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovori. Samo to je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka, kako odgovori (ali sprejme ali zavrne), pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati. Sodišče prve stopnje, ki je razumno in argumentirano odgovorilo na kritike obrambe glede zatrjevanih nasprotij znotraj izvedenskega mnenja izvedenke ter v razmerju do ostalih mnenj in izpovedb obeh psihiatrov in pri tem tudi ni podvomilo v pravilnost in strokovnost danega mnenja izvedenke in izsledkov kliničnega psihologa J. M., dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke pa kot neutemeljenega zavrnilo, zato ni kršilo 258. člena ZKP (in tudi ne 257. člena ZKP, kot še očita zagovornik Z. K.). Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovila že izvedenka, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Zagovornika ne moreta uspeti niti s sklicevanjem na priloženo klinično psihološko ekspertizo dr. A. S. z dne 13. 6. 2016, ki je bila po predlogu obrambe izdelana po pravnomočnosti napadenega sklepa, saj na ta način ne uveljavljata nobene kršitve zakona, ki bi jo bilo dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, pač pa poskušata izpodbijati pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi očitki zagovornika dr. B. K., da je izvedenka o neprištevnosti obdolženke v času izvršitve protipravnega ravnanja zgolj domnevala, predstavljajo lastno dokazno presojo izvedenskega mnenja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke glede na navedeno obdolženkina pravica do obrambe ni bila kršena. Prav tako ni bila kršena njena pravica do pravnega sredstva, ker se naj pritožbeno sodišče ne bi opredelilo do navedb o nestrokovnosti izvedencev in o tem, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. Pritožbeno sodišče se je do teh očitkov opredelilo (10., 14., in 18. točka obrazložitve sklepa) in jih kot neutemeljene zavrnilo. Nesprejemanje razlogov pritožbenega sodišča pa ne pomeni, da je podana kršitev pravice do pravnega sredstva.

9Prav tako niso utemeljeni očitki zagovornika Z. K. o kršitvi 265. člena ZKP, ki jo uveljavlja z navedbami, da ni razumljivo, zakaj je sodišče v obravnavani kazenski postopek pritegnilo kliničnega psihologa J. M., saj ta sploh ni na listi sodnih izvedencev, niti ne gre za izvedenca psihiatrične stroke, iz izjav izvedenke prof. dr. K. pa je razvidno, da se sama ni počutila sposobno za opravo svojega dela.

10Psihiatrični pregled obdolženca po prvem odstavku 265. člena ZKP je vrsta izvedenstva, ki se odredi, če, med drugim, nastane sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega od razlogov, naštetih v prvi alineji, ni bil prišteven oziroma je bila njegova prištevnost zmanjšana. V odredbi, s katero se postavi izvedenca psihiatrične stroke, je treba konkretno navesti, kaj je naloga izvedenca – psihiatra. Temeljna vprašanja, na katera mora odgovoriti izvedenec, so določena v tretjem odstavku 265. člena ZKP. ZKP v 265. členu določa, da sodišče vprašanje o obdolženčevi (ne)prištevnosti ugotavlja s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke, ki mora skladno s pravili psihiatrične znanosti in stroke podati izvid in mnenje o duševnem stanju obdolženca v času storitve kaznivega dejanja in v času pregleda ter podati mnenje o tem, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje vplivalo na obdolženčevo prištevnost ter kako se še sedaj odraža na njegovem pojmovanju in ravnanju (tretji odstavek 265. člena ZKP). Vendar pa določbe 265. člena ZKP ne izključujejo možnosti, da se, kolikor se za to izkaže potreba, v izvedensko delo vključi tudi kliničnega psihologa, ki ima znanja, s katerimi psihiater ne razpolaga. V praksi je večkrat šele v sodelovanju s kliničnim psihologom mogoče z zanesljivostjo ugotoviti mejo med normalnim in abnormnim duševnim stanjem storilca. V takih primerih je za popolno in zanesljivo razjasnitev duševnega stanja storilca multidisciplinarni pristop neobhoden, kar se je, kot bo prikazano, izkazalo tudi v obravnavanem primeru.

11Sklepa nižjih sodišč vsebujeta razloge, zakaj je bil k izdelavi izvedenskega mnenja prof. dr. K. pritegnjen klinični psiholog J. M. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je izvedenka prof. dr. M. K. po prevzemu spisa in pregledu mnenja psihiatrinje V. Ž. zaprosila sodišče, naj ji omogoči, da k delu pritegne še specialista klinične psihologije, saj je ocenila, da samo s psihiatričnim pregledom, brez psihološkega testiranja, glede na značilnosti in posebnosti konkretnega primera, ne bi bilo mogoče opredeliti obdolženkinega duševnega stanja. Sodišče je dopolnilo odredbo o izvedenstvu in izvedenki dovolilo, da k svojemu delu pritegne specialista klinične psihologije, kar se je tudi po zaslišanju ostalih dveh psihiatrov, M. B. in D. Ž., izkazalo za pravilno, saj sta tudi ta dva v bistvu potrdila, da bi bil samo psihiatrični pregled obdolženke premalo oziroma samo ta ne bi mogel zajeti morebitne patologije (23. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Odločitvi o pritegnitvi kliničnega psihologa k izdelavi izvedenskega mnenja prof. dr. M. K. je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je v 9. in 11. točki obrazložitve sklepa pojasnilo, da se je le s pritegnitvijo kliničnega psihologa v celoti osvetlila osebnostna struktura obdolženke. Izpodbijana sklepa vsebujeta tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljene in razumne razloge, zakaj je bil v izdelavo izvedenskega mnenja izvedenke prof. dr. M. K. vključen klinični psiholog J. M., pri čemer je izvedenka pojasnila, da psiholoških testiranj psihiater, ki tudi sicer za to nima ustreznega znanja, sam sploh ne sme izvajati, kar vse izhaja iz izpodbijanih sklepov.

12Kršitev določbe 265. člena ZKP, ker je bil v izdelavo psihiatričnega izvedenskega mnenja vključen klinični psiholog, ki je z opravo psihološkega testiranja nudil strokovno pomoč izvedenki pri izdelavi izvedenskega mnenja, glede na navedeno, ni podana. Kršitev navedene določbe prav tako ni podana, ker naj klinični psiholog J. M. po navedbah zagovornika sploh ne bi bil na listi sodnih izvedencev. J. M. v tem postopku ni bil zaslišan kot izvedenec, pač pa kot priča, odgovarjal je na zastavljena vprašanja sodišča in strank, njegovim ugotovitvam je sodišče v celoti sledilo, saj jih je strokovno, jasno in argumentirano obrazložil (25. točka sklepa sodišča prve stopnje). Skratka, sodišče v strokovnost in pravilnost opravljenega dela kliničnega psihologa, ki se je nanašalo na psihološko testiranje obdolženke, ni podvomilo. Tudi sicer je dodati, da zagovornik te zatrjevane kršitve konkretno ne obrazloži, niti ne izkaže njenega vpliva na zakonitost sodne odločbe.

13Zagovornik Z. K. ne more uspeti niti s trditvami, da je bila obdolženki onemogočena obramba, ker izvedenka oziroma sodišče ni postavilo jasne diagnoze o obdolženkini duševni motnji. Na identične pritožbene navedbe je odgovorilo pritožbeno sodišče v 11. točki obrazložitve sklepa. Razloge, s katerimi je zavrnilo zagovornikove očitke, sprejema tudi Vrhovno sodišče. S tem, ko je izvedenka ugotovila, da je pri obdolženki podana huda duševna motnja iz kroga shizofrenij, in da gre pri njej za dolgotrajen shizofrenski proces, ki je bil nedvomno prisoten tudi v času storitve protipravnega ravnanja, takšne ugotovitve izvedenke pa sta sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje, je bila tudi po oceni Vrhovnega sodišča v zadostni meri in dovolj določno opredeljena vrsta in narava duševne motnje (tretji odstavek 265. člena ZKP), ki je bila vzrok za obdolženkino nezmožnost razumeti pomen svojih dejanj in nezmožnost imeti svoja ravnanja v oblasti.

14Nadalje so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi pravice do obrambe, ki naj bi bila po navedbah zagovornikov podana, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, naj klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik in projekcijski preizkus Rorschach, po navedbah zagovornika Z. K. pa tudi zato, ker se obramba ni mogla seznaniti s povzetkom intervjuja, ki ga je z obdolženko opravila izvedenka prof. dr. K. Oba zagovornika menita, da ima pravica do obrambe, da preizkusi rezultate testov po drugem strokovnjaku in možnost obrazloženo zahtevati postavitev drugega izvedenca, prednost pred ohranjanjem uporabne vrednosti in veljavnosti psihodiagnostičnih sredstev. Zagovornik Z. K. ob tem očita tudi, da obrambi ni bila dana možnost, da se opredeli do mnenja in zaključkov izvedenke prof. dr. M. K. in kliničnega psihologa J. M.

15Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta dokazni predlog za predložitev psihodiagnostičnih sredstev in povzetka intervjuja zavrnili kot nepotreben ter ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obdolženkina pravica do obrambe ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da povzetek intervjuja z obdolženko izhaja že iz izvedenskega mnenja (list. št. 190 kazenskega spisa). Glede kliničnega osebnostnega vprašalnika in projekcijskega preizkusa Rorschach, ki ju je uporabil klinični psiholog, pa je navedlo, da je bil ta tudi neposredno zaslišan, obramba pa je imela možnost preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela. Pojasnilo je, da je izvedensko mnenje rezultat celotnega strokovnega angažmaja izvedenca, način oprave dela in priprave mnenja, pa je v njegovi pristojnosti. Glede na odgovor kliničnega psihologa je navedlo še, da so psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih izvedenec ne sme posredovati niti v okviru sodno izvedenskega dela, saj je namen varovanja psihodiagnostičnih sredstev ohranjanje veljavnosti testov, ki izgubijo psihometrične karakteristike, ko enkrat postanejo javni. Pritožbeno sodišče je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje in dodalo, da je obramba imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, na glavni obravnavi mu je zastavljala številna vprašanja tudi glede uporabljenih diagnostičnih sredstvih, klinični psiholog pa je o uporabljenih metodah in sredstvih podal natančna pojasnila.

16Znanstvene metode dela oziroma spoznavna sredstva, ki jih uporabi v okviru s strani sodišča zaupane mu naloge, so v rokah izvedenca kot osebe, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki ga sodišče nima. Katera sredstva oziroma metode bo pri svojem delu uporabil, je stvar strokovne presoje izvedenca. Kar je bistveno z vidika obdolženkine pravice do obrambe oziroma pravice do izjavljanja v obravnavanem primeru je, da sta izvedenka in klinični psiholog navedla, katere konkretne metode in sredstva sta uporabila pri pregledu obdolženke, in jih tudi natančno in podrobno opisala. Ti so sicer razvidni že iz izvedenskega mnenja in poročila o psihološkem pregledu (list. št. 189 - 194 kazenskega spisa). Rezultati osebnostnega vprašalnika in Rorschachovega preizkusa so povzeti v 20. točki obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. Izvedenka in klinični psiholog sta uporabljena diagnostična sredstva na zaslišanju na glavni obravnavi podrobno opisala. Opisala sta tako postopek uporabe teh sredstev, kot tudi način, kako sta jih aplicirala ter do kakšnih ugotovitev sta na njihovi podlagi prišla. Obrambi je bila dana možnost grajanja izbranih metod dela izvedenke in kliničnega psihologa, ki jo je tudi izkoristila, izvedenka in klinični psiholog pa sta na vse njene očitke odgovorila. Takšna pojasnila so prvostopenjsko sodišče prepričala, zato je izvedensko mnenje sprejelo kot popolno, jasno in strokovno prepričljivo. Sodišče se je pri ugotavljanju odločilnih dejstev seznanilo tudi s tremi mnenji psihiatrov, ki jih je v spis vložila obramba, dva od njih je zaslišalo, mnenja in izpovedbi pa je ocenjevalo tudi v luči izvedenskega mnenja, pri čemer je zaključilo, da ne izpodbijajo izvedenskega mnenja prof. dr. K. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za predložitev diagnostičnih sredstev in zato, ker naj se obramba ne bi mogla seznaniti s povzetkom intervjuja, obdolženkina pravica do obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni bila kršena. Tudi sicer obramba ni navedla, kaj konkretno bi se z izvedbo predlaganega dokaza dokazovalo oziroma, kako bi izvedba tega dokaza lahko ovrgla ugotovitve izvedenke in kliničnega psihologa, saj je le na pavšalni in posplošeni ravni zatrjevala, da bi se z izvedbo tega dokaza preizkusilo delo izvedencev in da bi lahko obrazloženo zahtevala postavitev drugega izvedenca. Kot rečeno je obramba v tem postopku dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke podala, vendar ga je sodišče zavrnilo, saj ni podvomilo v strokovnost in pravilnost dela in ugotovitev izvedenke in kliničnega psihologa.

17Po navedbah zagovornika dr. B. K. je kršitev pravice do obrambe podana tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo priče B. C., ki je posnel v spis vložene fotografije. Pri tem navaja, da se obrambi poraja upravičen sum, da so bile fotografije ob prvem vstopu posnete selektivno in izbrane določene fotografije, ki ne prikazujejo realnega stanja, kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedbe priče M. L., in da je oškodovanka že pred prvim fotografiranjem vstopila v stanovanje. Oškodovanka je na zaslišanju v pravdni zadevi navedla, da je v stanovanje prvič vstopila že 11. 11. 2011, pri tem pa po mnenju zagovornika ne gre za pomoto v zapisu datuma. Poleg tega naj bi tudi priča I. v. povedal, da fotografije iz časopisov ne ustrezajo stanju iz stanovanja.

18Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, da zaslišanje predlagane priče glede na prepričljive izpovedbe oškodovanke, sina in policistov, ki so bili navzoči na kraju dejanja, ni potrebno. Sodišče druge stopnje je v 20. točki obrazložitve sklepa takšnim razlogom pritrdilo in dodalo, da so v zvezi s stanjem v stanovanju, poleg izpovedb zaslišanih prič, dovolj zgovorne že same fotografije. Pri tem je navedlo, da ni nobenega dvoma o tem, da bi bilo stanovanje pred prvim vstopom spremenjeno ali prirejeno, kljub izpovedbi obdolženkinega očeta, saj je ta izpovedal, da ga v stanovanju v času, ko so se tam nahajali golobi, ni bilo. Glede datuma prvega vstopa pa je navedlo in obrazložilo, da gre za očitno pomoto oziroma napačen zapis datuma.

19Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge nižjih sodišč in pri tem dodaja, da obramba niti ni uspela izkazati materialno pravne relevantnosti dokaznega predloga. Vrhovno sodišče je v več odločbah(1) presodilo, da pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo biti torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Tem zahtevam obramba ni zadostila. Z golimi trditvami, da naj bi bile fotografije posnete selektivno, da naj bi bilo stanje v stanovanju prirejeno in da naj bi oškodovanka že pred prvim fotografiranjem dne 26. 11. 2011 vstopila v stanovanje, ter z golim izražanjem dvoma v verodostojnost fotografij, obramba ni uspela izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom, niti da bi kakorkoli vplival na presojo o obstoju kakšnega odločilnega dejstva. Sodišči (tudi) zato z zavrnitvijo dokaznega predloga nista kršili pravice do obrambe. Z navedbami, da se obramba ne strinja z ugotovitvami, da oškodovanka do prvega vstopa ni vedela, kakšno je bilo stanje v stanovanju, pa zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

20Zagovornik dr. B. K. nadalje zatrjuje, da so bile v spis vložene fotografije, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku in nanje oprlo izpodbijani sklep, pridobljene s kršitvijo obdolženkine pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave oziroma pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Oškodovanka za vstop v stanovanje ni imela dovoljenja obdolženke, niti dovoljenja sodišča. Po navedbah zagovornika gre za nedovoljene dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa. Pri tem izraža nestrinjanje z obrazložitvijo pritožbenega sodišča, da po poteku najemne pogodbe obdolženka ni več mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Obdolženka je upravičeno pričakovala, da nihče ne bo fotografiral notranjosti stanovanja, pri tem pa potek najemne pogodbe ni bistven. Navaja, da je na nekaterih fotografijah vidno tudi spodnje perilo obdolženke, takšne fotografije pa naj bi služile zgolj razgaljanju obdolženkinega zasebnega življenja.

21Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo fotografije, ki so bile posnete pri vstopu lastnice (oškodovanke) v stanovanje, ki ga je na podlagi najemne pogodbe imela v posesti obdolženka, in se nanje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi oprlo. Predlog obrambe za izločitev dokazov (fotografij) je sodišče prve stopnje že med postopkom zavrnilo s posebnim sklepom (list. št. 477 – 484) in med razlogi navedlo, da je treba v obravnavani situaciji pravici oškodovanke in stanovalcev oziroma širše javnosti do zdravja in do preprečitve škode dati prednost pred pravicami obdolženke do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Višje sodišče je sklepu sodišča prve stopnje pritrdilo (list. št. 525 – 528) in pojasnilo, da ima pravica stanovalcev in javnosti do zdravega življenjskega okolja in lastninska pravica oškodovanke v tem primeru prednost pred pravico obdolženke do zasebnosti. V izpodbijanem sklepu je višje sodišče (21. točka obrazložitve) pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in da je neupravičeno fotografirala stanovanje, zavrnilo in pri tem navedlo, da po poteku najemne pogodbe obdolženka ni imela več pravnega naslova, zato tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Navedlo je tudi, da se je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik stavbe in Zdravstveni inšpektorat, vendar obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala.

22Zahteva za varstvo zakonitosti torej uveljavlja, da je bila z vstopom oškodovanke v stanovanje brez dovoljenja obdolženke in z vpogledom v fotografije, ki jih je pri vstopu posnel najet fotograf, kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave) oziroma pravica do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Do zatrjevane kršitve naj bi v obravnavanem primeru torej prišlo s strani zasebnika (oškodovanke) in ne države. Pri preizkusu zahteve v tem delu je Vrhovno sodišče zato moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je z vstopom oškodovanke v stanovanje in uporabo fotografij prišlo do posega v stanovanjsko zasebnost obdolženke, in če je do tega posega prišlo, ali je bil ustavno (ne)dopusten oziroma protipraven.

23Kot za vse človekove pravice, tudi za pravico do zasebnosti velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovan koncept pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Takšno pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.(2) Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.(3) Pravici se lahko oseba izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do zasebnosti v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave. Kadar sta neposredno ogroženi dve ustavni pravici, na eni strani določena ustavna pravica obdolženca, na drugi strani pa določena ustavna pravica oškodovanca ali tretjih oseb, mora sodišče opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama.(4)

24Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah v svojih odločbah(5) opravilo tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama obdolženca in oškodovanca. Bistven pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami v skladu s sodno prakso je, da je kolizija med njimi neposredna. Kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja ni podana in se zato za takšne situacije določbe drugega odstavka 18. člena ZKP ne more uporabiti.(6)

25Vrhovno sodišče ugotavlja, da vstop oškodovanke v stanovanje, ki ga je imela v posesti obdolženka, ter fotografiranje stanja ob vstopu v stanovanje, predstavlja poseg v obdolženkino pravico do (stanovanjske) zasebnosti. Vendar pa je takšen poseg glede na okoliščine konkretnega primera, ki bodo prikazane v nadaljevanju, ustavno dopusten.

26Iz dejanskega stanja, kot ga je mogoče povzeti iz izpodbijanega sklepa, je razvidno, da je oškodovanka najemno pogodbo za stanovanje na naslovu T., zaradi neplačevanja najemnine vse od marca 2010, obdolženki odpovedala že precej pred prvim vstopom v stanovanje dne 26. 11. 2011, v maju leta 2011 je oškodovanka vložila tudi tožbo na plačilo najemnine in stroškov ter na izpraznitev stanovanja. Oškodovanka in njen sin M. L. sta pojasnila, zakaj so se odločili vstopiti v stanovanje in s fotografijami dokumentirati stanje v njem. Povedala sta, da so jih sosedje neprestano opozarjali, da se na balkonu stanovanja pojavljajo jate golobov, ki jih krmi obdolženka. Prejeli so več opozoril sosedov in upravnika večstanovanjske stavbe, ki so zahtevali, naj zadevo rešijo, saj se pod stanovanjem nahaja tudi otroško igrišče, zaradi česar so ogroženi tudi otroci, moteč pa je bil tudi smrad, ki so ga povzročali iztrebki golobov. Soseda P. P. je oškodovanko večkrat (trije njeni dopisi so tudi v spisu) pozvala, naj obdolženko opozori, da preneha s hranjenjem golobov, saj iztrebki padajo na nadstrešek atrija, ki pripada njenemu stanovanju, in povzročajo močan smrad, poleg tega pa je opozarjala tudi na nevarnost prenašanja bakterij. Oškodovanka je že v letu 2010 obdolženki poslala dopis, v katerem ji je predočila vse pogostejše pritožbe stanovalcev in opozorila upravnika stavbe zaradi krmljenja golobov in od nje zahtevala, da preneha s kršitvami pravil hišnega reda, vendar komunikacija z obdolženko ni bila mogoča, saj je bila nedosegljiva oziroma na prejete dopise ni reagirala. Obdolženka se ni odzivala niti sosedom. Na alarmantno stanje je opozoril tudi Zdravstveni inšpektorat, ki je v strokovnem mnenju z dne 11. 5. 2011 glede nevarnosti za pojav nalezljivih bolezni, zadrževanje golobov na Ulici 8 označil kot neprimerno zaradi potencialnega ogrožanja zdravja ljudi (smrad, mrčes, patogeni mikroorganizmi, paraziti) in tudi zaradi nevarnosti prenosa nalezljivih bolezni. Po mnenju Zdravstvenega inšpektorata je bilo zato potrebno na balkonu stanovanja in pod njim sanirati obstoječe stanje in nato redno vzdrževati ustrezno higiensko stanje, zadrževanje golobov pa zmanjšati na sprejemljivo raven. Sin oškodovanke je v zadnjem delu leta 2011 večkrat hotel priti v stik z obdolženko, vendar obdolženke tudi njemu ni uspelo priklicati. Iz izpovedbe oškodovanke in njenega sina izhaja tudi, da so opazili, da so bila balkonska vrata odprta, ker pa so se temperature nižale, so se bali, da bi zaradi zamrznitve vode v ceveh radiatorjev v stanovanju, prišlo do njenega izlitja. Oškodovanka se je 14. 11. 2011 z dopisom obrnila na policijo in opozorila na stanje in grozečo nevarnost zmrzali in poškodbe radiatorja ter posledično možnost izlitja vode in zamakanja v spodnja stanovanja ter policijo zaprosila za interventni vstop v stanovanje, policija pa je oškodovanki odgovorila, da takšnega soglasja ne daje. Dne 26. 11. 2011 je oškodovanka brez vednosti obdolženke vstopila v stanovanje, ob vstopu pa je bil, z namenom, da bi fotografiral stanje, med drugim, prisoten tudi fotograf. Vse zaslišane priče so izpovedale, da so bile nad videnim ob vstopu osuple in šokirane, saj je vanje butnil strahoten smrad, vsepovsod so bili golobji iztrebki in perje, mrtvi golobi so bili na tleh in v hladilniku. Oškodovanka je ob tem povedala tudi, da je bil prižgan kalorifer, gorela je žarnica, v kopalnici pa je tekla voda.

27Obdolženka s svojim ravnanjem, ko je dalj časa krmila večje število golobov in imela navkljub nizki zunanji temperaturi odprta balkonska vrata, ki so vodila v stanovanje, pri čemer že od marca 2010 ni poravnavala svojih obveznosti po najemni pogodbi, ni le grobo kršila najemne pogodbe in pravil hišnega reda, pač pa je povzročila tudi neposredno nevarnost za ustavno varovane dobrine drugih, in sicer varnost, zdravje in zasebno lastnino oškodovanke ter stanovalcev bloka in širše javnosti (oseb, ki so se zadrževale pod stanovanjem večstanovanjske stavbe). Oškodovanka je obdolženko pred vstopom dlje časa pozivala na ureditev pereče in nevzdržne situacije in jo opozarjala na prenehanje s kršitvami pravil hišnega reda, vendar neuspešno. V stanovanje je oškodovanka vstopila šele potem, ko navkljub večkratnim pozivom ni mogla vzpostaviti kontakta z obdolženko, ki na nobenega od njenih dopisov, ni reagirala.

28V stanovanje je obdolženka vstopila zaradi obrambe svoje pravice in pravice imetnikov sosednjih stanovanj do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, ter zaradi obrambe pravice stanovalcev in širše javnosti do varnosti (34. člen Ustave) ter zaradi zaščite zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave). Obdolženka se na opozorila in pozive oškodovanke, da uredi nevzdržne razmere oziroma sanira takšno stanje, ni odzvala. Oškodovankin vstop v stanovanje je v takih okoliščinah predstavljal nujen ukrep za zavarovanje njenih ustavnih pravic in ustavnih pravic tretjih oseb ter za odvrnitev in preprečitev še večje škode. Zaradi nevarnosti pojava nalezljivih bolezni sta bili ogroženi varnost in zdravje ljudi. Prav tako je zaradi odprtih balkonskih vrat grozila neposredna nevarnost za premoženje oškodovanke (možnost izlitja vode ter golobi, ki so lahko skozi odprta vrata prehajali v notranjost stanovanja). S svojim ravnanjem je oškodovanka ogrožala tudi lastnino imetnikov sosednjih stanovanj (padajoči iztrebki golobov). Sosedje in upravnik stavbe so oškodovanko, ker tudi sami niso uspeli priti v stik z obdolženko, kot navedeno, nenehoma pozivali, naj uredi situacijo in sanira stanje. Da je to nujno potrebno, je v svojem mnenju opozoril tudi Zdravstveni inšpektorat. Pravici do zasebne lastnine ter varnosti in zdravju oškodovanke, stanovalcev in širše javnosti je treba v obravnavanem primeru dati prednost pred pravico obdolženke do (stanovanjske) zasebnosti, v katero je bilo z vstopom oškodovanke v stanovanje in fotografiranjem stanja v njem poseženo. Povedano z drugimi besedami, v taki situaciji in v takih okoliščinah, do katerih je prišlo zaradi povsem brezbrižnega ravnanja obdolženke, se mora po presoji Vrhovnega sodišča varstvo obdolženkine pričakovane zasebnosti umakniti ustavno varovanim in concreto močnejšim pravicam (dobrinam) oškodovanke in drugih oseb do zasebne lastnine, varnosti in zdravja.

29Glede fotografij, ki so bile posnete ob vstopu v stanovanje, je oškodovanka povedala, da je angažirala fotografa z namenom, da bi si pridobila dokaze, če njene izpovedbe o zaznavah ne bi bile zadostne, ko si je prizadevala za izselitev obdolženke iz stanovanja. Oškodovanka je torej dala stanovanje fotografirati, da bi si pridobila dokaze o stanju, v katerem je bilo, ko je vanj vstopila. Fotografije kot take zato predstavljajo sredstvo, s katerim je oškodovanka na posreden način zavarovala lastninsko pravico ter (tudi) pravici do varnosti in zdravega življenjskega okolja. Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da takšne fotografije služijo zgolj razgaljanju obdolženkinega zasebnega življenja. Fotografije v prvi vrsti prikazujejo opustošeno stanje, kakršno je bilo ob vstopu v stanovanje, in kot take predstavljajo legitimen in v konkretni situaciji dopusten način oziroma sredstvo za obrambo ustavnih pravic oškodovanke in (deloma) tudi drugih oseb. Fotografije, ki jih je sodišče v obravnavani zadevi upoštevalo kot dokaz, po presoji Vrhovnega sodišča zato niso nedovoljeni dokazi, na katere se izpodbijana odločba ne bi smela opirati.

30Vrhovno sodišče je ob tehtanju kolidirajočih ustavnih pravic skladno z načelom sorazmernosti pravici oškodovanke do varstva zasebne lastnine in pravici stanovalcev ter širše javnosti do varnosti in zdravega življenjskega okolja v tem primeru dalo prednost pred pravico obdolženke do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja. To pomeni, da izvedba dokazov v kazenskem postopku (vpogled v fotografije, ki so bile posnete ob vstopu v stanovanje), ne pomeni kršitve obdolženkine ustavne pravice do zasebnosti. Ker se po navedenem izpodbijani sklep ne opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo Ustave, je očitek zahteve, da je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljen.

31Ne držijo navedbe zagovornika dr. B. K., da je sodišče prezrlo mnenje čistilnega servisa, s katerim je obramba poskušala dokazovati, da stvari niso bile uničene, oziroma da se do tega mnenja ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila po navedbah zagovornika podana kršitev pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje se je do mnenja opredelilo in ga ocenjevalo tudi v povezavi z ostalimi dokazi, kar je na enake navedbe zagovornika odgovorilo že pritožbeno sodišče. Opirajoč se na izpovedbe oškodovanke, njenega sina in obeh policistov ter na fotografije, ki prikazujejo stanje stanovanja in notranje opreme, je prvostopenjsko sodišče argumentirano in prepričljivo zavrnilo očitke obrambe, ki je trdila, da stvari niso bile uničene. Pri tem je navedlo, da je bilo vloženo mnenje obrambe izdelano na podlagi fotografij, oškodovanka in sin pa sta stanje v naravi podrobno opisala. Sodišče mnenja torej ni prezrlo, kot zmotno trdi zagovornik. Skladno z načelom proste presoje dokazov je mnenje presojalo posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter pri tem zaključilo, da so bili predmeti, navedeni v izreku prvostopenjskega sklepa, uničeni. Ne držijo zato niti navedbe zagovornika, da sodišče sploh ni ugotavljalo obstoja zakonskega znaka uničenja stvari. Glede na pojasnjeno zatrjevane kršitve niso podane. Kolikor pa zagovornik z drugačnim vrednotenjem in presojo mnenja čistilnega servisa in drugih izvedenih dokazov nasprotuje zaključkom nižjih sodišč, ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, pač pa izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

32Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku dr. K., da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izpodbijani sklep oprlo na uradni zaznamek Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 26. 11. 2011, ki vsebuje izjavo obdolženke, preden je bila poučena o svojih pravicah po 148. členu ZKP.

33Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da navedeni uradni zaznamek ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Obdolženka izjave, ki je povzeta v uradnem zaznamku, ni podala na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, temveč se je na policijski postaji zglasila po svoji volji in na lastno pobudo. Pri tem iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, kjer sodišče v bistvenih delih povzema navedeni uradni zaznamek, sploh ne izhaja, da bi obdolženka podala kakršnekoli samoobremenjujoče izjave. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, da bi se izpodbijani sklep glede kakšnega odločilnega dejstva opiral na uradni zaznamek oziroma da bi ta kakorkoli vplival na odločitev sodišča.(7)

34Zagovornik Z. K. zatrjuje, da je bila obdolženki onemogočena obramba, ker naj predlog za izrek varnostnega ukrepa ne bi bil ustrezno obrazložen, iz predloga pa naj tudi ne bi bilo jasno, v kakšnem pomenu je uporabljen glagol „hraniti“, vendar zagovornik tudi s temi trditvami ne more uspeti. Najprej je treba izpostaviti, da zagovornik niti ne pove, v čem konkretno naj bi bil predlog za izrek varnostnega ukrepa neustrezno obrazložen. Takšnih posplošenih navedb zagovornika zato ni mogoče preizkusiti, zagovornik pa prav tako z ničemer ne izkaže, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Na drugem mestu svoje zahteve zagovornik sicer navaja, da naj predlog za izrek varnostnega ukrepa ne bi vseboval navedb o tem, da je predlagani ukrep potreben in da obstoji nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj. Vendar ti očitki, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče v 15. točki obrazložitve, ne držijo, saj predlog z dne 23. 4. 2014 vsebuje izrecne navedbe, da je predlagani ukrep nujno potreben in da obstoji nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj. Sicer pa Vrhovno sodišče kot utemeljene sprejema razloge, ki jih je v zvezi z očitki o neobrazloženosti predloga, sklicujoč se pri tem tudi na 115. člen novele ZKP-K, pritožbeno sodišče navedlo v 7. točki obrazložitve sklepa. Vrhovno sodišče prav tako v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, ki je obrazložilo, da je opis protipravnega dejanja jasen in nedvoumen, saj ni nobenega dvoma, kako se v obravnavanem primeru razume glagol „hraniti“, pri čemer je svojo obrazložitev podprlo s pojasnili, da je že iz fotografij vidna natrošena ptičja hrana in vreča, iz katere je bila natresena, in da so tudi sosedje videli, da nekdo hrani golobe. Da gre za glagol, ki je v obravnavanem primeru uporabljen v pomenu „dajati hrano“, je nedvomno razvidno iz vseh podatkov spisa. V kakšnem pomenu je uporabljena beseda „hraniti“, jasno izhaja tudi iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje (zlasti 16. točka obrazložitve). Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da vse do odločitve pritožbenega sodišča obdolženka ni vedela, ali ji je očitano hranjenje golobov v smislu deponiranja ali dajanja hrane. Obdolženka se je v tem postopku tudi zagovarjala, pri čemer je storitev dejanja zanikala, sama pa ni izrazila nobenih pomislekov glede (ne)jasnosti očitkov v tem pogledu. Poleg navedenega pa Vrhovno sodišče dodaja, da je že iz predloga za pregon oziroma kazenske ovadbe oškodovanke (list. št. 2 kazenskega spisa) povsem jasno, v kakšnem pomenu je uporabljen glagol „hraniti“, saj je bil v opisu dejanja izrecno izražen očitek, da je obdolženka „s hrano in vodo oskrbovala golobe“. Kršitvi pravice do obrambe in pravice do pravnega sredstva, ki naj bi bila po navedbah zagovornika podana, ker se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo do bistva pritožbenih očitkov, kar glede na povedano ne drži, nista podani.

35Neutemeljene so navedbe zagovornika Z. K., da je odločitev sodišč prve in druge stopnje nezakonita, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa, saj sodišči nista ugotovili, da bi obdolženka storila kaznivo dejanje, kot to določa 491. člen ZKP. Po navedbah zagovornika naj bi bila zato podana kršitev 491. člena ZKP in prvega odstavka 1. člena ZKP. Na enake pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 5. točki obrazložitve sklepa. Zagovornik, ki se z razlogovanjem pritožbenega sodišča ne strinja, neutemeljeno očita, da sta sodišči kršili ZKP v obdolženkino škodo. Zgolj zato, ker določbe 491. člena ZKP (še) niso redakcijsko usklajene z novo terminologijo iz KZ-1, ki bolje ustreza objektivno-subjektivno koncepciji pojmovanja kaznivega dejanja, zatrjevana kršitev ni podana. Gre zgolj za terminološko neusklajenost določb KZ-1 in ZKP, kar pa na samo zakonitost izpodbijane odločitve nima nobenega vpliva, saj sta sodišči ugotovili vse vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1, ki je v tem pogledu zagotovo sedes materiae, pri čemer se tudi ZKP v prvem odstavku 491. člena glede pogojev, ki morajo biti podani, sklicuje na kazenski zakonik.

O kršitvah kazenskega zakona

36Po navedbah obeh zagovornikov je podana tudi kršitev kazenskega zakona, saj po njunem stališču za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 70.b člena KZ-1. Menita, da iz jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da mora storilec najprej storiti hujše kaznivo dejanje, nato pa mora obstajati še nevarnost, da ga bo ponavljal, pri čemer so hujša tista kazniva dejanja, za katera je zakon kot posebni minimum predpisal kazen tri leta ali več zapora. V obravnavanem primeru pa gre za eno izmed lažjih kaznivih dejanj.

37Razlaga, za katero se v zahtevah zavzemata zagovornika, nima podlage v določbi prvega odstavka 70.b člena KZ-1. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da zagovornika neutemeljeno enačita težo storjenega kaznivega (protipravnega) dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih storilec lahko storil. Po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izreče sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. V skladu s citirano določbo sme torej sodišče varnostni ukrep izreči storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, če pri tem ugotovi, da je zdravljenje na prostosti potrebno (indiciranost zdravljenja) in zadošča za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj (kvalificirana pozitivna prognoza). Določba prvega odstavka 70.b člena KZ-1, za razliko od določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1, ki ureja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ne določa, kakšno mora biti obravnavano dejanje glede na višino predpisane zaporne kazni oziroma kazni, ki se sme izreči zanj. Glede na to, da obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti ni povezano z odvzemom prostosti, pač pa je ta ukrep izključno kurativne narave, izvršuje pa se v storilčevem družbenem (domačem) okolju, so tudi določeni manj strogi pogoji za njegovo izrekanje kot pri obveznem psihiatričnim zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu.(8) Zakon za izrek tega varnostnega ukrepa torej ne predvideva nobenega objektivnega kriterija (merila), v skladu s katerim bi bilo ukrep mogoče izreči le v primerih kaznivih dejanj, za katere je predpisana določena (minimalna) višina kazni zapora, za kar se v svojih zahtevah neutemeljeno zavzemata zagovornika. Mora pa sodišče glede na besedilo določbe prvega odstavka 70.b člena KZ-1, v primeru, ko ugotovi, da je storilec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, in upoštevajoč načelo sorazmernosti (drugi odstavek 70. člena KZ-1), ugotavljati še, ali obstaja tudi nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, kar pomeni, da ne zadošča nevarnost ponavljanja katerihkoli kaznivih dejanj, temveč se mora ta nevarnost nanašati na hujša kazniva dejanja (kvalificirana prognoza). Ta pogoj pa je v obravnavanem primeru glede na ugotovitve nižjih sodišč izpolnjen, saj sta sodišči, ob sklicevanju na dopolnjeno izvedensko mnenje in izpovedbo izvedenke, ugotovili in obrazložili, da je pri obdolženki podana nevarnost, da bi lahko storila tudi kaznivo dejanje zoper premoženje, telo, spolno nedotakljivost oziroma kakšno hujše kaznivo dejanje in da pri takšnih osebnostnih strukturah, kot je podana pri obdolženki, lahko pride do nepredvidljivih in nasilnih dejanj (24. in 27. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta torej ugotovili, da pri obdolženki obstaja nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, kar kazniva dejanja, ki se nanašajo na navedene pravne dobrine, nedvomno so. Sodišči sta tudi presodili, da za odpravo te nevarnosti obdolženka potrebuje redno ambulantno zdravljenje in da je torej izrečeni ukrep nujen. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana. Sodišči sta ugotovili obstoj vseh zakonskih pogojev, ki jih za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti predvideva 70.b člen KZ-1. Z navedbami, s katerimi izražata očitke, da vprašanje ponovitvene nevarnosti hujših kaznivih dejanj ni bilo razjasnjeno in da tudi izvedenka ni podala nedvoumnega odgovora v smeri, ali obstoji nevarnost, da bi obdolženka v prihodnosti izvrševala hujša kazniva dejanja, pa zagovornika podajata lastno oceno izvedenskega mnenja ter izražata svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejeli sodišči prve in druge stopnje, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

38Zagovornika prav tako ne moreta uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru sploh ni mogoče govoriti o človekovem voljnem ravnanju kot sestavnemu delu splošnega pojma kaznivega dejanja, saj naj bi stvari poškodovali golobi, ki so nanje iztrebljali, zgolj s hranjenjem golobov pa po njunih navedbah poškodovanja tuje stvari ni mogoče izvršiti. Pri tem še menita, da ravnanje storilke ni bilo usmerjeno v povzročitev prepovedane posledice, ampak je do slednje prišlo, ker je ni preprečila.

39V opisu protipravnega dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjskega sklepa, je določno opredeljeno, katero je tisto, v zunanjem svetu zaznavno aktivno obdolženkino ravnanje, s katerim je izpolnila objektivne zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Obdolženka je protipravno dejanje izvršila s tem, da je v daljšem časovnem obdobju v stanovanju, ki je bilo v lasti oškodovanke, hranila večje število golobov. Protipravno dejanje je obdolženka torej izvršila na storitveni (komisivni) način, to je s hranjenjem večjega števila golobov, ki so iztrebljali na stvari, kar je povzročilo uničenje v opisu dejanja navedenih kosov pohištva in notranje opreme. Zato ni mogoče sprejeti navedb zagovornikov, da zgolj s hranjenjem golobov obravnavanega protipravnega dejanja ni mogoče izvršiti, saj je ravno s hranjenjem golobov, kot načinom izvršitve (storitve) dejanja, obdolženka uničila oškodovankine stvari. Navedbe zagovornikov, da ravnanje obdolženke ni bilo usmerjeno v povzročitev prepovedane posledice, ampak da je do slednje prišlo, ker je ni preprečila, zato nimajo opore ne v opisu dejanja ne v ugotovljenem pravnomočnem dejanskem stanju. Zagovornika prav tako ne moreta uspeti z očitki, da če bi sodišče ugotavljalo vsebino obdolženkine volje, bi lahko ugotovilo, da obdolženka obravnavanega dejanja ni storila. Sodišče ob ugotovitvi, da je bila obdolženka v času storitve protipravnega dejanja neprištevna, obdolženkinega krivdnega (subjektivnega) odnosa do dejanja, ni ugotavljalo. Glede na to, da je prištevnost sestavni del krivde (24. člen KZ-1), storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ne more biti kriv (nesposobnost za krivdo), zato sodišče tudi ne ugotavlja, v kakšnem subjektivnem odnosu je storilec do (objektivnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja.

40Z navedbami, da sta izpodbijani sodni odločbi „protispisni“, saj naj bi bili dejanski zaključki obeh sodišč v nasprotju z vsebino fotografij v sodnem spisu, ker naj bi iz teh fotografij izhajalo, da balkonska vrata niso bila odprta, v stanovanju pa, da naj ne bi bilo ptičje hrane, pa zagovornik Z. K. izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

41Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahtevi sklicujeta, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženkinih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

42Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obdolženka po podatkih prvostopenjskega sklepa brez premoženja, preživlja pa se s pomočjo prijateljev, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Sodbe I Ips 14234/2013-110 z dne 10. 9. 2015, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007, I Ips 166/2001 z dne 24. 11. 2002 in številne druge.

(2) Gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009.

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 9933/2011-138 z dne 13. 11. 2015.

(5) Na primer sodbe I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005, I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008, I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 9933/2011-138 z dne 13. 11. 2015.

(6) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 9933/2011-138 z dne 13. 11. 2015.

(7) Primerjaj sodbo I Ips 33893/2013-72 z dne 7. 4. 2016.

(8) Primerjaj Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 383.