491. člen ZKP

Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva. Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.

Pritožnika v pritožbeni graji ne upoštevata, da sodišče ob izreku obravnavanega varnostnega ukrepa časa trajanja v odločbi ne določi zato, ker je njegova dolžina odvisna od uspešnosti medicinsko-terapevtske obravnave storilca, kot tudi ne, da je podaljšanje možno (tudi) zaradi osebne zaščite in varstva obravnavanega storilca in ne le zaradi potrebnega nadaljevanja njegovega zdravljenja. Ni namreč naloga Enote za forenzično psihiatrijo zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi njegovo varstvo. Pritožbeno izpostavljanje precejšnjega dvoma v pošteno sojenje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, je zatorej odvečno in predvsem neutemeljeno.

Ker gre v primeru varnostnih ukrepov po 70.a in 70.b členu KZ-1 za korenite posege v obdolženčevo pravico do prostosti oziroma zasebnosti, je potrebno pogoje za izrek takšnih ukrepov še posebej pazljivo ugotoviti in pretehtati, tudi s pomočjo ustreznih izvedencev psihiatrične stroke. Zato se mora za ugotavljanje obdolženčeve neprištevnosti v postopku po 491. členu redno, in ne samo praviloma, kot je to določeno v drugem odstavku 249. člena ZKP, izvedenstvo zaupati zdravstvenemu zavodu.

Državna tožilka je zoper mladoletnika po končanem pripravljalnem postopku na podlagi 491. člena ZKP vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, čeprav se te določbe nanašajo na "obdolženca", torej na polnoletne osebe. V 72. členu KZ je jasno določeno, da se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgona tujca iz države. Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Zoper mladoletnika bi torej državna tožilka morala vložiti predlog za izrek vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje.

491. člen ZKP ureja samo situacije, ko je predlog za izrek varnostnega ukrepa vložen po opravljeni preiskavi oziroma po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih, ne pa tudi, kadar med glavno obravnavo državni tožilec spremeni obtožni akt tako, da predlaga izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Takšne situacije namreč ureja 493. člen ZKP. Z izrecno navedbo, da je v primeru vložitve ugovora pred nadaljevanjem obravnave treba o ugovoru odločiti, je torej zakonodajalec dopustil možnost, da se ugovor vloži tudi, kadar pride do spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi. Varnostni ukrepi so namreč posebna vrsta kazenskih sankcij, ki so prav tako prisilne narave in lahko močno posežejo v osebnost in pravice posameznika. Za izrek varnostnega ukrepa je temeljno izhodišče storilčeva nevarnost, zato je prav, da imajo v tem postopku obdolženci enake pravice, torej pravico do ugovora zoper predlog.

Neutemeljeno je stališče, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na duševne motnje ni mogoče odrediti pripora.

Vprašanje, kdaj je potrebno dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, in gre pri tem za dejansko vprašanje. Določbe 265. člena ZKP ne izključujejo možnosti, da se, kolikor se za to izkaže potreba, v izvedensko delo vključi tudi kliničnega psihologa, ki ima znanja, s katerimi psihiater ne razpolaga. Vstop oškodovanke v stanovanje, ki ga je imela v posesti obdolženka, ter fotografiranje stanja ob vstopu v stanovanje, predstavlja poseg v obdolženkino pravico do (stanovanjske) zasebnosti. Vendar pa je takšen poseg glede na okoliščine konkretnega primera, ustavno dopusten. V stanovanje je oškodovanka vstopila zaradi obrambe svoje pravice in pravice imetnikov sosednjih stanovanj do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, ter zaradi obrambe pravice stanovalcev in širše javnosti do varnosti (34. člen Ustave) ter zaradi zaščite zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave). Oškodovankin vstop v stanovanje je predstavljal nujen ukrep za zavarovanje njenih ustavnih pravic in ustavnih pravic tretjih oseb ter za odvrnitev in preprečitev še večje ško

Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami k

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti tudi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa. V primeru odreditve oziroma podaljšanja pripora osebi, glede katere je podan utemeljen sum, da je v stanju neprištevnosti storila kaznivo dejanje, se uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku, zato so navedbe zagovornika v zvezi z določbami Zakona o pacientovih pravicah in Zakona o duševnem zdravju nerelevantne.

Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tu

Kadar obstaja sum na neprištevnost storilca se lahko izvede tako preiskava kot tudi zoper storilca odredi pripor. Ko državni tožilec po končani preiskavi na podlagi svoje ocene izvida in mnenja izvedenca psihiatra spozna, da gre za neprištevnega storilca in da so izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa, ne poda izjave o odstopu od pregona temveč vloži predlog za izrek varnostnega ukrepa.

Sodišče prve stopnje je pri izrekanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po načelu sorazmernosti upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera je na podlagi mnenja izvedenca utemeljeno sklepalo, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Izvedenec je potrdil, da zadošča obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, ki pa je nujno, ker se obdolžencu bolezenska psihotična simptomatika stopnjuje in v posledici opuščanja zdravljenja z zdravili prihaja do heteroagresivnih dejanj, s katerimi ogroža osebe v svojem okolju in brez zdravljenja obstaja nenehna nevarnost, da bi prišlo do hujših kaznivih dejanj.

Uporaba določb XXVII. poglavja ZKP (postopek proti mladoletnikom) je vezana izključno na starostni kriterij, zato odvzem poslovne sposobnosti pri polnoletni osebi ne more utemeljiti obravnave po teh določbah.

Zgolj s um na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava, niti da se zoper njega odredi pripor.

Predlog za uvedbo preiskave je mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je izključena obdolženčeva krivda le, kadar ne bi bili podani pogoji niti za izrek varnostnega ukrepa.

Izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja po 64. členu KZ storilcu, ki je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, lahko predlagata obe stranki; sodišče pa sme ta varnostni ukrep izreči tudi brez predloga strank, kadar so zanj podani v zakonu določeni pogoji.

Navedbe, da je bilo obdolženčevo priznanje pridobljeno na prepovedan način, ni mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi s priporom, ker se v tem postopku ne ugotavlja dejstev in okoliščin, od katerih zavisi uporaba zakona.

Čeprav je v izreku sklepa navedeno, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, na koncu obrazložitve pa, da je odrejen iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti, iz celotne obrazložitve določno izhaja ponovitvena nevarnost kot priporni razlog. Zaradi pomotne navedbe v zaključnem delu obrazložitve sklepa, ta ni v tolikšni meri dvoumen, da bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pomotno je stališče, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na psihične težave, pripora ni mogoče odrediti, preden sodišče takih trditev ne preveri s pritegnitvijo izvedenca nevropsihiatrične stroke.

Pri ponovni odločitvi glede trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora sodišče prve stopnje presoditi ali so še izpolnjeni pogoji za izvajanje tega varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen ukrepa, da je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pa pogojuje ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.