70.a člen KZ-1

Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostost

Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha. Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta). Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.

Zagovornik na podlagi lastne ocene izvida in mnenja Komisije prezre bistveno, in sicer jasno ter strokovno dosledno razlikovanje med (ne)ozdravljivostjo duševnih motenj, ugotovljenih pri obravnavanem A. A. (tj. blago intelektualno manjzmožnost, pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije ter telesne bolezni - organski psihosindrom), ter iz njih izhajajočim (ne)obvladovanjem ponovitvene nevarnosti. Okoliščina, da pri obravnavanem A. A. ugotovljenih duševnih motenj ne gre v celoti odpraviti, na kar mestoma opozarja zagovornik, nikakor ne pomeni, da pa (nadaljnje) zdravljenje in nadzor nista potrebna ali smiselna; nasprotno, prav trajnost prisotnih duševnih motenj in z njimi povezana ponovitvena nevarnost terjata v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (še) nadaljnjo stalno, specializirano in varovano obravnavo. Namen varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni zgolj zdravljenje v ožjem medicinskem smislu, temveč sočasno varstvo okolice pred nevarnim storilcem. Ta dvojna narava pritožbeno izpodbijanega varnostnega ukrepa dejansko pomeni, da je mo

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.

Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrep

Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.

Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.

Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.

Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.

Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).

Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora namreč biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodišče prve stopnje, vestna in poglobljena. To v konkretni zadevi pomeni dolžnost prvostopenjskega sodišča, da preveri jasnost in popolnost storilčevega priznanja tudi tako, da storilca natančno, podrobno in dosledno izpraša o temeljnih dejstvih ter o poteku pravno nevzdržnega dejanja, ki predstavlja temelj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa medicinsko terapevtske narave. V danem primeru, ko se sodišču prve stopnje porajajo pomisleki o storilčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora lastnega ravnanja, mora biti presoja vsebine obsega priznanja še toliko bolj skrbna in natančna.

Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.

Gre za nadomestitev hujšega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki se je zoper storilca začela izvrševati 10. 12. 2021, z milejšim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. V takšnem primeru pa lahko milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor časa bi lahko največ trajal storilcu prvotno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej največ pet let od začetka njegovega izvajanja - tretji odstavek 70.a člena KZ-1. Glede na navedeno je tako stališče zagovornika, da je v zadevi že potekel skrajni rok skupnega trajanja varnostnega ukrepa dveh let iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 zmotno, kot je to pritožniku tehtno pojasnilo tudi že prvostopno sodišče.

Izvedenec še vedno ugotavlja, da pri storilcu ni mogoče ugotoviti sodelovanja pri prejemanju psihofarmakoterapije in da slednjo storilec odklanja, kar pojasnjuje z vsebinskimi motnjami mišljenja. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, izvedenec tudi v tokratnem mnenju pri preiskovancu ni ugotovil pomembnejšega izboljšanja zdravstvenega stanja in so tako pri njem še vedno prisotne nanašalno preganjalne blodnje, urejene v sistem, do katerih storilec ne vzpostavlja kritičnosti.

Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet. Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče prve stopnje obrambi moralo dopustiti neposredno zaslišanje izvedenca, ker je izvedensko mnenje edini obremenilni dokaz, je poudariti, da po drugem odstavku 496. člena ZKP sodnik pred odločitvijo o podaljšanju ukrepa, po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Glede na jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 496. člena ZKP razpis naroka ni obvezen, temveč je odločitev o morebitni izvedbi naroka v pristojnosti izvenobravnavnega sodnika.

Po določbi prvega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom KZ-1, sodišče odloča o nadaljnjem izvajanju ali spremembi varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi mnenja zdravnikov. Praviloma gre za mnenje zdravnikov zdravstvenega zavoda, v katerem se ukrep izvaja oziroma lečečih zdravnikov, ki stanje zdravljene osebe najbolje poznajo, sicer pa zdravstveni zavod tudi sam lahko sodišču predlaga spremembo izvajanja ukrepa, kadar oceni, da ta ukrep ni več potreben. Sodišče, ki samo nima potrebnega strokovnega znanja, torej odloča na podlagi mnenja tistih, ki takšno znanje imajo in ki izvajajo zdravljenje konkretne osebe. Kadar so stališča zdravnikov, ki so neposredno udeleženi pri zdravljenju jasna in nedvoumna, potem ni nobene potrebe po angažiranju izvedenca in takšnega ravnanja tudi vsebina mnenja C. C. ne narekuje.