24. člen KZ-1

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je <

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju. Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listin

Čeprav je naklep del krivde kot najbolj subjektivnega splošnega elementa kaznivega dejanja, ga v kazenskem postopku še vedno ugotavljamo čisto objektivno, na podlagi dejstev in indicev, iz katerih sodnik ustvari normativno oceno storilčeve krivde v času kaznivega dejanja.

Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti. Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa. Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

Vendar pa je v skladu z metodološkim napotkom iz določb člena 355 ZKP prvo sodišče v tej zvezi glede očitkov, da je obtoženec bil tisti, ki je najprej opravil vlom v hišo oškodovanca, nato pa opravil oziroma poskusil opraviti dvige na bankomatu v ..., nato pa v ... z osebno izkaznico na ime A. A. skušal opraviti še izplačilo v višini 6.618,00 EUR, za tem pa 30. 11. 2016 ob 00.24 uri in 25 sekund s plačilno kartico Visa poskušal opraviti dvig gotovine v višini 800,00 EUR še na bankomatu C. d.d. na naslovih ..., kar pa mu sicer ni uspelo, ker je bila kartica že preklicana in zato tudi zadržana, vse izvedene dokaze ocenjevalo v medsebojni povezavi in v točki 16) izpodbijane sodbe s prepričljivi razlogi, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče zaključilo, da glede na časovno sosledje obravnavanih dogodkov, zlasti pa tudi glede upoštevajoče zaključke izvedenca B. B., da je na sporni fotografiji (list. št. 16) zanesljivo obtoženec, zaključilo, da gre za isti osebi, ki sta se nahajali tako v ..., kot tudi v ... (čeprav ima na tem posnetku oseba zakrit obraz).

Če obdolženec navaja, da je bil v pravni zmoti, kot v obravnavanem primeru, mora sodišče takšno njegovo trditev oceniti in se v razlogih sodbe do nje opredeliti, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Kriv storitve kaznivega dejanja je le storilec, ki se je med drugim zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (24. člen KZ-1), zato pritožba v sodbi utemeljeno pogreša razloge o tem, kako ocenjuje zagovor obdolženke, da ni vedela, da je njeno ravnanje kaznivo, ter razloge o njenem naklepnem ravnanju. V naklepu storilca kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 mora biti prepoznan njegov odnos do tega, da prevzame identiteto drugega zato, da naslovnika spravi v zmoto glede identitete osebe, s katero komunicira, in da prizadene osebno dostojanstvo osebe, katere identiteto prevzema (kot je očitano v obravnavanem primeru) oziroma pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist. Ker napadena sodba nima razlogov o krivdnem ravnanju obdolženke in o tem, kako sodišče prve stopnje presoja njen zagovor, da je bila v pravni zmoti, ter da s tem, ko je ustvarila Facebook profil z imenom oškodovanca, ni imela namena prevzeti njegove identitete,

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da KZ-1 govori o "grozovitem načinu" odvzema življenja, torej o grozovitem izvršitvenem ravnanju in ne o izvršitvenem ravnanju z grozljivimi posledicami. Kar pomeni, da mora biti grozovito samo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja. Z vidika povprečnega opazovalca mora biti način odvzema v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna kvaliteta mora biti take narave, da vzbuja občutek srhljivosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej pri klasičnih načinih odvzema življenja (zabodenje, strelne rane, zadušitev ipd.) za doseganje standarda grozovitosti v opisu kaznivega dejanja potrebno opredeliti okoliščine, ki po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri klasičnem odvzemu življenja. V obravnavanem primeru pa izvršitveni način "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal" sam po sebi presega klasični način odvzema življenja, saj gre za tehniko usmerjeno v telesno izničenje žrtve, ki v povprečnemu opazovalcu vzbuja občutek srhljivosti. Zažig človeka pri živem telesu že v občečloveškem dojemanju navdaja z grozo zaradi psihičnega in fizičnega trpljenja žrtve. Ker že sam način storitv

Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki je ocenjevalo krivdo obdolženke v povezavi z njenimi osebnimi lastnostmi in sposobnostmi, posebej ob upoštevanju njene lastne vzgojne in družbene zanemarjenosti in ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke zaključilo, da obdolžena ni bila zmožna ustrezno poskrbeti za mladoletne otroke in jim nuditi primernih bivanjskih razmer, vzgoje, skrbi za higieno, zdravje in normalnega razvoja ter da se obdolženka zaradi neizobraženosti, specifične življenjske situacije in splošno poznanega načina življenja, ni bila sposobna v celoti zavedati posledic svojih ravnanj in opustitev na zdravje, počutje in razvoj otrok. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke in njene dopolnitve ter ostalih zbranih dokaznih virov, utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolžena kaznivo dejanje storila, bodisi z eventualnim ali z direktnim naklepom.

Z vidika zakonskega opisa je obravnavano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 storjeno s samim spolnim občevanjem ali drugim spolnim dejanjem, ne glede na širše, osebne ali socialne okoliščine, ki so takšna ravnanja spremljale. Povzeta pritožbena obrazložitev nedvomno kaže na pritožnikovo splošno oceno v smeri tako imenovane medvrstniške spolnosti, ki je po sodišču prve stopnje izvedeni dokazi niso potrdili. Že zaradi razlike v kronološki starosti med obdolženim in oškodovanko, ki ni bila majhna in zaradi ugotovitev izvedenke psihiatrinje, ki v pritožbeni obrazložitvi niso celovito ocenjene.

Pravilnost dokazne ocene in način, kako je ta ocena v obrazložitvi sodbe posredovana, sta dve različni stvari. Prvo se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in je predmet samostojnega izpodbojnega razloga po 3. točki 370. člena ZKP, medtem ko je dokazna ocena v obrazložitvi napadene sodbe posredovana na način, ki v celoti ustreza zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni

Zaslišanje oškodovanke pri preiskovalnem sodniku je predstavljalo izvedbo dokaza, ki je zaradi starosti oškodovanke specifična. Na glavni obravnavi neposredno zaslišanje oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj (iz tretjega odstavka 65. člena ZKP) ni dopustno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP), temveč v teh primerih sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb, stranke pa lahko postavijo tudi posredna vprašanja, če sodišče oceni, da so utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, zaslišanje pa opravi posredno preiskovalni sodnik (šesti odstavek 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP). Osebno integriteto mladoletnega oškodovanca, ki še ni star 15 let, varujejo že navedene zakonske določbe, ki določajo način njegovega zaslišanja v primeru, kadar je bil žrtev kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. Oškodovanko, takrat še ne staro 15 let, je zaslišal preiskovalni sodnik (pod njegovim vodstvom pravosodna svétnica), zagovorniki so ji postavili številna posredna vprašanja, potek dogajanja 3. 10. 2018 pa je podrobno opisala, ko je bila prvič zaslišana, medtem ko je na zaslišanju 17. 4. 2019 povedala, da pri t

Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe s krivdorekom in hkratno presojo, da je obdolženec očitana dejanja storil v stanju neprištevnosti, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na vložen predlog državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa ob upoštevanju posebnih določb iz XXVIII. Poglavja ZKP o postopku za uporabo varnostnih ukrepih odločiti s sklepom in ne sodbo.

Zgolj omemba v enem spisovnem dokumentu, da je oškodovanka utrpela površinsko poškodbo glave, ob odsotnosti drugih dokaznih virov, ki bi konkretizirale naravo, vrsto in obseg poškodbe, še ne zadošča za zaključek, da gre za lahko telesno poškodbo.

Ni moč pritrditi zagovornikom, da pri osumljencu ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je osumljenec državljan tuje države, kjer ima tudi stalno prebivališče in družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval, sodišče pa je ugotovilo tudi, da se pogosto giblje izven meja svoje matične države. Glede na navedene okoliščine je sodišče razumno presodilo, da je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji osumljenec s pobegom izpostavil.