70.b člen KZ-1

Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha. Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta). Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.

Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi

Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.

Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.

Na podlagi temelja, izkazanega skozi težo in številčnost izvršitvenih ravnanj obravnavanega storilca, tarčno usmerjenih v njegove bližnje, zatorej ne gre pritrditi očitku zagovornice o neupoštevanju in neobrazloženosti načela sorazmernosti v smislu predolgega trajanja izrečenega varnostnega ukrepa medicinsko-terapevtske narave. Sklep je namreč treba brati celostno.

Gre za nadomestitev hujšega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki se je zoper storilca začela izvrševati 10. 12. 2021, z milejšim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. V takšnem primeru pa lahko milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor časa bi lahko največ trajal storilcu prvotno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej največ pet let od začetka njegovega izvajanja - tretji odstavek 70.a člena KZ-1. Glede na navedeno je tako stališče zagovornika, da je v zadevi že potekel skrajni rok skupnega trajanja varnostnega ukrepa dveh let iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 zmotno, kot je to pritožniku tehtno pojasnilo tudi že prvostopno sodišče.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obsojenki z izrekom, da preostanek zaporne kazni prestane v zavodu, omejilo prostost, na drugi strani pa ji je izreklo varnostni ukrep, kateri zaradi svoje prostostne narave z zavodskim ukrepom ni združljiv.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da Zakon o duševnem zdravju ter Kazenski zakonik ne konkurirata, saj določba 70.b člena KZ-1 (obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti) predpostavlja ne le ogrožanje življenja drugih ali zdravja ljudi, kot to izhaja iz 80. člena ZDZdr (nadzorovana obravnava), temveč gre za storilca, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in je sodišče to tudi ugotovilo v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1). Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.

Okoliščina, na katero se smiselno sklicuje zagovornik, in sicer, da se je A. A. že pred tem datumom samovoljno zdravil na prostosti, se ne more vštevati v izrečen varnostni ukrep, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je potrebno upoštevati pravnomočno izvršljivo odločbo sodišča prve stopnje, ki dne 10. 6. 2020, sploh še ni bila pravnomočna in se zato ukrep po odločbi sodišča sploh še ni izvrševal.

Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti.

Po stališču kazenskopravne teorije je vsebina nevarnosti storilca verjetnost, da bo zaradi svoje duševne motenosti ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper nekatere temeljne človekove vrednote (življenje, telo, spolna nedotakljivost, premoženje). Pri tem je izvršeno protipravno ali kaznivo dejanje pomembna okoliščina, iz katere je mogoče sklepati na obstoj takšne nevarnosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v zaključkih izpodbijanega sklepa o nevarnosti obdolženke popolnoma izostala presoja narave in teže storjenega protipravnega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1, zaradi izvršitve katerega je bil obdolženki izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija. Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavk

Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojene, kot je razvidno iz izvidov in mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje prestajanja kazni zapora ne dopušča, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi preseglo dolžno ravnanje kazenskega sodišča, določeno v 70.a in 70.b členu KZ-1, če bi samo urejalo drug način varstva oziroma bivanja A. A. izven zdravstvenega zavoda (npr. v SVZ), nato pa še odločilo o spremembi varnostnega ukrepa.

Ne glede na to, da gre v predmetnem primeru za postopek za uporabo varnostnega ukrepa iz XXVIII. poglavja ZKP, tudi za sklep o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti velja zahteva, da mora sodišče storilcu z gotovostjo dokazati storitev vsakega očitanega mu protipravnega dejanja posebej ter za vsako določno navesti katera dejstva šteje za dokazano in iz katerih razlogov.

Preizkus potrebnosti obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po tretjem odstavku 70.b člena KZ-1.

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahk