70. člen KZ-1

V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrep

Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da obdolženec ni grozil z orožjem in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mu je potrebno zaseženo orožje in strelivo odvzeti, ker ima orožje in strelivo v lasti in je z orožjem grozil ter da zato obstaja nevarnost, da bi ga tudi uporabil, če bi z njim še naprej razpolagal.

Državni tožilec pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izpovedbe priče A. A. ni niti povzelo, niti pojasnilo ali je pri svoji odločitvi izpovedbo te priče upoštevalo, zato ni mogoče preizkusiti ali je izpovedba priče A. A. relevantna ali ne. Zagovornik obtoženca pravilno izpostavlja, da v sodbi ni z ničemer pojasnjena storitev kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu v okviru hudodelske združbe. Sodba prav tako nima razlogov niti o ustreznosti konkretizacije zakonskega znaka "ukvarjanje", ki se očita obtožencu, niti o dokazanosti tega očitka. Zagovornik obtoženca v pritožbi tudi pravilno izpostavlja relevantno sodno prakso v zvezi z drugo kvalificirano izvršitveno obliko, to je povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in pravilno poudarja, da je ta zakonski znak podan takrat, kadar je nevarnost konkretna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi o tem nima zadostnih razlogov. Pravilno pritožnik opozarja tudi, da odločba o varnostnem ukrepu odvzema telefona ne zadosti zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe in je tudi v zvezi s to odločitvijo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.

Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1

Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.

Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.

Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).

Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more iz

Utemeljeno zagovornik poudarja, da obdolženčev koristoljubni namen pri izvršitvi dejanja predstavlja konstitutivni element kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, torej njegov zakonski znak, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino. Sicer ni dvoma, da pomeni odvzem osebnega vozila obdolžencu poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar je - po zakonu obligatorni - odvzem ustavno dopusten.

Že sam zakonodajalec je smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen novega, osmega odstavka 308. člena KZ-1 , ki je bil vnešen z novelo KZ-1I, je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja. Pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozil

Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri

Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca. Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v prip

V obravnavani zadevi ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, saj stranke niso sklenile sporazuma in tudi državna tožilka na predobravnavnem naroku ni predlagala omilitve kazni za primer, če obtoženec dejanje prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje očitno kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, ker naj bi bile podane posebne olajševalne okoliščine in sicer priznanje, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na razpoložljive dokaze na podlagi 73. člena KZ-1 ugotoviti, če je telefon last obtoženca in če je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ob tem pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 70. člena KZ-1. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija. Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavk

Po določbi prvega odstavka 285. č člena ZKP narok za izrek kazenske sankcije opravi sodišče v taki sestavi kot pri odločanju o obtožnici na glavni obravnavi, razen če sta se stranki sporazumeli, da ga opravi predsednik senata. Navedena določba pa strankama ne daje izbirne pravice glede sestave senata temveč le pravico, da se sporazumeta glede sestave senata, ki bi sicer bil pristojen za obravnavo v zadevi ali pa za predsednika senata.

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahk

Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen všteje poleg pripora "kakršenkoli odvzem prostosti v zvezo s kaznivim dejanjem". V obravnavanem primeru pogoj za vštevanje ni bi izpolnjen, saj ni šlo za odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil storilec kaznovan s kaznijo. Kazni se lahko uporabljajo za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Izrečen varnostni ukrep ni kazen, temveč je kazenska sankcija, ki se navezuje na ukrepanje zaradi preprečevanja bodočih kaznivih dejanj, njihova vsebina pa se kaže v odpravljanju storilčeve nevarnosti za družbo. Sodišče prve stopnje je določbo 56. člena KZ-1 napačno uporabilo, ko je čas, prestan v pridržanju in v priporu, obdolžencu vštelo v čas izvrševanja varnostnega ukrep. Ugotovljeno predstavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka drugostopenjskega sklepa.