1. člen ZKP

Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ko gre za izpovedbe prič so te lahko na glavni obravnavi pretresene tudi z uporabo njihovih izjav iz predhodnega postopka na policiji. Zlasti, ko se priče zaradi vrzeli v izpovedbi, na te izjave sklicujejo, ko se izpovedbe in izjave vsebinsko razlikujejo ipd. V takšnih primerih izjave iz predhodnega postopka na policiji postanejo sestavni del pričine izpovedbe in šele z njo predmet vestnega tehtanja dokazov po drugem odstavku 355. člena ZKP.

Ob številnih izkazanih obremenilnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah obtoženkine ponovitvene nevarnosti, ki pritožbeno niso problematizirane, se kot neproduktivno izkaže pritožnikovo relativiziranje teže kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in njene predkaznovanosti, zlasti ob tem, ko se obtoženki očita, da naj bi v sostorilstvu izvršila več hujših kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer iz načina izvršitve kaznivih dejanj izhaja, da sta slednja želela odtujiti luksuzne predmete v čim višji vrednosti.

Ob obrazloženem manjku naveznih okoliščin obdolženca na Republiko Slovenijo, ob tem, ko je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje, da se je obdolženi tu nahajal le zaradi izvršitve kaznivega dejanja (kar vse pritožbeno ni prerekano), pritožnik ne more računati na uspeh z izpostavljanjem posameznih okoliščin begosumnosti, ki so sicer upoštevane v pritožbeno izpodbijanem sklepu v luči vseh drugih okoliščin.

Pritožbene trditve o poskusih obiska oškodovanke obtoženca v priporu, vsebinsko k razjasnitvi dejanskega stanja ne doprinesejo, z navedbo, da bi bila realna nevarnost obtoženca odpravljena, če bi obtožencu bilo priskrbljeno ustrezno zdravljenje odvisnosti od drog, pa pritožba le pritrjuje izraziti obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ. Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS. Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika p

Sodišče ne more onemogočiti domnevno kršitev procesnih jamstev obtoženca tako, da sámo krši procesno ureditev.

Domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), ter da mora sodišče, kadar tožilec tistega (tako težkega) dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. Obdolženec bo torej oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki mora biti podan, da kazenski postopek sploh steče, že po logiki stvari ne more biti podlaga za obsodbo. V nasprotnem namreč kazenski postopek sploh ne bi bil potreben, saj bi že razlog za njegovo uvedbo (utemeljen sum) hkrati pomenil podlago za njegov zaključek. Vprašanje ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo pomeni pravno vprašanje. Podobno kot to velja za presojo utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora. Res je sicer, da sodišča pri presoji ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna ocena nastopi šele tedaj, ko je sodnik spoštoval načelo domneve nedolžnosti, ko je izhodišče za presojo onkra

Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki ne dosega stopnje gotovosti o storitvi kaznivega dejanja, čemur sledi tudi izrazoslovje, uporabljeno v sklepih sodišča, izdanih v fazi odreditve pripora.

Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.

Odstop od načela neposrednosti po 340. členu ZKP zadeva način izvedbe dokazov in ne njihove uporabe.

Pravni pouk, ki v izdani sodbi o kaznovalnem nalogu ni vseboval standardnega pouka o pomenu oddane priporočene pošiljke v postopku, ki ga sicer vsebujejo sodne odločbe in ga standardno prejmejo stranke v odločbah, je v škodo pritožnika in ne omogoča učinkovite uporabe pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč ter je v nasprotju z že navedeno določbo prvega odstavka 1. člena ZKP.

Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP so rezultati formalnih, vendar nepravilno opravljenih procesnih dejanj (dokazi) in rezultati nekaterih neformalnih, četudi pravilno opravljenih poizvedbenih dejanj (obvestila). Če bi sodišče smelo opreti sodbo na dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito bi s tem kršilo temeljno načelo kazenskega postopka, po katerem ne sme biti obsojen nihče, ki je nedolžen, storilcu kaznivega dejanja pa mora biti izrečena kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakonik, in na podlagi zakonitega postopka (prvi odstavek 1. člena ZKP), medtem ko bi z opiranjem sodbe na določena obvestila obšlo posebne pogoje, pod katerimi lahko ta obvestila postanejo dokazi, s čemer kazenski postopek znova ne bi bil izveden zakonito.