VSM Sodba IV Kp 9960/2017

I. Pritožbam zagovornikov obdolžene A. A., zagovornika obdolženega C. C. in zagovornice obdolžene D. D. se deloma ugodi ter izpodbijana sodba tudi glede obdolžene B. B. po uradni dolžnosti v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovano družbo Z. Z. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.400,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožbe zagovornikov obdolžene A. A., zagovornika obdolženega C. C. in zagovornice obdolžene D. D. ter v celoti pritožba zagovornice obdolžene B. B. zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 9960/2017 z dne 2. 7. 2020 spoznalo obdolžene A. A., B. B. in C. C. za krive poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 ter obdolženo D. D. za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 jim je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obdolženim A. A., B. B. in C. C. na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženi D. D. pa na podlagi prvega (pravilno drugega) odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 je obdolžencem izreklo stranske denarne kazni, in sicer vsakemu 20 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša skupaj 600,00 EUR. Obdolženci so v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 izrečeno stransko kazen dolžni plačati v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so vsi obdolženci dolžni oškodovani družbi Z. Z. d.d. nerazdelno plačati znesek 7.400,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je od 29. 4. 2015 do poplačila. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obdolžencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obdolžene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornica obdolžene B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika;

- zagovornica obdolžene D. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., C. C. in D. D. so delno utemeljene, pritožba zagovornice obdolžene B. B. pa ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega C. C. uveljavlja kršitve iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave, ker bi naj sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki jih je v okviru posameznih preiskovalnih dejanj izvajala strokovna sodelavka brez navzočnosti sodnika. Po njegovem mnenju obrazložitev v tem delu izpodbijane sodbe, upoštevaje odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Ezgeta vs. Croatia št. 40562/12 z dne 7. 9. 2017, ni utemeljena.

5Pritožniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah od 5 do 7 razlogov izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj so procesna dejanja, ki jih je v fazi posameznih preiskovalnih dejanj opravila strokovna sodelavka, zakonita, pri tem pa je svojo odločitev utemeljeno podkrepilo s sklepom Višjega sodišča v Mariboru V Kp 48713/2012 z dne 10. 1. 2019. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da lahko strokovni sodelavci v okviru svojih pristojnosti (samostojno) opravljajo posamezna procesna dejanja izven glavne obravnave, kot je zaslišanje strank in prič. Takšno sklepanje upravičeno temelji na prvem in drugem odstavku 54. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), po katerih lahko strokovni sodelavci, ki opravljajo svoje delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki, v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. Čeprav ZKP konkretno ne določa pooblastil strokovnih sodelavcev v (pred)kazenskem postopku, pa njihovim ravnanjem zgolj iz tega razloga ne gre odreči procesne veljavnosti, še zlasti, ker okvirne pristojnosti strokovnih sodelavcev določa citirani drugi odstavek 54. člena ZS, ki kot krovni zakon ureja organizacijo in poslovanje sodišč.

6Strokovna sodelavka je v konkretnem primeru z v pritožbi izpostavljenimi procesnimi dejanji (zaslišanje obdolžencev in prič) v okviru faze posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku, torej še preden je državni tožilec zoper obdolžence vložil obtožni predlog in ko se še kazenski postopek niti ni začel, ravnala v skladu s pristojnostmi, ki jih ima po nacionalni zakonodaji. Pooblastilo strokovnim sodelavcem, da (med drugim) izven glavne obravnave opravljajo posamezna procesna dejanja, podeljuje torej ZS kot lex generalis, katerega določbe veljajo za vsa sodišča v Republiki Sloveniji (razen za ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS)), kar pomeni veljavnost pooblastila strokovnim sodelavcem za sodišča vseh vrst in stopenj. Takšnih zaključkov ne more izpodbiti niti odločba ESČP Ezgeta vs. Croatia št. 40562/12 z dne 7. 9. 2017, saj ni primerljiva z obravnavano zadevo, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe. Bistvo odločbe ESČP je ugotovitev, da je postopek vodil strokovni sodelavec, ki za vodenje postopka na podlagi zakonodaje Republike Hrvaške ni bil pooblaščen, saj je pravdni postopek vodil v nasprotju s 120. členom Zakona o sodiščih in 13. členom Zakona o pravdnem postopku Republike Hrvaške, medtem ko same zakonske ureditve v zvezi s prenosom pooblastil za opravo posameznih procesnih dejanj na strokovne sodelavce ESČP ne problematizira. Glede na vse obrazloženo tako niso podane uveljavljane kršitve iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave.

7Iste kršitve zagovornik obdolženega C. C. uveljavlja tudi z navajanji, da bi sodišče prve stopnje moralo izločiti mnenje V. K., sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod, promet, motorna vozila in avtomobilsko stroko, ker je izvid in mnenje izdelal na podlagi dokazov, ki niso bili v kazenskem spisu, saj bi naj samoiniciativno, v nasprotju s četrtim odstavkom 252. člena ZKP, pridobil fotografije pri oškodovani družbi Z. Z. d.d. ter s tem presegel z zakonom in sodno odredbo podeljena pooblastila. Obdolženec niti ne ve, za katere konkretne fotografije gre, pri čemer je oškodovana družba lahko izvedencu „servirala“ zmanipulirane fotografije.

8S takšnimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Pravilno je namreč razlogovanje sodišča prve stopnje v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodni izvedenec V. K. na podlagi odredbe sodišča z dne 15. 4. 2019 potrebne fotografije lahko pridobil tudi pri oškodovani družbi Z. Z. d.d. Natančen pregled navedene odredbe (list. št. 189)¹ namreč pokaže, da je sodišče izvedencu naložilo, da pregleda kazenski spis III K 9960/2017 ter vse fotografije, skice in tehnične dokumentacije. Takšna kumulativna navedba, in sicer, da naj (najprej) sodni izvedenec pregleda z opravilno številko navedeni kazenski spis ter (nato) fotografije, skice in tehnično dokumentacijo, pa kaže na namen sodišča prve stopnje, da izvedenec po potrebi pregleda tudi druge fotografije, ne samo tiste, ki so že v kazenskem spisu. Termin pregled fotografij (izven kazenskega spisa) pa po logičnem sklepanju zajema tudi pridobitev le-teh, zaradi česar zagovornik neutemeljeno navaja, da je izvedenec v nasprotju s četrtim odstavkom 252. člena ZKP brez dovoljenja sodišča pridobil druge dokaze. Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 80/2005 z dne 23. 6. 2005, katero si pritožnik zmotno razlaga. Prav ima namreč sodišče prve stopnje, da ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da se v odredbo o postavitvi izvedenca navede vsak dokument posebej, ki ga naj izvedenec pregleda, in kje se ta nahaja. Razen tega je sodni izvedenec V. K. v svojem izvedenskem mnenju z dne 23. 5. 2019 pojasnil, da v kazenskem spisu manjkajo fotografije poškodovanih vozil, posnetih s strani odgovorne zavarovalnice, katere je pridobil sam, medtem ko njegovo izvedensko mnenje ne temelji zgolj na teh fotografijah, temveč tudi tistih, ki jih je posnela policija, in drugih dokazih (npr. zapisniku o ogledu poškodovanega vozila Z. Z. d.d. z dne 19. 3. 2015 – priloga A7). Sicer pa je popolnoma jasno, katere fotografije, ki jih je izvedenec pridobil sam, je slednji tudi uporabil, saj so le-te del njegovega osnovnega izvedenskega mnenja, zaradi česar zagovornik neutemeljeno navaja, da fotografij ni mogel preučiti. Glede na to, da je zagovornik obdolženega C. C. v dokaznem predlogu na glavni obravnavi dne 4. 6. 2020 grajal zgolj s strani sodnih izvedencev ugotovljene poškodbe na vozilu Nubira, ne pa tudi poškodbe na vozilu Passat, pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je izvedenec V. K. med svojim zaslišanjem na glavni obravnavi dne 11. 6. 2019 povedal, da je pri oškodovani družbi pridobil fotografijo vozila Nubire, ki je zgoraj levo na straneh 6 in 7 njegovega izvedenskega mnenja z dne 23. 5. 2019. Gre za fotografijo, ki je identična fotografiji pod sliko 7 na strani 15 strokovnega mnenja o raziskavi prometne nezgode, ki ga je za Z. Z. d.d. dne 21. 9. 2015 pripravil J. Š. (priloga A1) in ki se je nahajalo v kazenskem spisu še pred odreditvijo izvedenskega dela sodnemu izvedencu V. K. Glede na vse navedeno s takšnim procesnim postopanjem nista bili kršeni obdolženčevi pravici do poštenega sojenja in učinkovite obrambe. Zgolj pavšalno navajanje, da bi oškodovana družba lahko predložila zmanipulirane fotografije, pri čemer zagovornik niti konkretno ne navede, v čem bi se naj kazala domnevna manipulacija oziroma katera uporabljena fotografija je zanj sporna, pa na vse ugotovljeno ne more vplivati. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi naj sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, ko je fotografije vozila Nubira (list. št. od 372 do 375), ki jih je v spis vložil zagovornik obdolžene A. A., ocenilo kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje je namreč z oceno navedenih fotografij dodatno pojasnilo, zakaj postavitev izvedenca avtokleparske stroke ni potrebna. Z razlogi v tej smeri se pritožbeno sodišče strinja (točka 46 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri tem pa še izpostavlja, da zagovornik v spis ni vložil fotografij spornega vozila, pač pa primerljivega vozila, ki bi naj bilo domnevno iste znamke in modela ter istega leta izdelave. Razen tega pa sta sodna izvedenca F. J. in V. K. že pred tem prepričljivo pojasnila, zakaj ni mogoče verjeti obrambi, da so poškodbe na vozilu Passat nastale kritičnega dne, ker bi naj najmočnejši del Nubire trčil v najslabši del Passata, zaradi česar v tej zvezi predložene fotografije na ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev med izvajanjem dokaznega postopka ter da je s tem, ko bi naj neenako obravnavalo fotografije, ki jih je vložila obramba, in fotografije, ki jih je izvedencu izročila oškodovana družba, ravnalo pristransko. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave.

9Zagovornik obdolženega C. C. trdi, da izrek izpodbijane sodbe ni konkretiziran in obrazložen, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, konkretno katero osebo, zaposleno pri Z. Z. d.d., je obdolženec spravil v zmoto, s tem pa bi naj sodišče prve stopnje kršilo 22. in 25. člen Ustave ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu C. C., namreč izhaja, da je poskusil spraviti v zmoto uslužbence Z. Z. d.d., pri čemer konkretna navedba posameznih zaposlenih pri oškodovani družbi ni potrebna, niti ni mogoča, saj je obdolženec dejanje poskusil storiti tako, da je na Z. Z. d.d. po svojem pooblaščencu poslal odškodninski zahtevek. Njegov namen je bil torej spraviti v zmoto zaposlene pri oškodovani družbi, da bi prejel odškodnino od Z. Z. d.d., ne pa poimensko določenega uslužbenca. Zato grajani konkretizacija in obrazložitev v tej smeri nista utemeljeni, uveljavljane kršitve pa niso podane.

10Zagovornica obdolžene B. B. s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe glede trdnosti obravnavanih vozil ter glede poškodb hladilnika v vozilu Passat sami s seboj v nasprotju, sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornica v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

11Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, s čimer zagovorniki obdolženih A. A. in C. C. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 16. členom ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca avtokleparske stroke, kar je v točkah 45 in 46 razlogov izpodbijane sodbe obširno in tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčevih pravic do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagani dokazni predlog zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo, zaradi česar zagovornik obdolženega C. C. na tem mestu neutemeljeno uveljavlja kršitev 22. člena Ustave ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z razlogi v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema, pri tem pa dodatno izpostavlja, da sta bila v predmetnem postopku pritegnjena dva izvedenca, in sicer F. J., sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod, ter V. K., sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod, promet, motorna vozila in avtomobilsko stroko. Oba sta podala pisni izvid in mnenje z dopolnitvami, prav tako sta bila zaslišana in kasneje tudi soočena na glavni obravnavi, kjer sta odgovarjala na številna vprašanja obrambe v zvezi z načinom izdelave izvedenskega mnenja ter prepričljivo in na strokovni ravni pojasnila svoje zaključke. Tako ni mogoče pritrditi zagovornikom obdolženih A. A. in C. C. ter tudi ne zagovornici B. B., da sta sodna izvedenca mnenji izdelala zgolj na podlagi fotografij. Že iz njunih osnovnih mnenj izhaja, da sta pregledala celoten kazenski spis in da sta med drugim upoštevala zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče z dne 16. 3. 2015. Prav tako sta upoštevala zapisnik o ogledu poškodovanega vozila Z. Z. d.d. z dne 19. 3. 2015, zagovore obdolžencev in tehnične lastnosti udeleženih vozil ter nato strokovno obrazložila svoji izvedenski mnenji. Zakaj izvedenca nimata dovolj znanj in izkušenj za oceno poškodb na vozilih in ugotavljanje trdnosti posameznih materialov, pa zagovorniki obdolženih A. A., C. C. in tudi obdolžene B. B., konkretno ne pojasnijo. Pri tem pavšalno zatrjevanje, da lahko to oceni samo izvedenec avtokleparske stroke, ne more biti uspešno. Še zlasti, ker je izvedenec V. K. poleg raziskave prometnih nezgod specializiran tudi za promet, motorna vozila in avtomobilsko stroko, izvedenec F. J. pa za stroje in opremo, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v strokovnost njunih soglasnih izvedenskih mnenj. Prvostopenjsko sodišče pa je v točki 45 obrazložitve svoje sodbe tudi pravilno ugotovilo, da obramba ni uspela vnesti dvoma v obstoj poškodb na vozilih, kot so razvidne iz fotografij. Zagovorniki namreč niso grajali stanja kot izhaja iz fotografij, niti niso navedli, katera fotografija bi bila sporna, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 8 obrazložitve te sodbe, zaradi česar zagovornik obdolženega C. C. neutemeljeno uveljavlja protispisnost. Zagovorniki obdolžene A. A. pa uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP utemeljujejo z nestrinjanjem z izvedenskima mnenjema, kar pa v bistvu pomeni presojo dejanskega stanja. Postavitev izvedenca avtokleparske stroke je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča nepotrebna, saj je dejansko stanje popolno ugotovljeno.

12Sodišče prve stopnje je v točkah 23, 38, 39 in 46 razlogov izpodbijane sodbe tudi argumentirano pojasnilo, zakaj ni zaslišalo S. L., ki je po naročilu obdolžene A. A. pripravil strokovno mnenje. Izvedenca F. J. in V. K., ki sta bila postavljena tekom dokaznega postopka v predmetni zadevi, sta se namreč po predočenju strokovnega mnenja S. L., do njega tudi opredelila. Pri tem sta njegove pavšalne zaključke strokovno zavrnila kot neutemeljene. Z razlogi, ki jih v tej smeri navaja sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in nima ničesar dodati, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede zavrnitve predloga obrambe po zaslišanju priče Z. R., kar je sodišče prve stopnje utemeljeno obrazložilo v točki 23 razlogov izpodbijane sodbe. Obseg poškodb na obravnavanih vozilih sta namreč pojasnila oba postavljena izvedenca, zaradi česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaslišanje priče Z. R., ki bi naj kupil poškodovano vozilo Nubira, ni potrebno.

13Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zagovornika obdolženega B. B., da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker na glavni obravnavi dne 4. 6. 2020, ki se je zaradi poteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP začelo znova, na izrecno zahtevo obrambe ni ponovno zaslišalo izvedencev F. J. in V. K. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 24 obrazložitve svoje sodbe pravilno pojasnilo, da so stranke postopka na naroku dne 4. 6. 2020, ko se je glavna obravnava začela znova, po zagovorih obdolžencev predlagale, da se že izvedeni dokazi preberejo in da se ponovno ne izvajajo. Pri tem je razpravljajoča sodnica v soglasju s strankami prebrala izpovedbe prič, izvedenska mnenja z dopolnitvami in zaslišanje izvedencev, kar je tudi taksativno naštela (list. št. 439). Na prebrano ni imel nihče pripomb, prav tako za zaslišane priče in izvedenca F. J. in V. K. ni bilo dodatnih vprašanj, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2020, zaradi česar zagovornik obdolženega C. C. tudi neutemeljeno uveljavlja protispisnost (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik je šele kasneje na tem naroku predlagal ponovno zaslišanje izvedencev, pri čemer je svoj predlog utemeljil z vprašanji, ki na tej točki dokaznega postopka niso bila več nejasna. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo, izvedenski mnenji ne izhajata zgolj iz fotografij poškodovanih vozil, pač pa sta podprti z ostalimi navedenimi dokazi in s strokovnim znanjem. Sodišče prve stopnje tako med glavno obravnavo ni kršilo določbe tretjega odstavka 311. člena ZKP, pa tudi sicer morebitna kršitev ne bi z ničemer vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

14Zagovorniki obdolžene A. A., B. B. in C. C. obširno problematizirajo goljufivi namen obdolžencev. Po njihovem mnenju le-ta ni dovolj obrazložen (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), po oceni zagovornice B. B. pa tudi ne konkretiziran (1. točka 372. člena ZKP). V tej smeri uveljavljane kršitve, ki jih pritožbeno sodišče zaradi razumljivosti te odločbe obravnava skupno, niso podane. Opisi poskusov kaznivih dejanj goljufije, kot se očitajo obdolženim A. A., B. B. in C. C., vsebujejo konkretizacijo vseh zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, tudi tistih, ki ju v pritožbi izpostavlja zagovornica obdolžene B. B. (spravljanje v zmoto in goljufivi namen). Poskus spravljanja v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi z lažnimi trditvami poskusi ustvariti zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah, kar se v obravnavanih opisih očitanih poskusov kaže v tem, da so obdolženi A. A., B. B. in C. C. iz naslova sklenjene avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici št. VO44400136623 z dne 16. 10. 2014 (obdolžena A. A. in C. C. po pooblaščencu ter obdolžena B. B. po pooblaščenki) vsak zase vložili odškodninske zahtevke za povrnitev nematerialne škode, v katerih so zapisali, da je škoda nastala v prometni nesreči dne 16. 3. 2015 in da so v tej nesreči utrpeli telesne poškodbe, čeprav so vedeli, da je bila prometna nesreča dogovorjena in da do odškodnine niso upravičeni. Takšni opisi ne predstavljajo zgolj prepisov abstraktnega dejanskega stanu, kot to neutemeljeno in pavšalno navaja zagovornica obdolžene B. B., pač pa gre za povsem konkretne in zadostne opise navedenega zakonskega znaka, saj je popolnoma jasno, kako so obdolženci poskusili spraviti v zmoto zaposlene pri oškodovani družbi (z neresničnimi izjavami v odškodninskih zahtevkih). Prav tako je zadostno konkretiziran goljufivi namen obdolžencev, ki je samostojni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Poseben namen obdolžencev (dolus coloratus), torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, je podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. V obravnavanih opisih je ta v povezavi z izvršitvenimi ravnanji konkretiziran z navedbami, da so obdolženci poskušali zapeljati delavce Z. Z. d.d, da bi jim v škodo zavarovalne družbe izplačali nematerialno škodo, in sicer obdolženi A. A. v predvideni višini 6.500,00 EUR, obdolženi B. B. v predvideni višini 15.000,00 EUR in obdolženemu C. C. v predvideni višini 10.000,00 EUR, čeprav so vedeli, da je bila prometna nesreča dogovorjena in da do odškodnine niso upravičeni, kar pomeni, da so torej vedeli, da pravna podlaga za uveljavljanje odškodnine ni bila podana. Ker iz opisa očitanega poskusa storitve kaznivega dejanja za obdolženo B. B. (in tudi ostala obdolženca) izhajajo vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, navedbam zagovornice o kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni mogoče pritrditi.

15Sodišče prve stopnje subjektivnih zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj ni ocenilo zgolj v točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe, kot to skušajo prikazati zagovorniki obdolženih A. A., B. B. in C. C. , ki prezrejo tudi točko 48, v kateri se sodišče prav tako opredeli do direktnega naklepa obdolžencev. Sicer pa je razloge goljufivega namena obdolžencev najti v celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe in ne zgolj v delu, ki je izrecno namenjen krivdam obdolžencev, zaradi česar ozko gledanje obrazložitve izpodbijane sodbe, kot jo ponudijo pritožniki, ni pravilno. Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, medtem ko zakon posebej ne določa notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja. Slednje je namreč stvar subjektivnega pristopa predsednika senata oziroma sodnika posameznika. Razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo krivdo obdolžencev in njihov poseben namen, pa bo pritožbeno sodišče podrobno ocenilo v nadaljevanju, ko bo presojalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko v pritožbah zatrjevana pomanjkljiva individualizacija obdolžencev na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so obdolženci vedeli, da je bila prometna nesreča dogovorjena in da do odškodnine niso upravičeni, ne more vplivati. Zagovorniki obdolženih A. A., B. B. in C. C. pa tudi neutemeljeno problematizirajo, da bi se sodišče prve stopnje moralo natančno opredeliti do predhodnega dogovora obdolžencev, da bodo priredili prometno nesrečo, saj so obdolženci po njihovem mnenju lahko ravnali zgolj kot sostorilci. Obdolženim A. A., B. B. in C. C. se namreč očita, da so na podlagi istega historičnega dogodka (prirejene prometne nesreče) storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije, in sicer na ta način, da je vsak od njih po svojem pooblaščencu samostojno in tudi v različnem časovnem obdobju pri oškodovani družbi vložil odškodninski zahtevek, pri čemer je vsak ravnal z namenom, da zase pridobi protipravno premoženjsko korist v različni višini. Zgolj okoliščini, da odškodninski zahtevki temeljijo na isti fingirani prometni nesreči in da so vsi navedeni obdolženci zatrjevali obstoj telesnih poškodb, pa ne pomenita, da so obdolženci ravnali kot sostorilci. Obdolženci namreč niso zavestno sodelovali pri poskusu storitve kaznivega dejanja goljufije ali kako drugače odločilno prispevali k poskusu storitve, kar bi bilo sicer mogoče zatrjevati na primer, če bi slednji skupaj vložili odškodninski zahtevek. Ker je torej vsak obdolženec poskusil s svojim lastnim zahtevkom sam storiti izvršitveno dejanje (kar je bistveno), v pritožbah zatrjevano sostorilstvo ni podano,² zaradi česar tudi nista potrebni konkretizacija in obrazložitev v tej smeri, medtem ko sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 16651/2012 z dne 21. 2. 2017, na katero se sklicujeta zagovornika obdolženih B. B. in C. C., ni primerljiva, saj je v citirani zadevi sodišče sprejelo svoje zaključke glede na ugotovljene konkretne okoliščine, ki so drugačne kot v obravnavani zadevi. Prav tako ni relevantna sodba II Ips 27/2012, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo dne 16. 10. 2014 v pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj so obdolženi A. A., B. B., C. C. in D. D. vedeli, da je prometna nesreča dogovorjena, obdolženi A. A., B. B. in C. C. pa tudi, da niso upravičeni do odškodnine, ki so jo uveljavljali, medtem ko natančen opis predhodnega dogovora glede namestitve prometne nesreče ni relevanten za obstoj kaznivih dejanj, saj je popolnoma jasno, da je glede na vse okoliščine obravnavane zadeve le-ta moral obstajati. Iz istega razloga tudi ni pomembna ugotovitev, na kakšen način so se obdolženci predhodno poznali. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo 22. in 25. člena Ustave, kot to navaja zagovornik obdolženega C. C., niti ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to navajajo vsi zagovorniki, prav tako ni kršilo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, kot to uveljavljata zagovornici obdolženih B. B. in D. D.

16Zagovornica obdolžene D. D. uvodoma uveljavljani kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 1. točke 372. člena ZKP v nadaljevanju konkretizira z navedbami, da opis kaznivega dejanja, kot se očita obdolženi D. D., ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj ni navedeno kdo in na kakšen način je pridobil protipravno premoženjsko korist oziroma komu je bila povzročena škoda in v kakšni višini. Prav tako ni jasno, s čim konkretno bi naj obdolženka zavedla oškodovano družbo in zakaj potek prometne nesreče, kot ga je opisala obdolženka, ne drži. S takšnimi pritožbenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Zagovornica namreč očitno prezre, da je sodišče prve stopnje obdolženo D. D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1, torej tako imenovane zavarovalniške goljufije, ne pa temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženki se v konkretnem primeru očita, da je z namenom, da bi drugim pridobila protipravno premoženjsko korist, lažno prikazala škodni dogodek. Poleg izvršitvenega ravnanja je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1 „zgolj“ goljufivi namen, medtem ko pridobitev premoženjske koristi in povzročitev škode za izvršitev zavarovalniške goljufije nista predpisani, zaradi česar zagovornica neutemeljeno pogreša konkretizacijo navedenih znakov. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je oškodovana zavarovalnica na podlagi prijave škodnega dogodka, vložene s strani obdolžene D. D., izplačala materialno škodo za vozilo Passat v višini 7.400,00 EUR lastnici vozila, O. O., kar bi kazalo na storitev dokončanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1,³ pa je glede na obtožbene očitke, ko je torej državni tožilec obdolženo D. D. preganjal „samo“ zaradi pripravljalnih dejanj, mogoče zaključiti, da je očitano kaznivo dejanje, tudi glede v pritožbi izpostavljenega goljufivega namena, ustrezno konkretizirano in da je izrek izpodbijane sodbe v točki 4 pravilen in zakonit. Pomen prijave škodnega primera, ki jo je 18. 3. 2015 vložila obdolženka, ni nejasen, kot si to prizadeva prikazati zagovornica, pač pa predstavlja lažen prikaz škodnega dogodka. Obdolženka je škodni dogodek lažno prikazala s tem, ko je pri Z. Z. d.d. vložila prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, v kateri je navedla, da je do prometne nesreče prišlo 16. 3. 2015, ko je pripeljala po P. cesti in v križišču zavila levo proti R., po prednostni cesti pa je pripeljalo vozilo in zavijalo v desno in ko je speljala v križišču, spregledala za njim vozeče vozilo ter tako prišlo do trčenja, čeprav je vedela, da navedbe niso resnične, saj je bila prometna nesreča dogovorjena. In prav to, da je obdolženka vedela, da navedbe iz prijave škodnega dogodka niso resnične, ker je bila prometna nesreča dogovorjena, kaže na obdolženkin goljufivi namen, ki ga je le-ta imela ob izvrševanju inkriminiranega pripravljalnega dejanja, do česar se sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe korektno opredeli. Kar zadeva neobrazloženosti predhodnega dogovora in poznanstva med obdolženci, na kar opozarja zagovornica, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prejšnjo točko obrazložitve te sodbe in dodaja, da je obdolžena D. D. pri vložitvi prijave škodnega primera ravnala samostojno, zaradi česar sostorilstvo ni podano. Ker se obdolženi D. D. očita samostojno kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ugotavljati povezave z odškodninskimi zahtevki preostalih obdolžencev. Glede na vse obrazloženo je mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje ni kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se preganja obdolžena D. D., kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), prav tako ni bistveno kršile določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe vseh zagovornikov, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da so obdolženi A. A., B. B. in C. C. poskusili storiti kaznivo dejanje goljufije ter da je obdolžena D. D. storila očitano kaznivo dejanje goljufije. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

18Bistvo vseh pritožb je v ponavljanju zagovorov obdolžencev ter v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila prometna nesreča, do katere je prišlo 16. 3. 2015, dogovorjena. Po njihovem mnenju so obdolženci v odškodninskih zahtevkih, obdolžena D. D. pa v prijavi škodnega primera, nesrečo opisali, kot se je dejansko zgodila, pri tem pa niso ravnali z goljufivim namenom.

19Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Da so obdolženi A. A., B. B. in C. C. poskusili storiti kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in da je obdolžena D. D. storila očitano kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v listinski dokumentaciji spisa, zaslišanju priče A. K. ter izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev F. J. in V. K. Zagovor obdolžencev, ki so zanikali storitev obravnavanih (poskusov) kaznivih dejanj, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj jim ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila sporna prometna nesreča dogovorjena in da so obdolženci to vedeli.

20Zagovorniki obširno polemizirajo, da se je prometna nesreča obravnavanega dne dejansko zgodila, na kar po njihovem mnenju kažejo ugotovitve policistov, ki so na kraju nesreče zaznali razbite delce in razlite tekočine, zaradi česar tudi niso podvomili v pristnost same nesreče. Pritrditi jim je sicer, da so na kraju prometne nesreče bile razbitine (odpadli deli, drobci stekla in plastike) in razlite tekočine ter da se policistoma na kraju dogodka ni zdelo nič spornega, vendar pa zgolj navedeno ne pomeni, da je bila prometna nesreča spontana oziroma da se obdolženci niso dogovorili za uprizoritev prometne nesreče. Zagovorniki namreč zmotno poudarjajo, da je v obravnavani zadevi bistveno zgolj, da se je prometna nesreča zgodila. Pravno relevantno vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano odgovorilo, je namreč, ali je bila sporna prometna nesreča rezultat predhodnega dogovora med obdolženci. In ravno ugotovitve sodnih izvedencev F. J. in V. K. kažejo, da je bila prometna nesreča povsem očitno dogovorjena oziroma fingirana. Razlike v poškodbah obeh vozil so namreč tako velike, da drugačnih zaključkov ni mogoče sprejeti, pri tem pa okoliščine sporne nesreče, ko je torej obdolžena D. D. kot voznica vozila Nubire vzela prednost vozilu Passat, ki ga je vozila obdolžena A. A. in ki je bilo glede na izvedeni dokazni postopek predhodno poškodovano na drug način, dodatno kažejo na goljufivi namen vseh obdolžencev. Da je bilo vozilo Passat prehodno poškodovano, pa ni nepomembno dejstvo, kot to želi prikazati zagovornica obdolžene D. D.

21Izvedenca F. J. in V. K. sta bila glede bistvenih okoliščin soglasna. Sodišče prve stopnje je njuni mnenji v točkah od 33 do 44 razlogov izpodbijane sodbe pravilno povzelo ter utemeljeno ocenilo kot verodostojni, s strani zagovornikov obdolžene A. A. uveljavljane protispisnosti pa ni mogoče ugotoviti. Obrazložitvi v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, pri tem pa dodatno izpostavlja, da sta izvedenca strokovno pojasnila, da je bilo vozilo Passat vsaj trikrat bolj poškodovano kot vozilo Nubira, ki je bilo zgolj minimalno poškodovano. Prav tako je bilo po mnenju obeh izvedencev vozilo Passat očitno predhodno poškodovano, saj bi v obravnavani prometni nesreči lahko pridobilo le površinske poškodbe globine 5 do 10 centimetrov odbijača, maske, registrske tablice in okvirja luči, nikakor pa ne globinskih poškodb, kot so poškodbe hladilnika, kompresorja, agregata, pokrova motorja in vetrobranskega stekla, kjer segajo poškodbe do alternatorja in kompresorja klime, ki se nahajata na globini do 35 centimetrov. Sprednji čelni del Passata je zaradi pločevinaste ojačitve odbijača trdnostno bolj stabilen od sprednjega vogalnega dela Nubire, kjer se nahaja zgolj obloga odbijača, ki je izdelana iz polimernega materiala. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče verjame zaključkom obeh izvedencev, da do poškodb na vozilih ni prišlo na način, kot to zatrjujejo obdolženci. Da bi sodišče pri tem kršilo 257. in 258. člen ZKP, kot to uveljavlja zagovornik obdolženega C. C., pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj mnenji izvedencev nista nejasni, niti nelogični ali polni vrzeli.

22Zagovornica obdolžene B. B. izrazito ozko in selektivno povzema izpovedbi izvedencev, pri tem pa neutemeljeno izpostavlja, da mnenji ne temeljita na izračunih in analizi. Izvedenec V. K. je namreč po tem, ko je povedal, da glede trdnosti delov Passata in Nubire ne poseduje meritev konkretnih vozil, prepričljivo pojasnil, da se sklicuje na svojo 30-letno prakso in obravnavo tovrstnih prometnih nesreč, pri čemer ima „nešteto“ podobnih primerov (stran 11 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 23. 1. 2020), medtem ko je izvedenec F. J. glede v pritožbi izpostavljenega manjka podatkov za tehnično analizo govoril o skici, ki so jo kritičnega dne napravili policisti, ne pa, da na podlagi vseh ostalih podatkov in z znanjem, s katerim razpolaga, ne more podati izvedenskega mnenja. Prav tako si zagovornica zmotno razlaga stališče izvedenca F. J. o zunanjih površinskih poškodbah vozila Passat na strani 13 njegovega mnenja z dne 29. 7. 2017. Iz točke 4 je namreč razvidno, da bi glede na prikazan način poškodb morale biti na Passatu bistveno večje vdorne in globinske poškodbe ter deformacije na odbijaču, maski in hladilnem sistemu. Glede na navedeno in upoštevaje celotno izvedensko mnenje (zlasti zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi dne 23. 1. 2020 – stran 3 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave) je mogoče zaključiti, da je izvedenec s tem apeliral na zunanje poškodbe vozila Passat, medtem ko je glede notranjih zaključil, da ima vozilo Passat globoke strukturne poškodbe, ki niso logične v smislu vdora drugega odbijača (vozila Nubire). Neutemeljene so tudi pritožbene polemike, ki se nanašajo na poškodbo hladilnika v vozilu Passat. Izvedenec V. K. je namreč pojasnil, da je hladilnik, kljub predhodni poškodbi, moral opravljati svojo funkcijo in da je vozilo lahko vozno tudi z okvaro hladilnega sistema, sicer na krajši razdalji, ko še ne pride do pregrevanja motorja, zaradi česar so pritožbene navedbe, da je bil hladilnik v vozilu Passat poškodovan v predmetni nesreči, ker kasneje vozilo ni bilo več vozno, brez uspeha. Pritrditi pa je sicer zagovornici, da je sodišče prve stopnje v točki 45 razlogov svoje sodbe, ko je utemeljevalo zavrnitev predloga za postavitev izvedenca avtokleparske stroke, nekoliko nespretno zapisalo, da globin poškodb ni mogoče izmeriti, če ni na razpolago v nezgodi udeleženih vozil. Vendar navedeno na verodostojnost izvedenskih mnenj z ničemer ne vpliva, saj sta izvedenca natančno pojasnila in utemeljila svoje zaključke.

23Zagovorniki obdolžene A. A. izpostavljajo strokovno mnenje S. L., da je najmočnejši del Nubire trčil v najšibkejši del Passata, do česar pa se je že sodišče prve stopnje natančno opredelilo v točkah 38 in 39 razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Razloge, da je jeklena pločevina osrednjega dela vozila Passat bistveno trdnejša kot odbijač iz polimernega materiala vozila Nubire, pritožbeno sodišče v celoti povzema. Prav tako se strinja s sodiščem prve stopnje glede trdnosti (ne)originalnega odbijača na vozilu Passat in z oceno strokovnega poročila Fakultete za strojništvo Univerze (točke od 26 do 28 obrazložitve), pri tem pa dodatno izpostavlja, da je izvedenec V. K. pojasnil, da četudi bi bila trdnost neoriginalnega odbijača štirikrat manjša kot pri originalnem, bi pri dinamični obremenitvi moralo priti do globljega prodiranja v motorni prostor, kar bi se moralo odražati na samem odbijaču vozila Passat, kar pa iz fotografij ni izkazano (odbijač bi moral biti bistveno bolj deformiran na delu, kjer bi naj prišlo do loma ojačitve). Zagovornik obdolženega C. C. pa neutemeljeno problematizira težo vozil, ki sta jo upoštevala izvedenca. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega pravilno opredelilo v točki 44 obrazložitve.

24Zagovornik obdolženega C. C. tudi neutemeljeno izpostavlja izpovedbo priče J. J., katero je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Priča J. J. je namreč po predočanju fotografij vozila Nubire vztrajal pri tem, da je bil poškodovan cel zgornji del karoserije, ki je bil zamaknjen, po njegovem mnenju pa se iz fotografij vidi, da sta bila zamaknjena kolo in pokrov motorja. Glede na to, da je priča, ki je sicer odpeljala vozilo Nubira s kraja dogodka, poškodbe zatrjevala ob predočitvi fotografij, ki sta jih sodna izvedenca uporabila in upoštevala ob izdelavi izvedenskih mnenj, tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpovedba izpostavljene priče ne more z ničemer vplivati na ugotovljeno dejansko stanje.

25Morebitne telesne poškodbe, ki bi jih naj utrpeli obdolženci in na katere se sklicujejo pritožniki, pa so lahko kvečjemu posledica fingirane prometne nesreče in torej niso nastale ob spontanem dogodku, kot je bilo to prikazano z odškodninskimi zahtevki, zaradi česar dokazovanje njihovega obstoja ni relevantno. Na ugotovljeno dejansko stanje ne morejo vplivati niti navedbe zagovornice B. B., da je do nesreče prišlo na prometni cesti, zaradi česar bi naj po njenem mnenju bil tvegan dovoz poškodovanih vozil na kraj nezgode.

26Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, so pritožbe, vložene zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljene.

27Pritožniki odločb o kazenskih sankcijah ne grajajo (razen zagovorniki obdolžene A. A. zgolj uvodoma). Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo (poskusov) kaznivih dejanj in kazensko odgovornost obdolžencev je sodišče prve stopnje obdolžencem izreklo po vrsti in višini ustrezne kazenske sankcije opozorilne narave, ki jih nikakor ne gre spreminjati v njihovo korist. Pri tem je pravilno upoštevalo olajševalne okoliščine, ki so navedene v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin utemeljeno ni zasledilo. Ker so obdolženci ravnali iz koristoljubnosti, pa jim je upravičeno izreklo tudi stranske denarne kazni.

28Zagovorniki obdolženih A. A., C. C. in D. D. pa utemeljeno grajajo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so vsi obdolženci dolžni nerazdelno plačati oškodovani družbi Z. Z. d.d. znesek 7.400,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je od 29. 4. 2015 do poplačila, kar je v točki 51 razlogov utemeljilo z navedbami, da je takšen znesek oškodovana družba na podlagi lažne prijave škodnega dogodka s strani obdolžene D. D. plačala lastnici vozila Passat, O. O. Glede na to, da so obdolženci, kot se jim očita v izreku izpodbijane sodbe, v svojih izvršitvenih ravnanji bili samostojni, pri čemer so obdolženi A. A., B. B. in C. C. vsak zase vložili odškodninske zahtevke zaradi povrnitve nematerialne škode, s katerimi niso uspeli, obdolžena D. D. pa je lažno prikazala škodni dogodek z goljufivim namenom (zavarovalniška goljufija), medtem ko nastanek predmetne škode zavarovalnici ni pod očitkom obtožbe in izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu (tudi za obdolženo B. B. – 387. člen ZKP) spremenilo tako, da je oškodovano družbo Z. Z. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

29Glede uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga, ki se nanaša na odločbo o stroških kazenskega postopka, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj ga zagovorniki obdolžene A. A. v nadaljevanju ne obrazložijo, medtem ko njegove preveritve uradni preizkus izpodbijane sodbe ne obsega.

30Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

31Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencem v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu V. K. z odredbo naložilo, da po pregledu kazenskega spisa III K 9960/2017 in predvsem po pregledu vseh fotografij, skic in tehnične dokumentacije o vozilih, po potrebi po ogledu kraja nesreče, v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja poda izvedensko mnenje ter odgovori na vprašanja, ki so navedena v odredbi.
² Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 48534/2015 z dne 23. 4. 2020.
³ Razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je tisti trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V trenutku, ko zavarovalnica na podlagi prijave neupravičeno odškodnino tudi izplača, pa je treba dejanje opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.