54. člen ZS

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.

Višje sodišče v Mariboru ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, ki ga je izdal svetovalec v pravosodju.

Po enotni in usklajeni sodni praksi je nagrada za izjemno zahtevno delo pridržana za najbolj kompleksna in strokovna mnenja, ko je treba odgovoriti na veliko zahtevnih in kompleksnih vprašanj in naloga zahteva npr. dodatno poglobljen študij, obsežne analize in preračune, tudi specifično znanje oziroma znanje z več področij in sodelovanje z izvedenci z drugih področij ali preštudirati ogromno dodatne literature. Kot že izraz pove, je umestitev med izjemno zahtevna mnenja redka. Pravilna je odločitev o zavrnitvi zvišanja nagrade zaradi inflacije, ki jo je izvedenka zahtevala na podlagi 51. člena Pravilnika.

Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče.

Pripravljalne vloge, v katerih stranka le ponavlja, kar je že predhodno navedla, za postopek niso potrebne. Ponavljanje že podanih navedb namreč ne pripomore k razrešitvi spora. Prav nasprotno. Tako ravnanje sodišče le po nepotrebnem obremenjuje s prebiranjem vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami. Izjava stranke, da izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, ima enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.

Sodbo, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, s katerimi skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Obsežna pritožba se nanaša predvsem na trditve o tem, da je tožena stranka v času Covid prikazovala, da je bilo določeno delo opravljeno, čeprav ni bilo in to vse z namenom, da dobi financiranje od ministrstva. Za presojo te zadeve pa je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in dejstva, ki so povezana s pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zoper izpodbijani sklep nekonkretizirana, saj toženka v njej ne pojasni, katere napake v postopku naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, v čem naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zakaj naj bi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena ZS pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, k

Sodišče prve stopnje ob odločanju o glavni stvari o stroških postopka po temelju ni odločilo. Odločilo je le o tem, da bo o stroških postopka odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom. Zato pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep o stroških postopka, ki ga je izdal strokovni sodelavec.

Izpodbijana sklepa je izdala strokovna sodelavka sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 270. člena ZPP. Zoper odločbo, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo (v konkretnem primeru gre za možnost vložitve ugovora kot pravnega sredstva, ne pa pritožbe, kot je napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanih sklepov), o katerem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Ta določba je specialnejša v razmerju s 35. členom ZPP.

Če (dokler) sklepa ne podpiše sodnik, tak sklep ni obstoječ, čeprav sicer vsebuje vse ostale zahtevane sestavine. Administrativna oprema pisanja v skladu z zahtevami Sodnega reda za prepise ne more "ustvariti" sodne odločbe, ker je konstituirana šele s podpisom sodnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka kot pravna oseba skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila sodne takse pod zneskom 44,00 EUR. Glede na to, da znaša višina sodnih taks, katerih oprostitev zahteva toženka, 33,00 EUR (za pritožbo zoper sklep z dne 16. 4. 2021) in 20,00 EUR (za pritožbo zoper sodbo), toženka plačila sodnih taks ne more biti oproščena.

Obravnavana pritožba, s katero nasprotni udeleženec predlaga razveljavitev odločitve vsebovane v V. točki izreka sklepa s 1. 10. 2021, ni dovoljena iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je bilo o pritožbi zoper ta del odločitve že dokončno odločeno; drugič pa zato, ker je prepozna.

ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.

Za odločitev o izdaji napadenega sklepa je pristojen predsednik Okrajnega sodišča v X, A. A., ki je napadeni sklep tudi izdal. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bila obravnavana kazenska zadeva iz pristojnosti Okrajnega sodišča v Y, dne 1. 3. 2019 prenešena na Okrajno sodišče v X. Navedeno pa je tudi podlaga, da je o zahtevi za izločitev višjega pravosodnega svetovalca odločal predsednik Okrajnega sodišča v X. Zato so vsi pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni.

V skladu s 53.a členom v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena Zakona o sodiščih je zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec (sedaj pravosodni svetovalec), dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloči sodnik istega sodišča.

Pritožbi ni moč pritrditi, da je sklep z dne 7. 10. 2020, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku zoper obsojenega za izterjavo denarne kazni nezakonit, ker bi ga naj izdala strokovna sodelavka, ki takih pooblastil nima in ker bi naj bilo napačno sklenjeno, da se izvršilni postopek zoper pritožnika, ne uvede (list. št. 402). 54. člen Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS-M) določa v prvem odstavku, da imajo sodišča strokovne sodelavce, ki opravljalo delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki. Strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave, ter opravljajo druga dela po odredbi sodnika (drugi odstavek 54. člena ZS-M). 53. a člen tega zakona pa v drugem odstavku določa, da samostojni pomočniki in višji sodni pomočniki med drugim vodijo izvršilne postopke in izdajajo sklepe o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarnih terjatev. Strokovna sodelavka Z,. G. je za to smela samostojno izdati o

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da lahko v okviru svojih pristojnosti posamezna procesna dejanja izven glavne obravnave, kot je zaslišanje prič v preiskavi, samostojno opravljajo strokovni sodelavci.

Prav tako je zadostno konkretiziran goljufivi namen obdolžencev, ki je samostojni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Poseben namen obdolžencev (dolus coloratus), torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, je podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženki se v konkretnem primeru očita, da je z namenom, da bi drugim pridobila protipravno premoženjsko korist, lažno prikazala škodni dogodek.

Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec, ima torej stranka možnost pravnega sredstva, o katerem odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča višje sodišče.