1. člen ZS

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti, ki ga pri opravljanju sodniške funkcije zagotavlja že 125. člen Ustave RS, poleg tega še 3. člen ZS in 2. in 2.a člen ZSS. Glede na izrecne določbe 78. člena ZS, ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv.

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Sodišče se strinja s tožnikom, da ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv. ZS izrecno ločuje med podatki za sodnike in javne uslužbence, ko v šestem odstavku 78. člena jasno navede, da so podatki za sodnike tajni, medtem ko za javne uslužbence zakon takšne določbe ne vsebuje.

Z odločitvijo predsednice sodišča, da je strokovna sodelavka v konkretnem primeru posamezna procesna dejanja izvedla v okviru pristojnosti, ki ji jih podeljuje zakonodaja Republike Slovenije, in sicer 54. člen ZS, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Odsotnost izrecnih pooblastil še v ZKP (kot lex specialis v smislu kdo lahko opravlja preiskavo in posamezna preiskovalna dejanja in komu jih preiskovalni sodnik lahko prepusti) ne pomeni izvedbe nezakonitega postopka, torej postopka, ki ne bi bil v skladu z veljavno zakonodajo, kot to trdi pritožnik. To pooblastilo strokovnim sodelavcem, da (med drugim) izven glavne obravnave opravljajo posamezna procesna dejanja, podeljuje ZS, katerega določbe veljajo za vsa sodišča v Republiki Sloveniji, razen za ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS), kar pomeni veljavnost pooblastila strokovnim sodelavcem za sodišča vseh vrst in stopenj. V konkretni zadevi je strokovna sodelavka zaslišala priče, pri čemer je navedeno procesno dejanje, ki ga določa 176. člen ZKP, skladno s pooblastili iz 54. člena ZS2 in v zvezi z določbo 205. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR) opravila izključno v okviru pristojnosti in po odredbi preiskovalnega sodnika.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da je narok vodil strokovni sodelavec ob vodstvu sodnice, pri čemer je bil strokovni sodelavec pravdnima strankama predstavljen, sodišče pa je strankama pojasnilo tudi pravno podlago za tak način vodenja naroka za glavno obravnavo. Ker je bila ob tem navzoča sodnica, ki je izpodbijano sodbo izdala, kršitev 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in posvet s stranko ter poročilo stranki, saj ne gre za samostojne storitve, ki že ne bi bile zajete v tarifni številki za sestavo odgovora na pritožbo.

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodni

Odločba o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, zato je sodno varstvo (ni pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1 (zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji je predvidena pritožba na višje sodišče).

Tožba v upravnem sporu je prva priložnost, ob kateri lahko zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja navede dejstva in predlaga dokaze kot stranka v postopku. To pomeni, da je stališče toženca v odgovoru na tožbo, da tožnik v upravnem sporu ne more navajati dejstev in dokazov, ki jih ni navedel že v upravnem postopku, zmotno. Razkritje podatkov, ki so brez ustrezne interpretacije potencialno zavajajoči, pomeni možnost diskreditacije sodnika in - kar je po presoji sodišča bistvenega pomena za nemoteno delovanje sodstva - njegovih odločitev, ki bi bile s tem izpostavljene vrednotenju po kriterijih, ki ne izhajajo iz kvalitete argumentov, navedenih v obrazložitvi. Zakon pri tem izrecno varuje tako strokovno, kot tudi človeško avtoriteto sodnika kot bistveno za opravljanje sodniške funkcije. Krnjenje te avtoritete, do katerega lahko pripelje objava podatkov, ki so po povedanem nepopolni in zato potencialno zavajajoči, zato lahko pomeni slabitev funkcije sodnika kot nosilca sodnega odločanja. Gre torej za posledice, ki očitno lahko vplivajo na izvrševanje funkcij sodstva kot neodvisne veje oblasti.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi pritožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi tožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. V takem primeru tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru njegovega uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o začasni odredbi, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon. Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona. Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja. Pravilo o prepovedi spremembe na

Ocena sodišča prve stopnje v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga, da opis dejanja po obtožbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, je pravilna, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči. V zvezi z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na določbe KZ glede absolutnega zastaranja, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/97 z dne 11. 9. 2008, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe na način, da mora biti do uveljavitve KZ-1 postopek nove razsoje pravnomočno zaključen najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče napačno zaključilo, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo, kar je sicer okoliščina, ki izključuje pregon zoper obdolženca.

Tožena stranka ni presodila pogoja iz 55a. člena ZUstS, ki se nanaša na dovoljenost ustavne pritožbe, nepravilno pa je presodila tudi izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 52. člena istega zakona, po katerem se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Tožena stranka je štetje roka oprla na določbe, ki se nanašajo na tek roka med sodnimi počitnicami (83. člen ZS). Vendar pa določbe ZS veljajo za vsa sodišča v Sloveniji, razen za Ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS).

Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo v smislu 2. odst. 54. člena Zakona o sodiščih, ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika, saj je načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja institut glavne obravnave, lahko udejanjeno le pred sodnikom, ki izvaja sodno oblast v skladu z zakonom.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker so sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku in zato zoper njih tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora.

Sodniki morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja (2. člen ZSS). Dejstvo, da je njihov kolega iz kolektiva sodil na prvi stopnji, pač ne more biti razumen razlog za to, da bi omajal njihovo nepristranskost in neodvisnost pri odločanju. Sodno oblast izvajajo sodniki (1. člen ZS), pri čemer so neodvisni in vezani le na ustavo in zakon (125. člen URS), ne pa, kakor je mogoče razbrati iz zahteve, na nekakšne kolegialne odnose.

Dejstvo, da je stranka predstojnik okrajnega sodišča in da se vsak dan videva v isti stavbi s sodniki pritožbenega sodišča, ni razlog za smotrno delegacijo takšnega sodišča.

Delavci morajo določno in konkretno opredeliti stavkovne zahteve, ki se morajo nanašati na uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov z dela (v skladu s 1. čl. Zakona o stavki), sicer takšna stavka ni zakonita.

Stavka za odpravo suspenza, umik podanih zahtevkov za disciplinski postopek in izplačilo plače delavcem zaradi prej citiranega ukrepa pomeni uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev, zato je zakonita.