VSC Sklep I Cp 27/2020

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen s strani tožeče stranke dne 6. 11. 2019 v predmetni zadevi.

2Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču prve stopnje po pristojnem predsedniku senata sodišča prve stopnje predlaga, da izpodbijani sklep (in sklep z dne 24. 10. 2019) razveljavi ter predlogu za vrnitev v prejšnje stanje iz upravičenega razloga ugodi. V pritožbi navaja, da so iz spisa razvidna dejstva, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje povsem upravičen in utemeljen, kar istočasno jasno izhaja tudi iz dikcije samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga tožnik v nadaljevanju tudi citira. Tožnik meni, da upravičenost njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja tako iz zakonskega določila 116. člena ZPP, kot tudi iz obrazložitev odločb Višjih sodišč, Vrhovnega ter Ustavnega sodišča. Tožnik izpostavlja, da kadar stranke ne zastopa odvetnik, čigar skrbnost ravnanja se presoja po objektivnih merilih (skrbnost dobrega strokovnjaka - odvetnika), se opravičljivost vzroka meri po subjektivnem merilu, po katerem se ocenjuje lastnosti stranke, da bi preprečila zamudo. Upoštevajo se torej tudi osebne lastnosti stranke (pri pravnih osebah je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah), iz sodnega spisa in predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 11. 2019 pa je po njegovem mnenju jasno razvidno dejstvo, da je tožnik fizična oseba, ki nastopa pred sodiščem brez pooblaščenca in ni pravna oseba (subjektivno merilo nekrivde za zamudo je podano), poleg tega pa je žrtev trpinčenja na prejšnjem delovnem mestu ter žrtev kaznivih dejanj matere toženke ter mld. brata toženke in posledično trpi za hudo duševno stisko ter je vrh vsega socialno ogrožena oseba. Opozarja še, da ima institut vrnitve v prejšnje stanje namen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije, zato sodišča v konkretnih primerih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo, morajo pa pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje upoštevati tudi položaj stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Določitev vsebine "upravičenega vzroka" pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Tožnik meni, da vse to izhaja tudi iz njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 11 . 2019, saj tožnik zamude zaradi nevednosti nikakor ni mogel predvideti niti preprečiti. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Upravičenega vzroka torej ne pomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti. Iz ustaljene sodne prakse dalje izhaja, da se pogoj (ne)krivde presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil ″zamudo″. Tožnik, sklicujoč se na svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 11. 2019, meni, da mu nikakor ni mogoče očitati, da je zakrivil zamudo in da tako iz sodnega spisa kot tudi iz njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 11. 2019 posledično izhaja, da je podano subjektivno merilo tožnikove nekrivde za zamudo in je upravičen razlog za tožnikovo zamudo po 116. členu ZPP dejansko in dokazljivo izkazan. V nadaljevanju pritožbe tožnik sodišču prve stopnje, sklicujoč se na 1. odstavek 120. člena ZPP, ki določa da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom, še očita, da je izpodbijani sklep v nasprotju s tem zakonskim določilom izdala po okrožna sodnica svetnica, zato je po njegovem mnenju posledično ta sklep iz tega razloga tudi protizakonit in neveljaven. Ob koncu pritožbe tožnik poslujoči sodnici, ki je izdala sodbo, sklep z dne 24. 10. 2019 in ta izpodbijani sklep, očita zlorabo uradnega položaj za dosego nepravice, ker pravno podkovana in spretno po svoje obrača zakonska določila v prid nepravice (vključno z izvajanjem protizakonite diskriminacije moškega spola) in brez zavesti pravice in nepravice zlorablja veljavna zakonska določila za dosego in upravičevanje nepravice (posledično popolnoma nedokazljivih neresničnih navedb toženke), da bi prikrila in zakrila lastno pristransko in protizakonito opravljanje uradnega položaja na Okrožnem sodišču v Celju. Meni tudi, da je poslujoča sodnica tekom dolgoletnega opravljanja uradnega položaja pozabila, da so veljavni zakonski pravni akti zakonodajalca in ustavodajalca namenjeni iskanju pravice (resnice), ki je vedno brez izjeme dokazljiva, medtem ko nepravica (neresnica) nikoli ni bila in nikoli ne bo dokazljiva (3. člen in 28. člen Zakona o sodiščih in kodeks sodniške etike).

3Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4Pritožba tožnika ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče tožniku, ki je predlagal, naj o njegovi pritožbi odloči predsednik senata sodišča prve stopnje, najprej pojasnjuje, da je postopek s pritožbo zoper sodno odločbo urejen v določilih členov od 342. do 349. ZPP. Določeno je, da predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo s sklepom brez naroka. Če pa ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena, po prejemu odgovora na pritožbo ali ko izteče rok za odgovor na pritožbo, pošlje spis sodišču druge stopnje (višjemu sodišču), da odloči o pritožbi. Ker je bila pritožba tožnika zoper uvodoma navedeni sklep pravočasna, popolna in dovoljena, je tako o utemeljenosti te pritožbe, ki jo je višje sodišče skupaj s spisom prejelo zaradi odločitve o pritožbi zoper izpodbijani sklep, odločalo višje (pritožbeno) sodišče, ki je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč po prvi točki 35. člena ZPP.

6Prav tako je tožniku tudi pojasniti, da je predmet tega pritožbenega obravnavanja le njegova pritožba zoper uvodoma navedeni sklep, njegova pritožba zoper sklep z dne 24. 10. 2019 pa se obravnava v drugi pritožbeni zadevi.

7Sodišče druge stopnje (pritožbeno sodišče) v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje pravilno uporabilo določilo 116. člena ZPP, ki določa, da sodišče stranki, če ta zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

9Kot je povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil dne 6. 11. 2019, navajal, da je sodba v predmetni zadevi pristranska in nezakonita in da je sodišče v tej sodbi določilo 30-dnevni pritožbeni rok, zato je tožnik, ki pred sodiščem nastopa brez pooblaščenca, 30-dnevni rok v nevednosti razumel kot štetje uradnih dni, saj sodišča v Sloveniji delujejo samo od ponedeljka do petka. Nadalje je še navajal, da 1. odstavek 333. člena ZPP pa ne opredeljuje načina štetja rokov in da je zato posledično zoper pristransko in nezakonito sodbo z dne 26. 6. 2019 v predmetni zadevi bila pritožba vložena pravočasno ter da je šele s sklepom z dne 24. 10. 2019 izvedel, da naj bi imel 3-dnevno zamudo pri vložitvi tožbe.

10Tožnik v pritožbi povsem pravilno izpostavlja, da se upravičenost zamude presoja po subjektivnih kriterijih, da se torej upošteva tudi osebne lastnosti stranke, pa tudi, da se pogoji za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo, vendar pa to še ne pomeni, da tega kriterija sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni uporabilo pravilno. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi samo pojasnilo, da se upravičenost zamude presoja po merilih krivde in da je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če zamuda ni bila zakrivljena. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pravilno pa je tudi pojasnilo, da pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da je v skladu s 116. členom ZPP povsem pravilen njegov zaključek, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Ob tem je povsem pravilno uporabilo pravo in sicer 111. člen ZPP, ki ureja način štetja rokov. Le-ta pa ne določa, da roki ne tečejo ob sobotah, nedeljah ali praznikih. Prav nasprotno pa iz določbe 2. odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se pri začetku štetja roka ne šteje dan vročitve sodnega pisanja, ampak se vzame za začetek roka prvi naslednji dan, in določbe 4. odstavka tega zakonskega določila, ki določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, evidentno izhaja, da rok teče vse dneve v tednu in ne le v času, ko sodišče deluje. Povsem zmotno in posledično neutemeljeno je zato stališče tožnika v pritožbi, da so iz spisa razvidna dejstva, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje povsem upravičen in utemeljen.

11Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navajal okoliščin, ki jih navaja v pritožbi in sicer, da je žrtev trpinčenja na prejšnjem delovnem mestu ter žrtev kaznivih dejanj matere toženke ter mld. brata toženke in da posledično trpi s hudo duševno stisko ter je vrh vsega socialno ogrožena oseba. Ker tožnik v pritožbi ne navaja prav nobenega razloga, iz katerega bi izhajalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v predlogu za vrnitev v prejšnje, gre pri teh njegovih navedbah v skladu s 337. členom ZPP za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče iz tega razloga pri obravnavanju njegove pritožbe ne more upoštevati. Poleg tega pa jih tudi sicer tožnik v pritožbi ni z ničemer izkazal in so tudi iz tega razloga povsem neutemeljene.

12Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravici do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravilno je namreč obrazložilo, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe, pri čemer iz samega predloga ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena predmetnega postopka oziroma skrbeti za svoje pravice v postopku, ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Pravno zmotno je tudi njegovo stališče, da zamude zaradi nevednosti nikakor ni mogel predvideti niti preprečiti, saj okoliščina, ki jo je tožnik izpostavil v predlogu in ponavlja v pritožbi, da je fizična oseba, ki v postopku nima pooblaščenca, ne pomeni osebne lastnosti tožnika, pač pa zgolj okoliščino na njegovi strani, ki pa ne izkazuje upravičenega razloga za zamudo, saj tudi za fizične osebe velja načelo, da nepoznavanje prava škoduje.

13Prav tako pa tudi ni pritrditi tožniku, da je z izdajo izpodbijanega sklepa, ki ga je izdala okrožna sodnica svétnica (kot sodnica posameznica) ne pa predsednik senata, sodišče prve stopnje kršilo določilo 1. odstavka 120. člena ZPP, ki določa, da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom. 101. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) določa, da so okrožna sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji med drugim v pravdnih zadevah v skladu z ZPP; v 102. členu istega zakona pa je v 1. odstavku določeno, da v zadevah iz prejšnjega člena vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat. Ker zakon ne določa, da v zadevah, kot je obravnavana, sodi senat, je okrožna sodnica svétnica Karmen Razdevšek kot sodnica posameznica izpodbijani sklep izdala skladno s temi zakonskimi določbami, posledično pa ni podana s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14Pri odločanju sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo zatrjevanih kršitev pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

15Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožnik, ki tudi sicer s pritožbo ni uspel, stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.