101. člen ZS

V obravnavani zadevi je navezava na krajevno izključno pristojnost po drugem odstavku 103. člena ZS v tem, da se upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na upravičenja iz intelektualne lastnine in z njimi utemeljuje obstoj nelojalne konkurence skozi dejanski stan tipskih primerov iz 2. in 5. alineje tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2.

Po prvem odstavku 103. člena ZS je okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Republike Slovenije, poleg zadev iz 101. člena tega zakona pristojno za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna. Pristojnost sodišča se določa po tem, katero sodišče je pristojno (ali bi bilo pristojno) za odločanje o tožbenem zahtevku (pri čemer izjeme od tega prvi odstavek 103. člena ZS ne predpisuje). Razlaga navedene določbe, po kateri bi bilo Okrožno sodišče v Kopru pristojno vselej, ko se predmet katerekoli pogodbe, iz katere izvira spor, nanaša na plovilo, bi bila preširoka in ne bi bila v skladu z naravo izključne pristojnosti določenega sodišča v državi. Ta pristojnost je namreč izjema od zakonskih določb, ki urejajo pristojnost sodišč v državi, izjeme pa se razlagajo ozko.

Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva pravno varstvo zaradi ravnanja prvo toženke, ki je sprejela protizakonite in nepotrebne oblastne akte (ukrepe), zoper drugo toženko pa iz razloga, ker te ukrepe izvaja in ker tožniku ne zagotavlja ustreznega šolanja (izobraževanja) od doma, kar vse posledično predstavlja nedopusten poseg v njegove ustavne pravice, kar dopušča vrednostno sintezo, da pravovarstveni nedenarni zahtevek nima civilnopravnega značaja. Prva toženka in posredno druga toženka sta s predpisi, za katere tožnik zatrjuje, da so nezakoniti, uresničevali javni interes (ex iure imperii). V sporno razmerje sta vstopili kot oblastna organa, zato se to razmerje ne ureja po pravilih obligacijskega prava. Zakon o upravnem sporu daje učinkovito sodno varstvo za ureditev pravnega razmerja, kot ga uveljavlja tožnik, s tem, ko zatrjuje, da je zaradi (oblastnega) delovanja nosilcev oblasti prišlo do kršitev njegovih pravic v procesu osnovnošolskega izobraževanja po ZOsn. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča o zakonitosti predpisov oziroma aktov državnih organov in jih tudi ne odpravlja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodn

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

O predlogu za izdajo začasnih odredb v gospodarskih sporih vselej odločajo okrožna sodišča.

Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje prejel dne 25. 7. 2019 in je 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo iztekel dne 16. 9. 2019. Ker je pritožbo vložil šele 19. 9. 2019, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da jo je vložil prepozno. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost v zvezi s tekom pritožbenega roka, saj v skladu s splošnim pravnim načelom nepoznavanje prava škoduje, zato se kot povsem neutemeljene izkažejo njegove pritožbene navedbe, da v tem postopku pred sodiščem nastopa brez pooblaščenca in da je zato 30-dnevni pritožbeni rok v nevednosti razumel kot štetje uradnih dni.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

Pri preplačilu veteranskega dodatka gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Za odločanje o zahtevkih glede teh na podlagi samega zakona (OZ) nastalih civilnopravnih terjatev so pristojna sodišča splošne pristojnosti, in sicer ne glede na to, ali je pravno podlago za izplačilo, ki je kasneje odpadla, predstavljala pogodba ali odločba. Tudi okoliščina, ali bi tožnica do povračila tega preveč plačanega zneska lahko prišla tudi z izdajo odločbe v obnovljenem upravnem postopku, na predhodno ugotovitev o civilno-pravni naravi terjatve in posledični pristojnosti sodišča (splošne pristojnosti) ne vpliva oziroma ne pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo pristojno za odločanje o tožničinem premoženjskem zahtevku.

Uporaba avtorskih del in varstvo avtorske pravice oziroma premoženjskih upravičenj, ki iz nje izhajajo, ni upravna zadeva. Avtorsko in sorodne pravice ter njihovo varstvo namreč ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, sodno varstvo pa je zagotovljeno v pravdnem postopku. Sodno varstvo človekovih pravic poleg 23. člena zagotavlja tudi četrti odstavek 15. člena Ustave. Vendar iz teh jamstev ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.

Vloga, ki je predmet tega spora, se nanaša na izvršilni postopek upnika Republike Slovenije zoper dolžnika A. A.; v tem postopku je bila dovoljena izvršba, katere prekinitev (odlog?) predlaga dolžnik s „predlogom za začasno odredbo“. Ne glede na dovoljenost oziroma samo naravo takšnega predloga je pomembno, da ne gre za vlogo, ki bi jo bilo mogoče šteti za začasno odredbo, vloženo pred začetkom spora. Po II/3 točki 99. člena Zakona o sodiščih je za odločanje v zadevah izvršbe in zavarovanja, če zakon ne določa drugače, pristojno okrajno sodišče. Drugače zakon npr. določa za primere iz 101. člena ZS, vendar v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov.

Stvarna pristojnost okrožnih sodišč v kazenskih zadevah je predpisana v točkah I. in I.a 101. člena ZS. V točki I.a je navedeno, da so okrožna sodišča pristojna v kazenskih zadevah, ki jih na podlagi 40.a člena tega zakona obravnavajo specializirani oddelki na sedežih višjih sodišč. V četrtem odstavku 103. člena ZS je predpisano, da je za odločanje v kazenskih zadevah v skladu s 40. a členom tega zakona za zadeve iz pristojnosti vseh okrožnih in okrajnih sodišč z območja posameznega višjega sodišča, pristojno okrožno sodišče na sedežu tega sodišča. To pomeni, da ZS za kazenske zadeve, ki jih na podlagi 40.a člena obravnavajo specializirani oddelki, določa stvarno (in tudi krajevno) pristojnost okrožnih sodišč, na katerih specializirani oddelki delujejo, v obravnavanem primeru je to Specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj Okrožnega sodišča v Kopru. Ker gre torej v obravnavani zadevi za sojenje v kazenski zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča, se uporabljajo določbe rednega kazenskega postopka, ne glede na vrsto obtožnega akta (obtožnica ali obtožni predlog) in

O predlogu za izdajo začasnih odredb v gospodarskih sporih, tekočih in bodočih, odločajo okrožna sodišča.

Tožnica v tožbi sicer uporablja nekatere izraze, ki so značilni za delovno razmerje (opravljanje dela, plača), vendar je iz celotnega konteksta tožbe razvidno, da v tej zadevi ne gre niti za spor o obstoju delovnega razmerja niti za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožnica sicer navaja, da je delo opravljala brez pogodbe o zaposlitvi in da za delo ni dobila nobenega plačila, vendar ne uveljavlja, da bi obstajali elementi delovnega razmerja in tudi ne zahteva ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Prav tako tožnica ne zatrjuje, da plačilo za opravljeno delo vtožuje kot pravico iz delovnega razmerja, ki bi dejansko obstajalo med njo in toženo stranko. Kot pravno podlago uveljavlja neupravičeno obogatitev, češ da se je tožena stranka oziroma njen lastnik neupravičeno obogatil na račun njenih neizplačanih plač.

Stališče, da je pri kaznivih dejanjih obrekovanja (159. člen KZ-1) določena kvalificirana oblika, če so dejanja storjena z objavo na socialnem omrežju Facebook, je pravilno. Z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 15. 5. 2012, je odpadel vsak dvom ali med "druga" sredstva javnega obveščanja spada tudi svetovni splet (internet). Z navedeno novelo so se kazniva dejanja, storjena preko svetovnega spleta, izločila iz splopšne določbe v okviru obstoječega zakonskega merila "drugih" sredstev javnega obveščanja, in izrecno uvrstila med posebej navedene klasične tiskane in elektronske medije, (poleg tiska, radia, televizije).

Temelj tožbenega zahtevka je določba šestega odstavka 111. člena ZPIZ-2 o tem, da se zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca še niso bili izplačani, lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil do dneva smrti. Vendar to ne pomeni, da gre za spor o pravici do in iz pokojninskega zavarovanja, temveč gre za spor o pravici do izplačila podedovane terjatve ter v tem okviru za spor o tem, ali je sporni del te terjatve zastaran.

Tožnik oba zahtevka proti tožencu temelji na istem dejanskem stanju (objavi več časopisnih člankov/prispevkov). Res je pravna podlage za prvi zahtevek 179. člen, za drugega pa 178. člen OZ, vendar je pravna podlaga pri obeh kljub temu odškodninska torej ena. Zgolj zato, ker bo/bi bilo treba ob sojenju uporabiti drug člen zakona, še ni mogoče reči, da je pravna podlaga različna ter nato za določanje pristojnosti uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP.

Sodišče pri izdaji odredbe o preiskavi ravna kot nosilec sodne veje oblasti v okviru izvrševanja ene od svojih ustavnih pristojnosti, to je nadzora nad izvršilno vejo oblasti. Na tak sklep tudi ne more vplivati okoliščina, da je preiskava, ki jo odredi sodišče, izvršena prvenstveno za potrebe (nadzornih in prekrškovnih) postopkov ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava, ki niso sodni postopki in jih vodi Agencija. Namen izvedbe preiskave ne vpliva na naravo odločanja sodišča, niti ne vpliva nanjo dejstvo, da podlago za izdajo sodne odredbe predstavlja ZPOmK-1. V skladu s 101. členom Zakona o sodiščih so okrožna sodišča namreč pristojna tudi za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah (poleg kazenskih, civilnih in registrskih), če tako določa zakon. Vprašanje (ne)učinkovitosti pravnih sredstev po ZPOmK-1 pa ne vpliva na dejstvo, da je bilo zadoščeno pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prav obstoj sodnega varstva je tisto vprašanje, ki je pomembno za presojo dopustnosti upravnega spora po 4. členu ZUS-1. To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno sodno varst

Okoliščina, da je prvotožena stranka večinski lastnik in direktor druge tožene stranke in da naj bi drugotožena stranka opravljala dejavnost, ki je konkurenčna tožeči stranki, ne pomeni, da je spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko glede plačila škode možno opredeliti kot spor o odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Odškodninski spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko je potrebno opredeliti kot gospodarski spor v smislu določbe 482. člena ZPP.

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi pritožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Zmotna je predpostavka, da je odsotnost pravnih sredstev v ZKP (v smislu 25. člena Ustave), ki bi jih pritožnica lahko uporabila v svojem primeru v zvezi z opravljanjem hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, podlaga za subsidiarni upravni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma 4. člena ZUS-1. Tako razumevanje bi namreč pomenilo, da je upravni spor sredstvo za odpravljanje neustavnosti (kršitve pravice do pravnega sredstva iz omenjenega člena Ustave) vsakega drugega postopkovnega zakona, na podlagi katerega ravna za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi pristojno sodišče. Ker je odredbi o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav izdal preiskovalni sodnik, je bila odločitev o obeh preiskavah in predmetih, ki se iščejo in zasežejo, sprejeta v postopku sodnega varstva. Zato se dilema, ali je bilo z odredbama in s tem povezano izvedbo preiskovalnih dejanj (ter v tem okviru dopustnostjo zasega pritožničinih dokumentov) poseženo v tožničin privilegij ne nanaša več na obstoj sodnega varstva kot pomembnem vprašanju za presojo dopustnosti upravnega spora, ampak odpira vprašanje možnosti uporabe učinkovitih pravnih sredstev, predvidenih v z