345. člen ZPP

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Drži trditev pritožnice, da je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, vendar pa se procesno dokazno breme v postopku premešča glede na navedbe in dokaze pravdnih strank. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze glede načina, kako je prišla do vtoževanih zneskov, utemeljuje presojo, da je procesno dokazno breme prešlo na toženo stranko. Ta pa v nadaljevanju svojih ugovorov ni konkretizirala in ni zmogla bolj usmerjenih ugovorov, ki bi izpodbijali dokazanost v zvezi s plačili konkretnih, specificiranih računov.

Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in za pritožbo zoper sodbo je bil pravnomočno zavrnjen. Zaradi učinka pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) je sodišče prve stopnje toženkin ti. dodatni predlog za taksno oprostitev z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo zamudno sodbo, ker je toženec s trditvami in predlaganimi dokazi, vzbudil dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da mu je bila tožba pravilno vročena. Vrhovno sodišče sodi, da bi dokazni postopek za ugotovitev relevantnega procesnega dejstva vročitve lahko izpeljalo sodišče druge stopnje samo, na podlagi tega presodilo obstoj zatrjevane kršitve in nato odločilo v skladu s procesnimi pooblastili v zakonu.

Dilema, s katero se je moralo tu soočiti Vrhovno sodišče, je, ali je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali pa zgolj dvomi, da je bila vročitev pravilno opravljena. Če bi veljalo slednje, potem zadeva na pritožbeni stopnji sploh še ne bi bila zrela za odločitev o pritožbi, marveč bi bilo treba opraviti postopek po drugem odstavku 345. člena ZPP oziroma izpeljati dokazni postopek o spornih procesnih dejstvih. Tedaj bi se Vrhovnemu sodišču zastavilo vprašanje, na katerega doslej še ni odgovorilo: ali je namreč uporaba kasatoričnega pooblastila v takšnem primeru zajeta s pritožbenimi razlogi po 357a. členu ZPP. Ob ugotovitvi, da vročitev tožbe ni bila pravilna, je na dlani, da je postopek šele na začetku in torej spada pred sodišče prve stopnje.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženka povrniti tožnikom njihove pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Potrebe po izdaji dopolnilnega sklepa ni. Določb 451. do 453. člena ZPP o prekluzijah ni mogoče razlagati tako strogo, da bi moral tožnik v sporu majhne vrednosti v tožbi oziroma prvi vlogi podati trditve o prav vseh okoliščinah spora oziroma pravnega razmerja, ki bi se lahko izkazale za sporne. Za vtoževanje prispevka v rezervni sklad zadošča, če vloži tožbo le eden od etažnih lastnikov, saj se ne zahteva plačilo na račun ali roke posameznih etažnih lastnikov, temveč na račun rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov.

Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Zahtevo mora stranka podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP se nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika oziroma strokovnega sodelavca. Pri tem razlog ne more biti zgolj v tem, da stranka ni zadovoljna z odločitvami v postopku, ali da meni, da so bile storjene v postopku procesne kršitve. V konkretnem primeru se pritožnika konkretno sklicujeta na takšno procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodnica pritožbenemu sodišču poslala tudi prepozen odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Takšna odločitev je skladna z določbo prvega odstavka 345. člena ZPP, po katerem pošlje sodišče prve stopnje pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi sodišču druge stopnje v pristojno odločanje.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec bival na spornem naslovu, ko so mu bile vročene sodne pošiljke, namesto da bi ugotavljalo, ali je toženec s stopnjo verjetnosti izkazal, da tam ni bival. Zamudna sodba ni dopustna, če toženi stranki tožba ni (bila) pravilno vročena. Toženec je v laični pritožbi zatrjeval, da tožbe ni prejel, ker je v času vročitve "imel prepoved približevanja objektu na 150 m." Ni odločilno, da toženec pritožbi ni predložil odločb, ki bi potrjevale te toženčeve trditve, še posebej, ker gre za zlahka preverljivo dejstvo, s tem, da tožnica tega dejstva tudi ni prerekala v pritožbenem postopku. V pritožbenih postopkih ni materialnoprocesnega vodstva, pa vendar je v takih primerih izjemoma dopustno, da sodišče prve stopnje pridobi dodatne informacije glede trditev, kot jih je zatrjeval toženec v laični pritožbi glede razlogov, zaradi katerih mu tožba ni bila (pravilno) vročena.

Neobstoj ustreznega pravnega pouka in napačen pravni pouk kršita strankino pravico do pritožbe. Stranka, ki je v posledici napačnega pravnega pouka oziroma napačnega roka v pozivu za plačilo, plačala takso prepozno, a v skladu z odmerjenim rokom sodišča, ne sme izgubiti pravice do pritožbe.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

Dejstvo, da tožbeni zahtevek ni imel materialnopravne podlage v zakonu, kar se je kasneje odrazilo v umiku tožbe, na odločitev o sodnih taksah nima vpliva.

Na podlagi podatkov vložišča Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo ugotovljeno, da sta bili na vložišču evidentirani pisemski pošiljki, skladni z obema potrdiloma, ki ju je tožeča stranka priložila k pritožbi. Iz dohodnega zaznamka vložišča izhaja, da sta bili navedeni pisemski pošiljki odstopljeni na Pg vpisnik. Vendar pa je na gospodarski oddelek prispela le ena od obeh pisemskih pošiljk. Glede na obrazloženo, ni mogoče izključiti možnosti, da je tožeča stranka s priporočeno pošiljko 21. 2. 2015 pravočasno poslala predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka.

Napačen pravni pouk (oziroma v tej zadevi napačno napotilo stranki o tem, v kakšnem roku lahko vloži odgovor na pritožbo) ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Sodišče druge stopnje je o pritožbi nasprotnega udeleženca odločilo še pred dnem, ko je predlagatelj sploh vložil odgovor na pritožbo. S tem je predlagatelja prikrajšalo za pravico do izjave v postopku in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče (da ji ni vročilo vabila na narok), ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je za odločitev o utemeljenosti pritožbe potrebno ugotoviti, ali je bila dejansko storjena napaka s strani sodišča oziroma pooblaščenih subjektov, ki so vročitev opravljali (ali obvestilo o prispeli pošiljki dejansko ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, kot to izhaja iz vročilnice), pritožbeno sodišče vrača zadevo sodišču prve stopnje s pozivom, da opravi potrebne poizvedbe ter poda pojasnila, ali so navedbe pritožnika resnične.

Opustitev vročitve dopolnitve izvedeniškega mnenja lahko predstavlja kršitev določila 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa mora pritožnica takšno kršitev izkazati. Stranka, ki zatrjuje, da dela dopolnitve izvedeniškega mnenja ni prejela, kar pa je v nasprotju s podatki iz povratnice, predloženega dopisa sodišča in odredbe sodišča, za svoje trditve pa v pritožbi ne predlaga nobenih dokazov, očitane opustitve vročitve ni izkazala.

Tožnik je v skladu s 372. členom ZPP v reviziji priložil nov dokaz o plačilu takse za tožbo. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 345. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP opravilo dodatne poizvedbe v sprejemni pisarni. Ker iz izjave delavca vložišča in sprejemne knjige za dan 26.5.2003 izhaja, da je tožnikova pooblaščenka z vlogo predložila tudi za 50.000 SIT sodne takse, tožniku ni mogoče očitati, da naj ne bi predložil dokazila o plačilu takse. Procesno nepravilna je torej presoja obeh sodišč, da je nastopila posledica iz takratnega četrtega odstavka 180. člena ZPP.

ZPP v posamičnih primerih sicer šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, pa to vprašanje rešuje drugače, kakor je urejeno v prvem odstavku 8. člena ZST. Pravica do pritožbe v pravdnem postopku torej ni odvisna od plačila takse.

S pritožbeno trditvijo, da se je tožena stranka združila z družbo XY, česar prvostopno sodišče ni upoštevalo, tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev določila 1. odst. 83. člena ZPP/77. Po podatkih sodnega registra je tožena stranka še vedno obstoječa pravna oseba. Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan.