349. člen ZPP

Predlagatelj v pravočasnem predlogu za izdajo dopolnilne sodbe utemeljeno navaja, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovih priglašenih stroških, ki so mu nastali s predlogom za dopustitev revizije. Tako v predlogu za dopustitev revizije kot v reviziji je priglasil tudi nagrado za sestavo predloga za dopustitev revizije, materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV. Pritožbeno sodišče je v sodbi X Pdp 206/2025 z dne 3. 7. 2025 odločilo le o stroških revizije, spregledalo pa je priglašene stroške za dopustitev revizije, do katerih je predlagatelj upravičen na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o ZPP.

V kontekstu odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vprašanje, ali je bil delavec z dela upravičeno odsoten, ni relevantno. Ključno je, ali je delavec delodajalca pravočasno in na primeren način obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

Ker ne gre za že razsojeno stvar, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 325. v zvezi s 349. členom ZPP predlogu ugodilo in izdalo predlagano dopolnilno sodbo, s katero je odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih od višje prisojenega zneska odškodnine.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja. Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni

Ker sodišče druge stopnje o pritožbi praviloma odloča brez obravnave, mora zato stranka povrnitev stroškov zahtevati že v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo.

Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD). Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.

Ker je torej v konkretnem primeru delavec ravnal malomarno, je z enako stopnjo krivde ravnal tudi delodajalec, ki ga kljub temu, da mu ni zaupal, da bo spoštoval pisna navodila, ni nadziral, ker je tudi sam lahkomiselno mislil, da bo tudi brez podpore nadgradnje delavec vsakokrat lahko hitro in brez posledic pod njo izvedel varilsko delo. Pritožbeno sodišče je na seji odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Zato je izdalo na drugi stopnji vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke 40%. Za odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

Glede na ugovore tožene stranke, ki je obstoj škode prerekala, bi morala tožeča stranka dokazati obstoj pozitivne razlike med kupnino, ki naj bi jo prejela od ruskega kupca in vrednostjo delnic. Ta razlika bi se kazala kot izgubljeni dobiček, saj bi predstavljala povečanje premoženja, ki naj bi bilo s škodnim ravnanjem tožene stranke preprečeno (132. člen OZ). Navadna škoda predstavlja zmanjšanje premoženja oškodovanca. V posledici nerealiziranega odkupa delnic je tožeča stranka obdržala svoje celotno (obstoječe) premoženje. Navadno škodo bi bilo pojmovno mogoče utemeljiti zaradi propadlega posla le ob zatrjevani in dokazani predpostavki, da je ravno zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do zmanjšanja vrednosti delnic, ki jih je obdržala tožeča stranka, s čimer naj bi se dejansko zmanjšalo njeno premoženje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanski vrednosti delnic po nerealizirani prodaji ruskemu kupcu, ki s pritožbo ni bila izpodbijana, pa sama po sebi izključuje tudi obstoj navadne škode.

Skladno z določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo, t. j. na funkcionalnem zemljišču, in to ne glede na to, ali je bilo funkcionalno zemljišče kot tako izrecno določeno ali odmerjeno. Prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča v smislu 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ampak je šlo za prenos ex lege.

Za določitev obsega pravice uporabe (funkcionalnega zemljišča) za objekte, ki se gradijo, je ob pravni podlagi, s katero se prenese pravica uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo, treba upoštevati (še) prostorske izvedbene akte.

ZPP v poglavju o rednih pravnih sredstvih pritožbene obravnave ne ureja celovito in se zato v 349. členu sklicuje na podredno in smiselno veljavnost določb o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (členi 281-305 ZPP) tudi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Glede na navedene določbe je tudi za pritožbeno obravnavo smiselno upoštevna določba 286.b člena ZPP, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Bistvena razlika med sejo pritožbenega senata in pritožbeno obravnavo je ravno v tem, da pritožbeni obravnavi lahko prisostvujeta obe stranki in zato lahko v okviru določb ZPP neposredno aktivno sodelujeta na obravnavi, odločanje na seji senata pa se vedno opravlja v odsotnosti strank. Zato pritožbene obravnave in seje senata ni mogoče izenačevati. Iz zapisnika o pritožbeni obravnavi je očitno, da je moralo biti toženi stranki in njenemu pooblaščencu že ob sprejemu dokaznega sklepa znano, da bo sodišče v zvezi s preverjanjem pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje na podlagi drugega odstavka 347. člena in šestega odstavka 348. člena ZPP ponovilo pred prvostopnim sodiščem neposr

Odmera preživnine. Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, svojega izostanka ne more opravičiti zgolj s predložitvijo zdravniškega potrdila. Potrdilo mora biti takšno, da sodišču omogoča, da na njegovi podlagi in upoštevaje druge pomembne okoliščine ugotovi oziroma se prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv.

Glede na to, da se z obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta stranki spora v vseh primerih isti, je Vrhovno sodišče te postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

Glede na to, da se z vsemi obravnavanimi pritožbami (ki vsebujejo iste pritožbene razloge) izpodbijajo sklepi, ki so bili izdani na isti pravni podlagi in ob podobnem dejanskem stanju, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je Vrhovno sodišče pritožbene postopke združilo v skupno obravnavanje.

Če je bilo mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke oziroma v skladu z navodilom sodišča, mu izvedenina gre.

Z razveljavitvijo sodbe druge stopnje je zadeva vrnjena v procesno situacijo (pravno stanje), v katerem je bila pred izdajo razveljavljene sodne odločbe. Zato mora sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju o vloženih pritožbah upoštevati tudi njihov umik, kot dokončno procesno dejanje strank. Šteti je namreč, da odločba v smislu 2. odstavka 349. člena ZPP (1977) sploh še ni bila izdana.

ZPP v posamičnih primerih sicer šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, pa to vprašanje rešuje drugače, kakor je urejeno v prvem odstavku 8. člena ZST. Pravica do pritožbe v pravdnem postopku torej ni odvisna od plačila takse.

Revizijsko sodišče do prejema vloge o umiku revizije o vloženi reviziji še ni odločalo, zato je le ugotovilo njen umik (399. člen v zvezi z drugim odstavkom 349. člena ZPP).