348. člen ZPP

Zavedanje lastne identitete, pravilno umeščanje sebe v čas in prostor, sposobnost razumnega pogovora o svojem aktualnem stanju in vsakodnevnih stvareh ter zmožnost smiselnega odzivanja na verbalne in neverbalne vzpodbude sogovornika še ne izkazujejo ravni kognitivnega funkcioniranja, ki je potrebno za premišljeno in razumno sklenitev pogodbe o preužitku

To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.

CSD sodeluje v teh postopkih kot specifični pomočnik sodišča, ki zanj opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in v skladu s pravili svoje stroke poda mnenje o koristi otroka. Njegova naloga v postopku je torej v bistvenem primerljiva z izvedenčevo. Za morebitno dopolnitev mnenja je bilo treba, da je bila strokovna delavka CSD seznanjena z navedbami staršev in njunimi izpovedbami, podanimi na pritožbeni obravnavi. Z njeno navzočnostjo zato ni bila kršena tajnost postopka. V procesnem gradivu ni izjave nasprotnega udeleženca, ki bi jo bilo mogoče ovrednotiti kot pripoznavo utemeljenosti predloga za ukinitev stikov ali kot priznanje odločilnih dejstev (ki bi utemeljevala izrek ukrepa).

V predmetni zadevi se je tožnik kot prostovoljni gasilec poškodoval na gasilski akciji, ko je gasil ogenj na podstrešju stanovanjske stavbe, ki mu je bilo nepoznano in kjer je bilo vroče in zadimljeno (zaradi česar je nosil dihalno masko in vso drugo potrebno zaščitno opremo), vidljivost pa temu primerno zelo slaba. V primerih, kot je predmetni, ko (prostovoljni) gasilec opravlja gašenje na višini (t.j. na podstrešju) in v prostoru, ki mu je neznan, kjer mu ni znana trdnost tal pod nogami, kjer je zadimljeno in vroče, gre po prepričanju sodišča druge stopnje za okoliščine, ki jih je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V skladu s stališči sodne prakse gre pri oprostilnih razlogih iz 153. člena OZ za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista

V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.

Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja. Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni

Nepomembno je, koliko izvodov oporoke naj bi priči in zapustnik podpisali, zato tudi ni odločilno, zakaj naj bi obstajali izvodi brez podpisov. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nič "nejasnega", kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Priča C. C. je objektivno nepristranska, saj ni v nobenem razmerju s pravdnimi strankami. Senat jo ocenjuje tudi kot subjektivno nepristransko in v celoti verodostojno. Je sicer že priletna gospa, toda senat se je neposredno prepričal, da je glede sporne zadeve kljub njeni časovni oddaljenosti izredno zanesljivo pojasnila svojo vlogo oporočne priče in relevantne okoliščine, ki so ji v zvezi s tem poznane. Govorila je razumljivo, prostodušno in razločno, na vse člane senata je naredila enoten vtis iskrenosti, odkritosrčnosti in resnicoljubnosti.

Zmožnost za delo bi bila iz materialnopravnega vidika podana le, če bi bilo izkazano takšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bolniški stalež od 21. 12. 2019 ne bi bil več indiciran, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazano. Osebna zdravnica je potrdila, da bi tožnici v spornem obdobju priznala bolniški stalež, kar dodatno kaže na to, da po njeni oceni za delo ni bila zmožna. Sporno obdobje sovpada z razglašeno epidemijo COVID-19. Splošno znano je, da zdravstveni sistem tedaj ni deloval tako kot običajno. Tudi osebna zdravnica nekaj časa ni bila dosegljiva, pri tožnici pa je bil prisoten strah za okužbo s koronavirusom. Nenazadnje tudi dejstvo, da je toženec bolniški stalež zaključil, ne da bi tožnico sploh osebno pregledal, njej ne more biti v škodo.

Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bilo (trditveno in) dokazno breme, da je ocena nezakonita (da bi bila zakonita ocena odlično, ker je delo opravljala visoko nad pričakovanji) na tožnici, saj je pogoj za ugotovitev zakonitosti ocene njena preverljivost. Le preverljiva ocena je lahko verodostojna. V zvezi s tem pa je (trditveno in) dokazno breme na delodajalcu. Navedeno pomeni, da je bila toženka tista, ki je bila dolžna, ne le podati navedbe, ampak tudi dokazati, da je tožnico ocenila upoštevaje predpisane kriterije.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o obstoju objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca ter o neobstoju tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

V konkretnem primeru je izvedenka s pomočjo strokovnih pravil ocenjevala ali osebni stiki ogrožajo otrokov duševni in telesni razvoj. Izvedensko mnenje je dopolnila ustno na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je na seji senata ocenilo, da je njena dopolnitev izvedenskega mnenja neverodostojna. To pomeni, da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno dokaza, ki je bil neposredno izveden pred sodiščem prve stopnje, ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo. S takšnim ravnanjem je pritožbeno sodišče kršilo načelo neposrednosti in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347., 348. in 358. členom ZPP.

Izvedba predlaganega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora, kot posplošeno navaja sodišče prve stopnje. Zato je z namenom odprave kršitve pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je v soglasju s strankami prebralo vse listine, ki so v spisu in zaslišalo pričo. Na pritožbeni obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, niti uveljavljati ugovora pobota, ki ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.

Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik bil v spornem obdobju v pogodbenem razmerju s slovenskim delodajalcem, za katerega veljajo slovenski davčni predpisi in ki posledično plačuje davke in prispevke po slovenski zakonodaji. Zavezan je torej k plačilu prispevkov v višini, določeni z zakonom in k obračunu dohodnine po predpisani davčni stopnji. Plača v slovenskem pravnem sistemu pomeni bruto plačo. Sodišče ni imelo podlage za to, da tožencu naloži tudi plačilo prispevkov za socialno varnost, saj pri prisojeni odškodnini zaradi nezakonite razrešitve ne gre za prihodek iz delovnega razmerja. Slednje je zakonito prenehalo v posledici razrešitve. Drugače pa velja glede davčne obveznosti. Prisojena odškodnina za premoženjsko škodo namreč ni izvzeta kot prihodek, od katerega se plača dohodnina, zato jo je toženec dolžan plačati.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, kadar to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 138. člena DZ). Spremembe morajo biti bistvene, saj bi se v nasprotnem izničil učinek pravnomočno razsojene stvari. Predlagatelj na obravnavo ni pristopil, zato velja domneva iz drugega odstavka 348. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, po kateri se šteje, da so trditve o dejstvih, ki se v pritožbi nasprotne udeleženke izpodbijajo ali zatrjujejo, resnične, medtem ko trditve o dejstvih, ki jih sam izpodbija s pritožbo, niso resnične.

Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Le v kolikor bi bila tožena stranka projektant sončne elektrarne, bi odgovarjala za solidnost gradbe ob nadaljnjem pogoju, da bi izvirala napaka gradnje iz kakšne napake v projektu in bi bila ta napaka tudi vzrok za puščanje strehe. Za odgovornost tožene stranke kot projektanta torej ne zadošča, da je pri gradnji sodelovala kot projektant jeklene strešne konstrukcije in da je B. B. opravljal projektni nadzor gradnje. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po določbi tretjega odstavka 662. člena OZ tako ni podana. Napake, ki jih je ugotovil izvedenec, so glede na navedeno nedvomno povzročile takšno puščanje strehe, ki je vplivalo na trdnost in varnost objekta in ogrožalo njegovo uporabo, ne glede na spremembo njegove namembnosti. Zato so te napake predstavljale napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsem lastnikom poslovnih prostorov obljubljala sanacijo, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe prvega in drugega odstavka 663. člena OZ.

Življenjska skupnost je trajala vsega tri leta. Na začetku te skupnosti je bil M. V. star 71 let, M. B. pa 54 let. Občutna starostna razlika bi bila znatna ovira za pristno čustveno razmerje celo za bistveno mlajše partnerje. Poleg tega je bila M. B. tedaj komaj dva meseca vdova. Po izpovedi priče I. B. je bila zaradi moževe smrti neutolažljiva. Ni verjetno, da bi se v tem starostnem in življenjskem obdobju lahko tako hitro in intenzivno čustveno navezala na sedemnajst let starejšega M. V., čeprav je bil njen znanec in možev prijatelj. Če bi bilo njuno sobivanje res odraz njune skupne želje po oblikovanju skupnosti, enake zakonski zvezi, potem ni videti tehtnih razlogov, zakaj je nista formalizirala s poroko. Oba sta bila namreč pred njuno zvezo že poročena.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.