120. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.

Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev (da pooblaščenka zaradi bolezni ni mogla zagotoviti substitucije), ki bi lahko imela (če bi se izkazala za resnična) za posledico utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pravilno zaključilo, da je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga.

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več. Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.

Sodišče pravo (tudi tuje) pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z zamujeno pritožbo bi moral tožnik vložiti najkasneje 4. 6. 2025, tožnik pa ga je vložil 30. 7. 2025, kar je po izteku 15-dnevnega roka. Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP, je z izpodbijanim sklepom predlog na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen.

Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost. Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo. Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9.

Tudi gospodarski družbi mora biti vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec predlagal vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, v drugem odstavku 120. člena ZPP pa je imelo podlago za to, da je tak predlog brez razpisa naroka zavrnilo.

Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.

Ker predlog ni bil vložen iz očitno neupravičenega vzroka in se tudi ni opiral na splošno znana dejstva, je bila oprava naroka obligatorna. Drži, da toženka svojega zaslišanja ni predlagala ne v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne v pritožbi zoper prvotni zavrnilni sklep. Vendar pa predloga za njeno zaslišanje, ki ga je podala na samem naroku, ni šteti za prepoznega. Stranka lahko predlaga dokaze tudi na prvem naroku v postopku za vrnitev v prejšnje stanje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila toženka kot laik premalo skrbna in bi lahko ne glede na operacijo, zaradi katere je bila v bolniškem staležu, in povitost roke pravočasno s pomočjo odvetnice ali sama vložila procesno dejanje.

Sodišče prve stopnje ni sprejelo odločitve o ugoditvi predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, tožniku pa pred sprejemom izpodbijane odločite tudi ni vročilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na kar v pritožbi izrecno opozarja, je kršilo njegovo pravico do izjave glede upravičenosti razloga, ki ga za zamudo navaja toženka.

Določba o obveznosti razpisati narok se nanaša samo na predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so dopustni. Prepozne in nedovoljene predloge predsednik senata zavrže brez naroka.

Neobstoj upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje ne pomeni, da se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga, kar bi lahko bil razlog za to, da sodišče ne bi izvedlo naroka.

Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja. Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.

Vsakršna bolezen ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na njeno težo in vpliv na strankine psihofizične sposobnosti. Izpolnjen mora biti dodaten pogoj, da je bolezen ali poškodba nastopila nenadno in nepredvidljivo, saj sicer velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost pooblaščenca na naroku oziroma, da preko pooblaščenca vloži ustrezno pravno sredstvo. Stališče o nepravilnosti pri vročanju je le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog. Tožnica (sicer pavšalnih) trditev o obstoju prometne nesreče in v tej posledici zatrjevanih utrpelih poškodb in težav ni z ničemer izkazala, saj ni predložila nobene uradne (policijske ali zdravstvene) dokumentacije ali predlagala izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko predstavljala zanesljiv in objektiven dokaz, dokaz z njenim zaslišanjem pa ni primeren v ta namen.

Zgolj obstoj zdravstvenih razlogov ni zadosten, utemeljen in opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč mora biti zatrjevano in izkazano tudi, da so bili ti zdravstveni razlogi resni, hudi, nepričakovani, nezakrivljeni in nenadni, slednje pa ni splošno znana in logično dejstvo ob morebitni bolezni oz. kontrolnem pregledu. Zaradi pomanjkljivosti postopka, ko o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje ni bil razpisan narok po drugem odstavku 120. člena ZPP, so ostala odločilna dejstva nepopolno ugotovljena.

V skladu s stališči pravne teorije je mogoče govoriti o tem, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu 120. člena ZPP tudi tedaj, če so dokazi, ki jih predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga predlagatelj, v nasprotju z dejstvi, ki jih zatrjuje. V pojasnjeni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje že iz dedičevih navedb in predloženih listinskih dokazov prepričalo o očitni neutemeljenosti vzroka za zamudo, ni bilo več dolžno izvesti naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče (drugi odstavek 120. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge sodišča prve stopnje, da se po tožencu podani predlog vrnitve v prejšnje stanje sklicuje na razlog, ki predstavlja očitno neupravičeni razlog. Gre za razlog, ki že sam po sebi, četudi bi se izkazal za resničnega, ne more pripeljati do ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar se za vsebinsko presojo izjemoma ne zahteva izvedba naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP), na katerem bi vlagatelj predloga dobil možnost izkazovanja razlogov, s katerimi utemeljuje svoj predlog. Glede na toženčeve trditve v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče zaključiti, da je slednji pripravljalni narok in narok za prvo glavno obravnavo, razpisan za 15. 9. 2023, zamudil iz upravičenih razlogov. Vzrok za zamudo je namreč opravičljiv, če ga stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bolezen sama zase niti njeno poslabšanje (to se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno omenja) nista razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak morata biti nenadna in nepredvidljiva. Zatrjevani razlog za zamudo pa predstavlja tudi očitno neupravičeni razlo

Ustaljeno stališče novejše sodne prakse je, da je vrnitev v prejšnje stanje dopustna tudi pri zamudi roka za plačilo sodne takse za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upravičenega vzroka za zamudo roka ne pomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti. Pogoj (ne)krivde se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. Določbe o plačilo sodne takse kot procesne predpostavke ne predstavljajo posega v pravico strank do pravnega sredstva, temveč gre za določitev načina njenega izvrševanja.