102. člen ZS

Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje prejel dne 25. 7. 2019 in je 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo iztekel dne 16. 9. 2019. Ker je pritožbo vložil šele 19. 9. 2019, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da jo je vložil prepozno. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost v zvezi s tekom pritožbenega roka, saj v skladu s splošnim pravnim načelom nepoznavanje prava škoduje, zato se kot povsem neutemeljene izkažejo njegove pritožbene navedbe, da v tem postopku pred sodiščem nastopa brez pooblaščenca in da je zato 30-dnevni pritožbeni rok v nevednosti razumel kot štetje uradnih dni.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. To pa pomeni, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

Odločba o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, zato je sodno varstvo (ni pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1 (zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji je predvidena pritožba na višje sodišče).

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi pritožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi tožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. V takem primeru tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru njegovega uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o začasni odredbi, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

Po določilu prvega odstavka 494. člena ZPP sodi sodnik posameznik v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne preseda 150.000,00 SIT. Toda ta določba ni prišla več v poštev glede na novejše določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 19/94 do 24/98, kratko ZS) o pristojnosti sodišč. Po določilu prvega odstavka 102. člena ZS vodi postopek in sodi oziroma odloča na okrožnih sodiščih sodnik posameznik tudi v gospodarskih sporih (za katere je sicer pristojno okrožno sodišče po določbi točke II.3. člena 101 ZS), razen če zakon določa, da sodi senat. Ta izjema pa ni že navedena določba 494. člena ZPP.