VSRS Sodba I Ips 6330/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni B. P. je dolžan plačati 900,00 evrov sodne takse, obsojeni D. H. pa 200,00 evrov sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 11. 2017 obsojence spoznalo za krive, obsojenega B. P. storitve dveh kaznivih dejanj goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, obsojenega M. G. storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obsojenega S. L. storitve pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in obsojenega D. H. storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojenemu B. P. je sodišče za storjena kazniva dejanja izreklo po 3. in 6. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov po 23,00 evrov, skupno 2.760,00 evrov. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je obsojenec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, in sicer v 24 mesečnih obrokih po 115,00 evrov. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 57. členu KZ-1 je sodišče obsojenim M. G., S. L. in D. H. izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je obsojenemu M. G. določilo devet mesecev zapora, obsojenemu S. L. štiri mesece zapora in obsojenemu D. H. šest mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če obsojenci v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novih kaznivih dejanj. Na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 je obsojenima M. G. in D. H. določilo tudi posebni pogoj, po katerem bosta pogojni obsodbi izrečeni tudi, če obsojenca v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bosta povrnila povzročene škode, in sicer, če obsojeni M. G. ne bo povrnil pridobljene protipravne premoženjske koristi v višini 12.191,27 evrov, obsojeni D. H. pa plačal oškodovani Z., d. d., 31.874,00 hrvaških kun. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 je sodišče obsojenima M. G. in D. H. izreklo tudi stranski denarni kazni 50 dnevnih zneskov, pri čemer je obsojenemu M. G. dnevni znesek odmerilo na 18,00 evrov (skupno 900,00 evrov), obsojenemu D. H. pa na 10,00 evrov (skupno 500,00 evrov). Na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 sta obsojena M. G. in D. H. dolžna plačati izrečeni stranski denarni kazni v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe, in sicer obsojeni M. G. v 12 mesečnih obrokih po 75,00 evrov, obsojeni D. H. pa v 12 mesečnih obrokih po 41,67 evrov. Če se stranska denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da so obsojenci dolžni plačati po enakih delih stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov sodne tolmačke, vsak od njih pa tudi krivdno povzročene stroške, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je sodišče odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivimi dejanji, in sicer obsojenemu B. P. v višini 16.221,15 evrov, obsojenemu M. G. pa v višini 12.191,27 evrov. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obsojeni D. H. dolžan plačati oškodovani Z., d. d., premoženjskopravni zahtevek v višini 31.874,00 evrov.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 5. 2018 pritožbe zagovornice obsojenega B. P., zagovornika obsojenega D. H., zagovornika obsojenega M. G. in obsojenega S. L. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencem je kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse, in sicer obsojenemu B. P. v višini 675,00 evrov, obsojenemu D. H. v višini 156,00 evrov, obsojenemu M. G. v višini 300,00 evrov in obsojenemu S. L. v višini 120,00 evrov.

3Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega B. P. in zagovornik obsojenega D. H.. Zagovornica obsojenega B. P. jo vlaga iz vseh treh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Meni, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe in z upoštevanjem znanstveno nepreverljivega izvedenskega mnenja kršilo tretji odstavek 16. člena ZKP in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter obsojenčevo pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS. Do kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi prišlo tudi zaradi nekonkretiziranega opisa kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne bodisi sodišču prve stopnje bodisi sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Če Vrhovno sodišče zahtevi ne bi ugodilo, zagovornica na podlagi v zahtevi izpostavljenih okoliščin predlaga izrek milejših zaporne in stranske denarne kazni.

4Zagovornik obsojenega D. H. z zahtevo izpodbija pravnomočno sodbo z vsemi dovoljenimi razlogi po prvem odstavku 420. člena ZKP, kot tudi zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Oporeka dokazni oceni izvedenskega mnenja, pravnomočna sodba pa tudi ne vsebuje razlogov glede zavrnitve dokaznega predloga po soočenju strokovnjaka z izvedencem, ko tudi ne razlogov glede stališč strokovnjaka mag. A. A., zaradi česar so podane kršitve 5. člena, 16. člena, 18. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Strokovnjak mag. A. A. je omajal verodostojnost izvedenskega mnenja, ker je sodni izvedenec razpolagal le s fotografijami poškodovanih vozil slabše kvalitete, kar pa sodišči nižjih stopenj nista upoštevali in sta na tak način kršili obsojenčevo pravico do primerne in učinkovite obrambe po 22. in 29. členu Ustave RS. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje.

5Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru z dne 9. 1. 2019, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B. je za obrambo obremenilno, zato ga je skušala izpodbiti predvsem z očitkoma o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o procesnih kršitvah. S ponavljanjem teh očitkov v obeh zahtevah obramba skuša pod videzom procesnih kršitev ovreči ugotovitve sodnega izvedenca in s tem ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Gre za nedovoljen razlog uveljavljanja s tem izrednim pravnim sredstvom, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrne.

6Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obema obsojencema, zagovorniku in zagovornici. Zagovornica obsojenega B. P. je vztrajala pri navedbah iz zahteve, medtem ko zagovornik obsojenega D. H. in obsojenca izjave na odgovor niso podali.

7Zagovornica obsojenega B. P. je dne 6. 6. 2019 vložila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem, da je bila sodba sodišča druge stopnje zagovornici vročena dne 11. 6. 2018, obsojenemu B. P. pa dne 25. 8. 2018, da velja trimesečni rok za vložitev zahteve od zadnje vročitve pravnomočne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP) ter da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih), se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru iztekel dne 11. 10. 2018 (oziroma dne 25. 11. 2018 za obsojenca). Slednje pomeni, da je zagovornica dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložila prepozno, zato Vrhovno sodišče te zagovorničine vloge ni obravnavalo.

B.

8Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. To pomeni, da je dolžnost Vrhovnega sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. P., odvetnice mag. C. C.

9V I. točki zahteve zagovornica uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe in pravnih jamstev v kazenskem postopku (22. in 23. člen Ustave RS) zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov i.) po izločitvi izvedenskega mnenja in sodnega izvedenca, ii.) po postavitvi novega sodnega izvedenca in iii.) po soočenju sodnega izvedenca dr. B. B. s strokovnjakom mag. A. A. Samo z zaslišanjem sodnega izvedenca obsojenec ni bil postavljen v enakovredni procesni položaj, saj sta strokovno mnenje, ki ga je obramba pridobila z angažiranjem strokovnjaka mag. A. A., in predlagano soočenje sodnega izvedenca s strokovnjakom predstavljala edini način objektivne preveritve obremenilnih dejstev iz izvedenskega mnenja.

10Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo za raziskavo prometnih nezgod, ki ga je zaupalo sodnemu izvedencu dr. B. B. Izvedenstvo je bilo odrejeno dne 23. 2. 2016, odredba pa je bila vročena med drugim tudi obsojenemu B. P. dne 4. 4. 2016. Izvedensko mnenje je sodišče prejelo dne 3. 3. 2016 in odredilo, naj se mnenje vroči strankam. Obsojeni B. P. ga je prejel dne 15. 3. 2016. Na glavno obravnavo dne 24. 3. 2017 je sodišče vabilo izvedenca in ga zaslišalo, odgovarjal pa je tudi na vprašanja zagovornice obsojenega B. P. in obsojenca o izvoru, vrsti in obsegu dokumentacije, s katero je pri izdelavi izvedenskega mnenja razpolagal, o fotografijah poškodovanih avtomobilov, o izsledkih poškodb na avtomobilih, o možnostih oziroma vzrokih takih poškodb in o načinu izdelave izvedenskega mnenja.

11Sodišče je dne 15. 9. 2017 prejelo zagovorničin pisni predlog za izločitev izvedenskega mnenja in sodnega izvedenca dr. B. B. ter za postavitev novega izvedenca iste stroke. Na glavni obravnavi dne 21. 9. 2017 je sodišče vse tri njene procesne predloge zavrnilo. Ocenilo je, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B. popolno in celovito, sestavljeno na podlagi razpoložljivih objektivnih podatkov. Sodni izvedenec je svoje mnenje ustno dopolnil in natančno odgovarjal na številna vprašanja obrambe, zato v njem ni bilo nikakršnih pomanjkljivosti ali nasprotij, ki bi terjale postavitev novega izvedenca. Obrambi je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje dana možnost, da se je z izvedenskim mnenjem seznanila in ga na glavni obravnavi preizkusila. Sodišče je obrambi omogočilo, da zaslišuje izvedenca na glavni obravnavi o vseh dejstvih, za katere je menila, da so sporna. Sodišče je zato predlog obrambe za izločitev izvedenskega mnenja zavrnilo kot neutemeljen, saj to na podlagi predhodnih ugotovitev ni predstavljalo nedovoljenega dokaza, česar obramba navsezadnje po vsebini niti ni zatrjevala, pač pa je oporekala načinu izdelave in vsebini izvedenskega mnenja. Enako je odločilo v zvezi s predlagano izločitvijo sodnega izvedenca, saj golo nestrinjanje z izvedenčevimi zaključki ne predstavlja podlage za njegovo izločitev.

12V zvezi s predlagano postavitvijo novega sodnega izvedenca je sodišče ugotovilo, da obramba z dodatnimi argumenti, ki bi vzbudili dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja in dvom v nepristranskost sodnega izvedenca, predloga ni utemeljila tako, da bi bil predlagan dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Obramba torej ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj ni določno zatrjevala pravno relevantnega dejstva, ki naj bi ostalo neraziskano in katerega obstoj ali neobstoj bi sodišče ugotavljalo s pomočjo novega sodnega izvedenca. Gre namreč za dokazovanje z izvedencem in po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člena ZKP). Stranke imajo pravico se izjaviti in se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati da izvedenec da dodatna pojasnila, kar vse pa je bilo v tem kazenskem postopku obrambi omogočeno. Obramba je tako imela možnost, da se seznani z dokazom, to je izvedenskim mnenjem izvedenca za raziskave prometnih nezgod in dana ji je bila tudi možnost, da izvedenca zasliši in njegovo mnenje preizkusi. Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem pa ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca.

13Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2017 je zagovornica predložila strokovno mnenje mag. A. A., na podlagi katerega je predlagala ponovno zaslišanje sodnega izvedenca in njegovo soočenje s strokovnjakom mag. A. A. Sodišče je ugotovilo, da je predloženo strokovno mnenje vsebinsko enako strokovnemu mnenju, ki ga je že prebralo na glavni obravnavi dne 21. 9. 2017. Ponovno je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in celovito ter izdelano na podlagi razpoložljivih objektivnih podatkov, sodni izvedenec pa ga je ustno dopolnil in odgovarjal na vprašanja obrambe na glavni obravnavi, zato je predlog obrambe za ponovno zaslišanje sodnega izvedenca in soočenje med njim in predlagano pričo mag. A. A. zavrnilo kot nepotrebno.

14Dokaz z izvedencem je dokaz, kadar ga odredi sodišče. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb.¹ Sodišče prve stopnje je odločilo o obtožbi na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, pri čemer je med drugim prebralo tudi strokovno mnenje mag. A. A., glede katerega je zagovornik M. G. na glavni obravnavi dne 21. 9. 2017 pripomnil, da je bilo sicer izdelano v drugi kazenski zadevi, a se nanaša na enak primer prometne nesreče in način pridobitve listinskih dokazov. Sodišče je z razumnimi razlogi zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju sodnega izvedenca in njegovem soočenju s strokovnjakom, ki ga je angažirala obramba. Angažirani strokovnjak mag. A. A. je namreč v strokovnem mnenju zapisal, da je opravil delo na podlagi zaprosila obsojenčeve zagovornice, ki mu je posredovala samo fotografije slabše kvalitete in navedla, da glede škodnih dogodkov ne obstajajo drugi dokazi, zato je zaključil, da gre za premajhen nabor podatkov, ki bi omogočali izdelavo zanesljivega izvedenskega mnenja. Takšni zagovorničini napotki strokovnjaku pa niso bili točni, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je postavljeni sodni izvedenec razpolagal s celotno policijsko in zavarovalniško dokumentacijo, v kateri so se nahajali tudi cenilni zapisniki in fotografije poškodovanih vozil, kar je zadostovalo za izdelavo izvedenskega mnenja. Zagovornica s predloženim strokovnim mnenjem, ki ni bilo izdelano ob upoštevanju vseh spisovnih podatkov, ni utemeljila dvoma v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ki bi zahteval bodisi ponovno zaslišanje sodnega izvedenca bodisi njegovo soočenje s predlaganim strokovnjakom. Sodišče prve stopnje je sklep o zavrnitvi dokaznega predloga obrazložilo na glavni obravnavi in ga povzelo v 3. točki obrazložitve sodbe.

15Višje sodišče je pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje presodilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi v povezavi s presojo zagovorničinih pritožbenih navedb o strokovno pomanjkljivem in nepreverljivem izvedenskem mnenju, ki naj bi odstopalo od strokovnih in znanstvenih metod tovrstnega izvedenstva. Odgovorilo je, da je imel sodni izvedenec na razpolago policijsko in zavarovalniško dokumentacijo s fotografijami poškodovanih vozil, da je policistka T. S. pojasnila, zakaj v dokumentaciji ni zapisnika o ogledu in fotografij kraja ogleda, da so zavarovalniški cenilci pojasnili, da se nikoli ni zgodilo, da bi si hkrati ogledali obe v prometni nesreči udeleženi vozili in na tak način preverjali resničnost navedb udeležencev prometnih nesreč ter da računalniške evidence o posameznih pregledanih vozilih še niso obstajale, zato so se cenilci zanašali na policijsko dokumentacijo. Sodni izvedenec si zato krajev prometnih nesreč ni mogel ogledati, saj se zatrjevane prometne nesreče sploh niso zgodile, po strokovni plati pa je lahko preizkušal le pisne vloge (prijave prometnih nezgod) obsojencev in na podlagi pregleda fotografij ugotovil, da do poškodb na avtomobilih ni prišlo na način, kot so to zatrjevali obsojenci. Višje sodišče je pritrdilo utemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe po postavitvi novega sodnega izvedenca iste stroke in soočenja postavljenega izvedenca s strokovnjakom mag. A. A. (8. in 9. točka obrazložitve sodbe).

16V luči naštetih okoliščin pa se izkaže, da zagovornica v zahtevi neutemeljeno očita, da je sodišče nezakonito zavrnilo dokazne predloge, saj so bili ti nepotrebni oziroma materialnopravno nerelevantni. Protispisen je tudi očitek, da je sodišče odvzelo obsojencu pravico, da izpodbija izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe tudi ni prišlo do kršitve načela proste presoje dokazov, ki si ga zagovornica očitno napačno razlaga, saj očitek utemeljuje s polemiziranjem o odločilnem dejstvu, ki je bilo v pravnomočni sodbi na podlagi izvedenskega mnenja presojano in ugotovljeno, to je, da do poškodb na avtomobilih ni prišlo v škodnih dogodkih, kot so jih lažno zatrjevali obsojenci. Zato s temi očitki vložnica po vsebini ponuja lastno dokazno oceno, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

17Tudi s preostalimi navedbami v I. točki zahteve zagovornica oporeka izvedenskemu mnenju, izpodbija njegovo verodostojnost in izraža nestrinjanje z oceno sodišča. Navaja, da je sodišče enostransko presojalo izvedensko mnenje, ki je predstavljalo edini obremenilni dokaz in ne vsebuje strokovne oziroma znanstvene metode, ki bi omogočala preverljivost izvedenčevih zaključkov, ker temelji le na podlagi izvedenčevih izkušenj. Poudarja tudi, da je izvedensko mnenje vsebinsko nasprotno strokovnemu mnenju mag. A. A., opis dejstev v izvedenskem mnenju in postopek njegove izdelave pa sta tudi v nasprotju z načelom materialne resnice. Navedeno po zagovorničinem mnenju utemeljuje dvom o resničnosti izvedenčevih ugotovitev glede načina poškodb na avtomobilih, s čimer nakazuje na uporabo 427. člena ZKP. S predstavljenimi navedbami zagovornica pod videzom kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve načela proste presoje dokazov in kršitve pravice do obrambe (tretji odstavek 16. člena ZKP ter 22. in 29. člen Ustave RS) izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in dokazno presojo sodišča, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicevanje na 427. člen ZKP pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, pojavi tak dvom. Takšen dvom pa se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi ni pojavil.

18Zagovornica očita nekonkretiziran opis kaznivega dejanja, s čimer ne uveljavlja zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Zatrjuje, da očitano dejanje goljufije ne predstavlja kaznivega dejanja, ker v 1., 2. in 4. točki izreka sodbe (smiselno le v 1. in 4. točki izreka sodbe, ker 2. točka izreka sodbe ne vsebuje očitka o predhodnem dogovoru) niso konkretizirani predhodni dogovori obsojenega B. P. s sostorilci, niti obstoj predhodnih poškodb na udeleženih vozilih ter zavedanje obsojenega B. P. o tem, da so bila vozila predhodno že poškodovana. Nekonkretiziran je tudi očitek, katere dejanske okoliščine je obsojenec lažnivo prikazoval, opredeljena pa nista niti čas in kraj storitve kaznivega dejanja. Vse navedeno predstavlja kršitev načela zakonitosti, kar kaže na nedopustnost kazenskega pregona.

19Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema. Za obstoj kaznivega dejanja goljufije zadošča konkretizacija zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, temu pogoju pa je v konkretnem delu opisa zadoščeno. Navedena je vložitev odškodninskega zahtevka obsojenega B. P. pristojni zavarovalnici in prijava škodnega primera obsojenega M. G., v kateri sta lažno navajala potek prometne nesreče kot škodnega dogodka, ki se v resnici ni zgodil na način, kot sta zatrjevala, saj sta vedela, da sta bili udeleženi vozili že predhodno poškodovani in zato poškodbe niso nastale na zatrjevani način. Opis dejanja, v katerem je točno in določno opredeljeno, na kakšen način sta se soobsojenca obrnila na zavarovalnico (z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka in prijavo škodnega dogodka) in kaj sta pri tem lažnivo prikazovala (prometno nesrečo, ki se v resnici ni zgodila in zato takrat do poškodb na vozilih ni prišlo, vozila pa so bila poškodovana že prej), v zadostni in razumljivi meri konkretizira zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin.

20Višje sodišče je pravilno odgovorilo, da je z vidika očitane goljufije bistveno le, da do poškodb vozil ni prišlo v škodnih dogodkih, kot so jih obsojenci lažno zatrjevali. Na zagovorničine očitke, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano, kdaj so bila vozila predhodno poškodovana, v kakšnem obsegu in v katerem dogodku so bila poškodovana, bi lahko odgovorili le obsojenci, ki vedo, na kakšen način in kdaj so bila vozila poškodovana, za obravnavani primer pa izpostavljene okoliščine niso pravno pomembne, ker v luči prvega odstavka 211. člena KZ-1 ne predstavljajo zakonskih znakov goljufije in jih zato sodišče ni bilo dolžno vključiti v konkretni del opisa kaznivega dejanja.

21Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, da konkretni del opisa kaznivega dejanja ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih. Le soobsojenci so vedeli, da vozila niso bila poškodovana na zatrjevani način, prav tako so le oni vedeli, kdaj in kje so se predhodno dogovorili za usklajeno zavajanje zavarovalnic, zato sodišče prve stopnje s tem sicer nepotrebnim podatkom ni bilo seznanjeno, kar pa niti ni bistveno, saj se ne nanaša na pravno odločilno dejstvo (8. in 10. točka obrazložitve sodbe).

22Ne drži, da očitana kazniva dejanja goljufije niso individualizirana s krajem in časom storitve, saj je določno opredeljeno, kdaj je posamezen obsojenec vložil odškodninski zahtevek oziroma prijavo škodnega dogodka na zavarovalnico, kot tudi, na katerih območnih enotah zavarovalnic so to storili, dodatno pa sta konkretizirana tudi datum in kraj zatrjevanih škodnih dogodkov, ki se v resnici niso zgodili in so bili predmet njihovih lažnivih prikazovanj.

23V preostalem zagovornica pod videzom kršitve kazenskega zakona ponovno podaja kritiko dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje ter navaja, da nista dokazana očitka, da je obsojenec vedel za predhodno poškodbo vozila in da poškodbe niso nastale tako, kot je zatrjeval zavarovalnici; da je ostalo nedokazano, kdaj so posamezne poškodbe na vozilih nastale; da ni dokazano, ali so bile predhodne poškodbe na vozilih že popravljene in, ali bi lahko prišlo do istovrstnih poškodb; pa tudi ne, ali je bila za predhodne poškodbe že izplačana odškodnina in v kolikšnem znesku ter, da sodišče ni upoštevalo, da je po logiki stvari vsako vozilo v dobi uporabe vsaj enkrat poškodovano. S predstavljenimi navedbami zagovornica uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

24Zagovornica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek milejših zaporne in stranske denarne kazni. Trdi, da izrečena zaporna kazen odstopa od načela individualizacije kazenskih sankcij in splošnih meril za odmero kazni. Minimalizira težo očitanih kaznivih dejanj, obsojenca pa prikazuje v pozitivni luči in z nizkimi prihodki, zato izrečeni kazni nista sorazmerni in ne dosegata namenov prevencije in obsojenčeve socializacije. Vložnica s temi navedbami izpodbija primernost obsojencev izrečene kazni in uveljavlja dovoljen pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa s tem razlogom ni dopustno izpodbijati pravnomočne sodbe.

K zahtevi zagovornika obsojenega D. H., odvetnika D. D.

25Uvodno zagovornikovo uveljavljanje kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov (5. člena, 16. člena, 18. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ni razumljivo oziroma je medsebojno nasprotujoče, saj sprva zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov, zakaj ni sprejemljivo stališče strokovnjaka mag. A. A., v nadaljevanju pa temu nasprotno trdi, da sta sodišči nižjih stopenj zavrnili strokovno mnenje mag. A. A. z obrazložitvijo, da ni verjetno, da bi strokovno mnenje izključilo ali potrdilo obstoj pravno pomembnih dejstev. Iz nadaljevanja zahteve je sicer možno razbrati kvečjemu očitek, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je bilo zavrnjeno soočenje sodnega izvedenca s strokovnjakom. Že ob obravnavi zahteve zagovornice obsojenega P. je Vrhovno sodišče enak očitek zavrnilo kot neutemeljen. Na tem mestu zato le povzema, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi in v sodbi pojasnilo, da soočenje sodnega izvedenca s strokovnjakom ni potrebno glede na popolno, celovito in na podlagi razpoložljivih objektivnih podatkov izdelano izvedensko mnenje, ob upoštevanju vsebine strokovnega mnenja, ki ga je strokovnjak sprejel na podlagi pomanjkljivih podatkov (edina dokazna podlaga, ki jo je upošteval so bile fotografije poškodovanih vozil, pa še te so bile slabše kakovosti). Sodni izvedenec pa je razpolagal s policijsko in zavarovalniško dokumentacijo, vključno s cenilnimi zapisniki (3. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 8. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zato tudi ne drži zagovornikov očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine strokovnega mnenja.

26V zahtevi zagovornik pravilno citira zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Matytsina proti Rusiji in na tej podlagi ponuja razlago, da procesni standardi citirane zadeve niso bili upoštevani v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je namreč postavilo izvedenca za raziskave prometnih nezgod, njegovo izvedensko mnenje je bilo strankam vročeno, zaslišalo pa ga je tudi na glavni obravnavi, na kateri je odgovarjal na pripombe strank in njihova vprašanja. Obrambi je bilo omogočeno, da je predložila mnenje strokovnjaka, ki ga je sama angažirala, sodišče prve stopnje ga je prebralo na glavni obravnavi in ocenilo, da ne odraža pravega stanja zadeve, saj sodni izvedenec ni razpolagal samo s fotografijami udeleženih vozil slabše kakovosti, kar naj bi strokovnjaku sporočila zagovornica soobsojenega B. P., temveč s celotno policijsko in zavarovalniško dokumentacijo, vključno s cenilnimi zapisniki in fotografijami poškodovanih vozil. Na podlagi strokovnega mnenja je sodišče zavrnilo predlog po soočenju sodnega izvedenca s strokovnjakom in to tudi obrazložilo, kar v luči citirane sodbe ESČP Matytsina proti Rusiji pomeni, da je strokovno mnenje sicer prešlo med dokazno gradivo postopka, a ni vplivalo na izvedbo dokaza s sodnim izvedencem in torej ni omajalo po stališču nižjestopenjskih sodišč tehtnih in prepričljivih izvedenčevih zaključkov. Sodišče prve stopnje se je do navedb obrambe, ki jih je podala s pomočjo strokovnjaka, opredelilo in jih upoštevalo pri oceni dokaza z izvedencem, zato do kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do primerne in učinkovite obrambe (29. člen Ustave RS) ni prišlo.²

27V preostalem delu zahteve zagovornik ne sprejema zaključkov izvedenca niti ne dokazne ocene obeh nižjestopenjskih sodišč in zatrjuje, da je dokazna ocena izvedenskega mnenja prezgodnja in nepreverljiva; da je sodni izvedenec razpolagal z neustreznimi vhodnimi podatki, brez VIN številk in brez podatkov, kdaj so bile fotografije poškodovanih vozil posnete in da so zaključki sodnega izvedenca nezakoniti, ker temeljijo le na podlagi fotografij slabe kakovosti, kar bi lahko potrdil strokovnjak mag. A. A. Gre za poskus izpodbijanja verodostojnosti izvedenca oziroma dokazne vrednosti izvedenskega mnenja ter nesprejemanje izvedenčevih zaključkov, kar po vsebini predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

28Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

29Odločba o stroških kazenskega postopka s tema izrednima pravnima sredstvama temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obsojeni B. P. v višini 900,00 evrov po tarifnih številkah 7113, 7119 in 7152 Taksne tarife, obsojeni D. H. pa v višini 200,00 evrov po tarifnih številkah 7111, 7119, 71113 ter 7152, njuni višini pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja posameznega obsojenca.

¹ Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008 in I Ips 42080/2013 z dne 28. 1. 2016.
² Podobno tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014.