VSL Sodba in sklep I Cpg 951/2018

I. Pritožba proti I. in VI. točki izreka se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., III., IV., V. in VII. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Izpodbijana odločba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7524/2015 z dne 26. 1. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka, (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan 6. 11. 2012 v višini 22.864,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (III.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 6. 11. 2012 v višini 825,35 EUR, (IV.) pobotalo terjatvi v višini 825,35 EUR, (V.) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 22.038,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 dalje do plačila, (VI.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 825,35 EUR in (VII.) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati njene stroške postopka v višini 3.826,34 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti odločbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo samo spremeni njej v prid. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba proti I. in VI. točki izreka ni dovoljena. V preostalem delu pa je neutemeljena.

O nedopustnosti pritožbe

5Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa. Tožena stranka tudi nima pravnega interesa za pritožbo proti VI. točki izreka, saj je v tem delu v postopku uspela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti I. in VI. točki izreka izpodbijane odločbe zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

O neutemeljenosti pritožbe zoper izpodbijano sodbo v preostalem delu

Dosedanji potek postopka

6Spor izvira iz Pogodbe št. 11/14 za gradbeno obrtniška dela na objektu ... (priloga A6) in Pogodbe št. 11/35 za obnovo fasade na objektu ... (priloga A7), ki sta ju tožeča stranka kot izvajalec del, tožena stranka pa kot naročnik, sklenili 20. 6. 2011. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo 10 % zadržanih sredstev od vsake začasne situacije; preostanek je tožena stranka plačala. Tožena stranka je ugovarjala, da je del vtoževane terjatve zastaral. Kljub temu je ugovarjala tudi zapadlosti terjatve. Podala je tudi podredni ugovor procesnega pobota. V pobot je uveljavljala 11.404,03 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude tožeče stranke pri izvajanju del po obeh pogodbah. Hkrati je v pobot uveljavljala tudi zneskovno neopredeljeno vrednost del, ki jih je opravil in v korist ... doniral podizvajalec tožeče stranke S. B. s. p. Tožeča stranka je procesnemu pobotu nasprotovala, ker: (a) tožena stranka 28. 8. 2012 ob sprejemu izpolnitve obveznosti ni uveljavljala pogodbene kazni, (b) je zamuda nastala iz razlogov na strani tožene stranke in (c) ker toženi stranki del, ki jih je opravil S. B. s. p., sploh ni zaračunala.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da imata Pogodbi št. 11/14 in 11/35, ki sta ju sklenili pravdni stranki, pravno naravo gradbene pogodbe. Ugovore tožene stranke v zvezi z vtoževano terjatvijo je zavrnilo in v celoti ugotovilo obstoj vtoževane terjatve. V zvezi s terjatvami, ki jih je tožena stranka uveljavljala v procesni pobot pa je ugotovilo le obstoj terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude del po Pogodbi št. 11/35 v višini 825,35 EUR. Ugotovilo je, da je ta terjatev v plačilo zapadla 6. 11. 2012. Za potrebe pobota je na ta dan izračunalo vrednost tožničine terjatve, za katero je ugotovilo, da je zapadla v plačilo 27. 10. 2012. Za pobotani znesek je tožbeni zahtevek zavrnilo, v presežku pa mu je ugodilo.

Odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene očitke v zvezi z obstojem terjatve tožeče stranke

(1) O ugovoru zastaranja

8Sporno je bilo, kdaj je začelo teči zastaranje vtoževane terjatve. Po prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če z zakonom ni določeno kaj drugega.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževana terjatev na podlagi 4. člena Pogodb št. 11/14 in 11/35 zapadla v plačilo 27. 10. 2012. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila pred iztekom triletnega zastaralnega roka, ki velja za gospodarske pogodbe (349. člen OZ), je presodilo, da terjatev ni zastarala.

10Zmotno je pritožbeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilna zapadlost posamezne začasne situacije. V tem postopku namreč ni sporno, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo sredstev, ki so bila zadržana od vsake posamezne začasne situacije. Pravdni stranki pa sta zapadlosti teh sredstev v plačilo uredili v 4. členu Pogodb št. 11/14 in 11/35. Dogovorili sta se, da se 10% vrednosti del končnega obračuna izplača v 60 dneh po internem prevzemu del in predaji atestne dokumentacije. Ni sporno, da je do prevzema del prišlo 28. 8. 2012. Zato je vtoževana terjatev v plačilo zapadla 27. 10. 2012, zastaranje pa je začelo teči naslednji dan. Triletni zastaralni rok, ki velja za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, se torej do dneva vložitve predloga za izvršbo (to je 19. 1. 2015) še ni iztekel. Zato je presoja sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo še ni zastarala, pravilna.

(2) O zapadlosti terjatve tožeče stranke

11Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da terjatev še ni zapadla v plačilo, ker tožeča stranka toženi stranki po pogodbi še ni izročila bančnih garancij za kvalitetno in pravočasno odpravo napak v garancijski dobi. Ugotovilo je, (1) da iz pogodbe ne izhaja, da bi pravdni stranki plačilo za opravljeno delo vezali na izdajo bančnih garancij in (2) da je pogodbeno dogovorjeno dvoletno garancijsko obdobje, za katerega bi morala tožeča stranka zagotoviti bančno garancijo, poteklo najkasneje 28. 8. 2014, tožena stranka pa v tem času odprave napak ni zahtevala.

12Tožena stranka zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje ni izpodbijala. Ni pa se strinjala s stališčem sodišča prve stopnje, da je pogodbena obveznost tožeče stranke, da predloži bančno garancijo za kvalitetno in pravočasno odpravo napak, prenehala s potekom garancijske dobe. Sklicevala se je na določbo 282. člena OZ¹ in določbo prvega odstavka 283. člena OZ². Te pritožbene navedbe pa za odločitev o pritožbi niso bistvene. Bistveno je le, da izročitev bančnih garancij za odpravo napak v (dvoletni) garancijski dobi (pogodbeni) v pogodbi ni bila dogovorjena kot pogoj za sprostitev zadržanih sredstev. Sklicevanje tožene stranke na zapis v Zapisniku o končnem obračunu izvedbe gradbenih in obrtniških del na ... z dne 9. 10. 2012 (v nadaljevanju: Zapisnik o končnem obračunu z dne 9. 10. 2012; priloga B5), ki določa drugače, pa je brezpredmetno, ker končni obračun, ki ga je pripravila tožena stranka, s strani pravdnih strank ni podpisan.³ Zadržana sredstva so torej zapadla v plačilo v skladu s 4. členom Pogodb št. 11/14 in 11/35, ne glede na to, ali je tožeča stranka toženi stranki bančne garancije izročila ali ne. Tudi sicer pa je garancijska doba, za katero bi mogla tožeča stranka zagotoviti bančno garancijo že potekla, tožena stranka pa napak v tej dobi ni uveljavljala.

13Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane terjatve. Tožena stranka je z izpolnitvijo svoje obveznosti prišla v zamudo 61. dan po internem prevzemu del in predaji atestne dokumentacije, to je 28. 10. 2012 (prim. prvi odstavek 299. člen OZ). Zato tudi zakonske zamudne obresti tečejo od tega dne dalje (prim. prvi odstavek 378. člena OZ). Tega dejstva ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na predlog tožeče stranke z dne 6. 11. 2012.⁴ Tožena stranka namreč po lastnih besedah tega predloga ni sprejela. Pogodbeno določilo, ki določa zapadlost vtoževane terjatve, torej ni bilo spremenjeno.

14Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ima tožena stranka pravico tožničina sredstva zadržati vse do poteka desetletnega garancijskega roka za solidnost gradnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pogodbena podlaga za takšno zadržanje sredstev ne obstaja. Tožena stranka pa te ugotovitve ni izpodbijala. Vztrajala pa je, da ima sredstva pravico zadržati, (1) ker je tožeča stranka v slabem finančnem stanju, (2) ker tožeča stranka ni mogla pridobiti niti pogodbeno dogovorjenih bančnih garancij za garancijsko dobo dveh let in (3) ker ji njen finančni partner družba H., tudi zaradi javnih izkazov tožeče stranke, ne želi izplačati zadržanih 10 % sredstev, ampak zahteva zavarovanje tudi za primer še neizkazanih pomanjkljivosti solidnosti gradnje. Zavzela je stališče, da ta dejstva terjajo presojo njenega ugovora na podlagi določb 101. in 102. člena OZ, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo.

15Takšno stališče tožene stranke je materialno pravno zmotno. Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tem primeru podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradbe, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela. Sodišče prve stopnje torej ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker teh institutov obligacijskega prava ni uporabilo. Zato tudi ni bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke o slabem premoženjskem stanju tožeče stranke. Pravilno pa je presodilo tudi, da dejstvo, da toženi stranki njen sopogodbenik (finančni partner) zadržuje plačilo, na pravno razmerje med pravdami strankama zaradi načela relativnosti pogodbenih razmerij (prim. prvi odstavek 125. člen OZ), ne more vplivati.

16Vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obstoj terjatve tožeče stranke so torej neutemeljeni.

Odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene očitke v zvezi z (ne)obstojem v pobot uveljavljane terjatve

(1) O terjatvi tožene stranke iz naslova vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke S. B. s. p.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka višine te terjatve ni konkretizirala. Dokaz z zaslišanjem priče S. B. je zavrnilo, ker je ocenilo, da gre za informativni dokaz. Poleg tega je ugotovilo, da tožeča stranka toženi stranki del, ki jih je opravil S. B., ni zaračunala. Glede na navedeno je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja te v pobot uveljavljane terjatve.

18Tožena stranka je v pritožbi vztrajala na stališču, da tožeča stranka ni upravičena do plačila del, ki jih je opravil in bi jih opravil podizvajalec tožeče stranke S. B. s. p., ker se je ta plačilu teh del odrekel v korist ... Pojasnila je, da s podatkom o višini teh del ni razpolagala. Zato v procesni pobot uveljavljene terjatve iz tega naslova po višini ni mogla opredeliti. Sodišču prve stopnje je očitala, da je s tem, ko ni zaslišalo priče S. B., storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišču očitala, da je brez dokazne ocene verjelo vsemu, kar je izpovedal prokurist tožeče stranke. Zato je menila, da je kršilo 8. člen ZPP, zmotno in nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje.

19Tožena stranka s temi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njen procesni pobotni ugovor iz tega naslova nesklepčen že po temelju. Zato izvajanje dokazov v tej zvezi sploh ni bilo potrebno. Za razmerja obligacijskega prava namreč velja načelo relativnosti (prvi odstavek 125. člen OZ). S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke (prim. prvi odstavek 319. člena OZ), na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.⁵ Presoja sodišča prve stopnje (iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da terjatev tožene stranke iz tega naslova ne obstaja, je torej pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

(2) O terjatvi tožene stranke iz naslova pogodbene kazni

20Tožena stranka je v pobot uveljavljala pogodbeno kazen zaradi zamude z izvedbo del po obeh pogodbah.

21Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (1) da je bila primopredaja del po obeh pogodbah opravljena 28. 8. 2012, (2) da je tožeča stranka zamudila z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti in (3) da je tožena stranka pogodbeno kazen zaradi zamude uveljavljala v Zapisniku o končnem obračunu z dne 9. 10. 2012. Na podlagi izvedenskega mnenja pa je presodilo, da je tožeča stranka odgovorna le za zamudo v zvezi z deli na fasadi objekta v območju ... (Pogodba št. 11/35). Upoštevajoč 6. člen Pogodbe št. 11/35 je izračunalo, da pogodbena kazen za to zamudo znaša 825,35 EUR.

22Za pridobitev in ohranitev pravice do pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo morajo biti izpolnjene naslednje vsebinske predpostavke, ki izhajajo iz 251. člena OZ: (1) dogovor o pogodbeni kazni, (2) kršitev pogodbene obveznosti, za katero je dogovorjena, (3) odgovornost dolžnika za vzrok kršitve, za katero je dogovorjena, in (4) pravočasno sporočilo upnika, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni, če je slednja dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo obveznosti, upnik pa z zamudo opravljeno storitev sprejme. Če katera od teh materialnopravnih predpostavk ni podana, terjatev iz naslova plačila pogodbene kazni zaradi zamude ni utemeljena.

23Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je očitno štelo, da je tožena stranka pogodbeno kazen pravočasno uveljavljala, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer peti odstavek 251. člena OZ. Po tem določilu upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

24Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da predpostavka iz petega odstavka 251. člena OZ ni izpolnjena. Navedla je, da je tožena stranka sprejela izpolnitev 28. 8. 2012, pogodbene kazni pa takrat ni uveljavljala. Tožena stranka je na drugi strani trdila, da je pogodbeno kazen uveljavljala pravočasno, in sicer v Zapisniku o končnem obračunu z dne 9. 10. 2012. Sklicevala se je na uzanco 55 Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju: PGU). Ob tem pa ni trdila, da si je pravico do pogodbene kazni pridržala že ob sprejemu izpolnitve dne 28. 8. 2012. Tudi sicer pa to dejstvo iz primopredajnega zapisnika ni razvidno (priloga A18).

25Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.⁶ Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).

26Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje, niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da si je tožena stranka ob sprejemu izpolnitve dne 28. 8. 2012 pridržala pravico do pogodbene kazni, je to pravico na podlagi petega odstavka 251. člena OZ izgubila. Presoja sodišča prve stopnje (iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da terjatev tožene stranke v zvezi s Pogodbo št. 11/14 iz tega naslova ne obstaja, je torej pravilna, čeprav tudi v tem primeru iz drugih razlogov.

27Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja okoliščin za razbremenitev odgovornosti tožeče stranke za zamudo pri izvedbi del. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej zvezi posebej ne opredeljuje. Za odločitev o pritožbi namreč niso pravno odločilna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

(3) Sklepno o neobstoju dela v pobot uveljavljene terjatve

28Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni v celoti odločilo o pobotnem ugovoru, čeprav bi to glede na tretji odstavek 319. člena ZPP moralo storiti. V izreku je namreč odločilo le o obstoju pobotnega ugovora do višine 825,35 EUR, odločitve o neobstoju presežka v pobot uveljavljene terjatve pa v izrek ni vneslo. Kljub takšni ugotovitvi pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe (glede na navedeno v 17. - 26. točki obrazložitve te odločbe) toženi stranki kvečjemu v škodo (prepoved reformatio in peius, (prim. 359. čl. ZPP). Odločitev o (ne)obstoju v pobot uveljavljanje terjatve bi namreč v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP postala pravnomočna.⁷

29Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v VII. točki izreka.⁸ Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je zavrnilo pritožbo proti izpodbijani II., III., IV., V. in VII. točki izreka prvostopenjske sodbe in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

30Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

31Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člen OT), skupaj 765 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, ki je veljala na dan odločanja, znese 459,00 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče obračunalo še 22 odstotni DDV. Skupaj priznani pritožbeni stroški tožeče stranke torej znašajo 559,98 EUR. Ta znesek je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP). Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov za konferenco s stranko in končno poročilo, saj so ti že zajeti v priznanih stroških.

¹ Ta člen OZ določa: (1) Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. (2) Ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni; zato ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar.
² Ta člen OZ ureja nadomestno izpolnitev.
³ Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tožena stranka pa te ugotovitve v pritožbi ni izpodbijala.
⁴ V tem predlogu je tožeča stranka predlagala, da svojo obveznost (izročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi) izpolni tako, da se zadržani znesek izplača po preteku garancije dobe.
⁵ Tega pa ni trdila.
⁶ Prim. VSL sodba I Cp 2961/2016 z dne 10. 5. 2017, VSL sodba in sklep I Cpg 1359/2010 z dne 22. 6. 2011 in I Cpg 768/2013 z dne 20. 11. 2013.
⁷ Prim. VSL sodba I Cp 2884/2009 z dne 4. 11. 2009.
⁸ Tožena stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.