282. člen OZ

ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo. Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kl

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi dogovorjenega plačila s kompenzacijo ne more zahtevati plačila v denarju, še manj pa to pomeni, da je zapadlost toženkine obveznosti odložena za nedoločen čas. Ne glede na dogovor o kompenzaciji to ne pomeni, da nasprotna stranka svoje obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled, če se terjatve niso kompenzirale. Dogovor o plačilu s kompenzacijo je le dogovor o načinu izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv, zatrjevani neuspeh njene izvedbe pa sodi v sfero tožene stranke. Edini učinek neizvršene kompenzacije je v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni prenehala.

V obravnavanem primeru toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da toženka v vlogi z dne 27. 2. 2020, v kateri je bila omejena na dve strani navedb, ne bi mogla podati navedb glede tehničnih specifikacij aplikacije Superx (kot naj bi bile opredeljene v Testnem protokolu ter drugih podrobnosti glede dogovorjene funkcionalnosti programske opreme), pa bi to lahko brez omejitev navajala še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020. Namen dodatnega roka, ki ga sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo odredi pravdnima strankama za odgovor na vlogo nasprotne stranke, je v tem, da se jima zagotovi pravica do kontradiktornega postopka – da se stranki omogoči, da se z novimi navedbami iz vloge, ki ji je bila predložena tik pred narokom ali celo na naroku samem seznani in nanje odgovori. Vendar pa s tem strankama ni dana možnost, da v svoji vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko neodvisno od navedb nasprotne stranke podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Pred uveljavitvijo novele ZPP-E je sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obs

Tožena stranka je v procesni pobot uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevane stvarne napake tožeče stranke, zaradi česar naj ne bi dobila od tretjega (svoje sopogodbenice) v celoti plačila za svoje delo. Gre za t. i. škodo zaradi zaupanja (ki obsega tudi izgubljeni dobiček) in ne za refleksno škodo, ki nastane zaradi napake stvari na drugih pravnih dobrinah, torej izven sfere predmeta izpolnitve (tretji odstavek 468. člena OZ). Škodo zaradi zaupanja pa lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke za stvarne napake.

Pogodbeni stranki sta se ob prevzemu del sprli glede vrednosti del. Višina zneska na bančni garanciji naj bi bila ključni dokaz o dokončni vrednosti del. Zato je tožena stranka v višini 40.874,00 EUR ni želela sprejeti in tudi v pravdi pogojuje plačilo le z garancijo, ki naj se glasi na znesek 38.508,49 EUR. Ker je tožena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler ji tožena stranka ne izroči nove garancije v višini kot je nižja od zneska v ponujeni garanciji, to pa je nesorazmerna zahteva, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo toženi stranki naložiti v smislu drugega odstavka 101. člena OZ plačilo takrat, ko ji bo tožeča stranka izročila garancijo v višini 38.508,49 EUR. Ker se je v dokaznem postopku izkazalo, da je že ob podpisu Aneksa, ko je bila večina del tudi že končana, tožeča stranka vedela, da je povišanje pogodbene cene za 10%, prenizko, pa ga je podpisala brez pridržka, se neutemeljeno sklicuje na kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, saj jih je ta dolžna izpolniti le tako kot se glasijo

ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu.

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Temeljna obveznost kupca pri prodajni pogodbi je torej plačilo kupnine v denarju. Vendar pa se lahko stranki ob sklenitvi pogodbe skladno z načelom dispozitivnosti iz 2. člena OZ dogovorita tudi drugače. Tako je dopusten dogovor, da dolžnik svoje obveznosti, ki je izražena v denarju, ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, temveč bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga, ali z opravo storitve v enaki vrednosti, oziroma da bo obveznost prenehala na drugačen način, na primer s kompenzacijo. Če stranki tak dogovor ob sklenitvi pogodbe skleneta, prodajalec od kupca ne more zahtevati plačila kupnine v denarju, razen izjemoma, npr. če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Izpolnitev obveznosti je namreč v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člena OZ).

Naknadno vpisana hipoteka predstavlja pravno napako. Dolžnosti prodajalca, ki izvirajo iz pravne napake, če in ko kupec postavi v tej zvezi ustrezne zahtevke, pa ne predstavljajo neizpolnitve pogodbe v smeri prevzetih pogodbenih obveznosti. Za (delno) neizpolnitev pogodbe v primeru vpisane hipoteke bi šlo npr. v situaciji, ko bi bila ob sklenitvi prodajne pogodbe predmetna nepremičnina obremenjena (to bi bilo zavedeno v pogodbi) in bi prodajalec sprejel izrecno pogodbeno zavezo poskrbeti za izbris bremen, pa tega ne bi storil. V primeru, kot je obravnavani, torej ko stečajni dolžnik v celoti izpolni svojo pogodbeno obveznost, obveznost nasprotne pogodbene stranke pa zapade v plačilo po začetku stečajnega postopka, nasprotna pogodbena stranka ohrani pravico zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v skladu z določili 112. člena OZ. Ob odsotnosti izrecne zakonske podlage, ki bi določala nasprotno, ni namreč videti prav nobenega sprejemljivega argumenta za razlago, da zgolj zaradi uvedbe stečajnega postopka nad eno pogodbeno stranko nasprotna pogodbena stranka izgubi pravico, ki ji gre po splošnih določilih obligacijskega prava. Zakonska ureditev klavzule "re

Če Dogovor še vedno velja, ima tožeča stranka kot upnik na voljo le izpolnitveni zahtevek za izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti po Dogovoru. Namesto njega ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve, saj z neizpolnitvijo pogodbena obveznost ne preide v odškodninsko Izgubljeni dobiček je mogoče izračunati kot razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Da je na tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov, je ustaljeno stališče sodne prakse. Dejstva o odhodkih v zvezi s tožničinim poslovanjem niso dejstva, ki bi bila zunaj tožničinega zaznavnega območja, zato v obravnavanem primeru ni podlage za izjemo od načelne prepovedi informativnega dokaza z izvedencem.

Skladno s tretjim odstavkom 37.c člena ZVPot pa pravice potrošnika (kupca) iz naslova stvarnih napak iz prvega odstavka istega člena, kjer je našteta tudi pravica do vrnitve plačanega zneska, ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca.

Tožnik je tožbo utemeljeval na pravnem dejstvu, da je lastnik. Res je dosegel vpis v zemljiški knjigi, vendar ga je dosegel v nasprotju z dogovorom strank, saj je bil dogovor tak, da lahko zahteva vpis šele potem, ko plača kupnino. V razmerju do toženke zato ne more nastopati kot lastnik. Tožnik ima sicer pravico, da zahteva izpolnitev pogodbe (tako pravico ima tudi toženka), pravico ima torej zahtevati izročitev kupljene nepremičnine v posest, vendar bi hkrati moral tudi sam izpolniti svojo obveznost (tako tudi sodna praksa, npr. sodba II Ips VS RS 75/1998). Le če bi torej izpolnil tudi svojo obveznost, plačal preostali, pretežni del kupnine. Če bi se torej toženka lahko branila tožnikovemu zahtevku za izročitev stvari v posest z ugovorom sočasne izpolnitve, in bi tožnik lahko dosegel izročitev le ob plačilu kupnine, je jasno, da ne more na temelju upravičenja do posesti sedaj zahtevati povračilo koristi, ki naj bi ga toženka imela z uporabo stanovanja, s trditvijo, da je sam prikrajšan, ker ga ni mogel uporabljati.

Tožeča stranka, ki je sprejela nadomestno izpolnitev, ki je ni vtoževala, in umaknila tožbo, v pravdi za plačilo denarne terjatve ni uspela in sama trpi svoje pravdne stroške.

Na podlagi sporazuma ima tožnica torej drugačen zahtevek, od tega, ki ga uveljavlja, za katerega pa poleg tega že ima izvršilni naslov (sporazum). To je zaznalo tudi sodišče prve stopnje (pa na to ni v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo tožeče stranke, čeprav bi jo moralo), ko je obrazložilo, da je „... to tožbo šteti kot zahtevek za izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, pač pa je tožnica zahtevek spremenila na ta način, da je toženec dolžan plačati kupnino za stanovanje njej.“ Kaj daje tožnici pravno podlago zahtevati “izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo“, torej drugače, kot je bilo dogovorjeno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa podlage za to ob dosedanjih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne najde.

Če upnik sprejme od dolžnika izpolnitev, ki ima napake, potem ne more več odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve, ima pa jamčevalne zahtevke. Pri fiksnih poslih so odločilni razlogi, zaradi katerih bi bila kasnejša izpolnitev za pogodbeno stranko brez pomena. To velja tudi tedaj, če je čas izpolnitve določen z natančnim koledarskim datumom. Zato je utemeljeno, da mora biti ta volja posebej izražena in da takšen pomen časa izpolnitve sprejme nasprotna pogodbena kot del svoje obveznosti.

Sodišče prve stopnje je dajatveni zahtevek iz tožbe smiselno štelo in obravnavalo kot zahtevek na ugotovitev nastopa pogoja po 26. členu ZIZ na podlagi stališča, da vsak dajatveni zahtevek (implicitno) vsebuje tudi ugotovitveni del. Vendar je v skladu s specialno ureditvijo ZFPPIPP z avtomatičnim preoblikovanjem dajatvenega tožbenega zahtevka v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve dajatveni zahtevek iz tožbe odpadel. Zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Po prvem odstavku 282. člena OZ je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Obsežno pritožbeno navajanje, da bi tožeča stranka tudi s predlaganim načinom izpolnitve dosegla enak (ekonomski) namen, je zato glede na vsebino prvega odstavka 282. člen OZ, nerelevantno.

V postopku pred sodiščem prve stopnje so pravdne stranke zatrjevale (ne)obstoj pravnih napak, zato sta prišli v poštev dve pravni podlagi: odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve ali odstop od pogodbe iz naslova jamčevalnih zahtevkov zaradi pravnih napak. Ker sta toženca sprejela predmet izpolnitve, ni mogoče uporabiti določb OZ, ki se nanašajo na odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve, zato je možen odstop od pogodbe le v okviru jamčevalnega zahtevka iz naslova prodajalčeve odgovornosti za pravne napake.

Pojem „dobrega strokovnjaka“ je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem te stroke. Po presoji revizijskega sodišča predstavljata Pogodba in ZNVP okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa je šlo morda za zlorabo pravice in s tem za protipravno ravnanje. Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami. Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljat

Davčni vidiki obravnave posameznih vrst odškodnin bi bili za izvršilni postopek pravno pomembni, če bi se jasno in nedvoumno izražali skozi izrek sodbe (izvršilnega naslova). Izvršilno sodišče ne more biti zadolženo za presojo, ali je v izreku izvršilnega naslova upniku prisojeni znesek podvržen plačilu dohodnine ali ne. To presojo je oziroma bi bilo moralo opraviti pravdno sodišče in njen rezultat ustrezno upoštevati v izreku izvršilnega naslova, tako da bi bilo iz njega jasno razvidno, ali je odškodnina prisojena v bruto ali v neto znesku. Presoja, ali mora biti dolžniku pred odločitvijo o ugovoru dana možnost izjave glede upnikovega odgovora na ugovor, je odvisna od okoliščin posameznega primera - zlasti pa od vsebine ugovora in odgovora na ugovor oziroma od pomembnosti vpliva odgovora na ugovor na odločitev o ugovoru.

Predmet izpolnitve je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti. Dolžnik je ne more izpolniti s čim drugim niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Med strankama je bila na podlagi ponudbe in naročilnice sklenjena pogodba, iz katere izhaja, da je bilo dogovorjeno plačilo del. Gre za denarno izpolnitev, ki zaradi (očitno naknadnega) dogovora o plačilu s kompenzacijo, ni izgubila svoje denarne narave. Dogovor o plačilu s kompenzacijo je le dogovor o načinu izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv.

Ker gre v konkretnem primeru za prenos materialnopravnega upravičenja za izterjavo prispevkov v rezervni sklad na upravnika - tožnico, ki je ta sredstva sedaj s predmetno tožbo upravičena terjati svojem imenu in na svoj račun, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pomeni tudi plačilo na transakcijski račun upravnika (kot se zahteva v konkretnem primeru) in ne izrecno na poseben račun rezervnega sklada veljavno izpolnitev obveznosti etažnega lastnika – toženke. Izrek sodbe mora biti takšen, da bo vsebina te obveznosti jasna in tako določna, da jo bo mogoče ločiti od ostalih obveznosti.