349. člen OZ

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda. Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka. Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal. Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kazniveg

Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.

Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek). Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku

Če izvajalec ne zagotovi dokazila o zanesljivosti objekta, je njegova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake. Nepredložitev dokazila o zanesljivosti objekta predstavlja napako, ki se nanaša na dejstva, ki so bila izvajalcu znana ali mu niso mogla ostati neznana, izvajalcu namreč ni moglo ostati neznano, da ni predložil dokazila o zanesljivosti objekta. Tožena stranka se v obravnavani zadevi ne bi mogla uspešno sklicevati na prekluzivne roke za grajanje napake. Vendar pa tudi v takšnem primeru možnost uveljavljanja pravic iz naslova odgovornosti za napake ne more biti časovno neomejena, temveč se lahko uveljavlja ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

Iz računa izhaja, da je zapadel 30. 4. 2016, kar pomeni da je zastaranje pričelo teči naslednji dan, to je 1. 5. 2016 in obdobje 3 let, ki velja za gospodarske pogodbe, kar je predmetna, se je izteklo 1. 5. 2019. Tožnica je predlog za izvršbo vložila 30. 4. 2019, torej pravočasno.

Ni pomembno le, da dolžnik predloži vse priloge oziroma listine, ki so navedene v zakonu. Če upnik uveljavlja zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, sodišče preveri tudi to, kar sicer preverja v vsakem civilnem postopku. To je še posebej pomembno, ker se v tem postopku ne oblikuje upniški odbor, ne postavi se upravitelja, ki tudi ne preizkuša terjatev, saj se te ne prijavljajo, temveč jih navede dolžnik sam v posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava. Ko sodišče v insolvenčnem postopku, ki je posebna oblika nepravdnega postopka, presoja morebitno zlorabo postopka, je pomembno, ali želi dolžnik izglasovanje poenostavljene prisilne poravnave zagotoviti z upoštevanjem glasovalnih pravic, ki pripadajo upniku zastarane terjatve, s čimer se poseže v (ustavne) pravice drugih upnikov, udeležencev tega postopka.

Toženci v obravnavani zadevi niso enotni sosporniki in se zato pravdna dejanja posameznega toženca ne raztezajo tudi na ostale. V sklepu VSL II Cp 464/2012, na katerega se sklicuje pritožnica, ne gre za primerljivo zadevo, saj je šlo za pravdo v zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju in je po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki). Z odstopom terjatve se terjatev v celoti prenese na prevzemnika, vključno s stranskimi pravicami. Zato za tek zamudnih obresti ni pomembno, kdaj je bila pritožnica obveščena o cesiji, temveč kdaj je dolžnik stopil v zamudo.

Terjatev za vrnitev zadržanih sredstev izhaja iz pogodbe med toženko in A., d. o. o., ki ni odpadla, in na veljavnost katere stečajni postopek ni vplival. Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (349. člen OZ). Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na zapadlost (8. 1. 2016) terjatev iz naslova zadržanih sredstev zastarala 8. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tudi, da zastaralni rok do 8. 10. 2016 ni tekel v skladu z določilom prvega odstavka 249. člena ZFPPIPP. Tožba je bila vložena po poteku roka zastaranja.

Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih.

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka. Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo. Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.