102. člen OZ

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura. Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da so šele s tožničino pripravljenostjo, da izpolni svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin, prenehali učinki toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila njena zamuda. Ugovor sočasne izpolnitve namreč odlaga nastop zamude. Pri tem velja, da v primeru, ko si nasproti stojita vzajemno neizpolnjeni terjatvi, ne more zastaranje teči zgolj na eni strani. To v obravnavanem primeru pomeni, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da toženki izroči bremen prosti nepremičnini, ni moglo zastarati niti njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje za uveljavljanje plačila zneska, ki ji ga je po Urbanistični pogodbi dolgovala toženka. V konkretnem primeru je torej zastaranje lahko začelo teči šele z naslednjim dnem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo terjatev.

Izvajalec del (tožena stranka) ima zaradi neplačila že zapadlih obveznosti s strani naročnika (tožeče stranke) pravico sklicevati se na ugovor ogroženosti in odkloniti nadaljevanje del tudi, ko gre za fazo odpravljanja napak na izvršenih delih. Pravica zahtevati odpravo napak (od izvajalca del) je naročnikova pravica, ki ji stoji nasproti enakovredna izvajalčeva pravica, da mu naročnik da možnost, da napake sam odpravi Podatki o vsebini, vrsti in številu napak so nujni za postavitev zahtevka iz naslova njihove odprave in za njegov preizkus, in predstavljajo dejansko bazo, ki vpliva na sklepčnost ter preizkusljivost v tožbi uveljavljenega zahtevka. V kolikšni meri morajo biti tožnikove trditve (v nadaljevanju postopka) konkretizirane in podprte z dokazi, je odvisno predvsem od nasprotne stranke in njenih obrambnih trditev.

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa. Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela. Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izpolnitev s hrambo zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju je treba šteti kot obliko sočasne izpolnitve: tožencu bi bilo namreč zemljiškoknjižno dovolilo izročeno šele, ko bi bila kupnina v celoti plačana, tožnik pa ob predlaganem načinu izpolnitve ne bi prevzel bremena neizpolnitve toženca. Notar bi kot nevtralni pravni strokovnjak in zaupanja vredna oseba v okviru skrbniškega razmerja za obe stranki predstavljal neodvisno osebo, saj bi zemljiškoknjižno dovolilo kupcu izročil le pod pogoji, opredeljenimi v notarskem zapisu o deponaciji dokumentov. Če pogoji, določeni v notarskem zapisu, do dogovorjenega roka ne bi bili izpolnjeni, bi se deponirani dokumenti vrnili prodajalcu. Načelo sočasnosti je s tem popolnoma varovano in dosežen temeljni namen notarske hrambe, ki je v zaščiti stranke pred tveganjem neizpolnitve druge pogodbene stranke.

Določilo 102. člena OZ ureja položaj, ko je ena stranka zavezana izpolniti obveznost pred drugo. V konkretnem primeru pa za tak položaj ni šlo, temveč je šlo za dalj časa trajajoče razmerje, kjer sta se stranki zavezali svoje medsebojne obveznosti poravnavati sproti.

Ker tožena stranka pripomb na izvedena dela ni imela in je dela prevzela ter celo pripoznala terjatev na njihovo plačilo, se s sklicevanjem na pomanjkanje gradbene dokumentacije ne more uspešno izogniti plačilu izvedenih del. Ugovor ogroženosti je tožeča stranka lahko uveljavljala le takrat, ko bi sicer z deli lahko pričela. Ker je dokazala, da vsaj v letu 2010 (brez njene krivde) z deli ni bilo mogoče pričeti, je logično lahko ugovor ogroženosti podala šele v letu 2011, zato ga je sodišče pravilno presojalo v tem obdobju.

Bistven vsebinski pogoj za uveljavljanje ugovora ogroženosti po prvem odstavku 102. člena OZ je nastop negotovosti nasprotne izpolnitve v času, ko mora izpolniti tista stranka, ki v skladu s pogodbenim dogovorom izpolnjuje prva. To pomeni, da mora negotovost skladno s to določbo nastopiti po sklenitvi pogodbe.

Tudi ob uporabi določb o neizpolnitvi je treba drugo stranko obvestiti, zakaj stranka šteje izpolnitev druge stranke za neizpolnitev in ji dati primeren dodatni rok za izpolnitev, šele po (neuspešnem) izteku roka pride do razveze pogodbe.

Okoliščina, da toženec (kljub tožnikovem plačilu are) svojih obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, spričo dogajanja po njeni sklenitvi za odločitev v predmetni zadevi ni bila ključna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in to prepričljivo obrazložilo), da je slednji zaradi tožnikovega ravnanja (oziroma razlogov na njegovi strani) od pogodbe (v skladu s 107. členom OZ) upravičeno odstopil. Tako je v okviru 11. točke obrazložitve natančno (konkretno) pojasnjeno, zakaj je bil toženec spričo tožnikovega ravnanja v negotovosti, ali bo slednji svojo denarno obveznost lahko izpolnil, zaradi česar je (skladno s 102. členom OZ) upravičeno zahteval plačilo pred izvedbo montaže. Plačilo are (v višini 3.000,00 EUR), ki jo izpostavlja pritožba, ob dejstvu, da naj bi upoštevaje dodatek k pogodbi preostanek tožnikove obveznosti znašal še 10.960,00 EUR, tega strahu (negotovosti) prav gotovo ni moglo omiliti.

S takim dogovorom pogodbena stranka, ki mora prva izpolniti svojo obveznost, prevzame tveganje, da kasneje ne bo prejela nasprotne izpolnitve in je takšna negotovost običajna, v skladu z njeno voljo. Stranka, ki uveljavlja ugovor ogroženosti iz drugega odstavka 102. člena OZ, mora dokazati tako to, da so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke, da je bila njena izpolnitev negotova že pred sklenitvijo pogodbe, kot tudi, da za to ni vedela in ni bila dolžna vedeti. Najmanj, kar bi od nje pričakovali, je, da bi predlagala zaslišanje vseh oseb, ki naj bi ji take informacije dale. S takim načinom dokazovanja, ko sploh ni mogel biti zaslišan nihče, ki naj bi ji take informacije dal, tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče dokazati resničnosti zatrjevanega dejstva.

Če bi toženka želela plačano aro obdržati, bi morala glede na določila predpogodbe izkazati, da obstoji odgovornost za neizpolnitev predpogodbe zgolj na strani tožnika, česar pa ni uspela izkazati.

Tožeča stranka je spremenila tožbo, tožena pa je spremembi nasprotovala. Sodišče o spremembi tožbe ni odločilo ne s posebnim sklepom niti takega (procesnega) sklepa ne vsebuje izpodbijana sodba. O razlogih za dopustitev spremembe tožbe tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni najti ničesar. Ker je sodišče razsodilo o tožbenem zahtevku po spremenjeni tožbi, tožena stranka utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

Četudi bi sprejeli razlago, da že vpisana zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v M, opr. št. II P 1060/2003 z dne 28.1.2004, prepoved se je nanašala na toženko kot takratno zemljiškoknjižno lastnico), ne prepoveduje sklepanja zavezovalnega obligacijskega pravnega posla (predpogodbe)1, pa ni nobenega dvoma, da je neizpolnitev predpogodbe nastopila zato, ker je toženka izgubila vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice z učinki ex tunc; pravnomočno (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1518/2010 z dne 1.2.2011) je bila namreč razveljavljena prodajna pogodba z dne 13.1.2003, sklenjena med toženko in M. D., pri čemer je bilo v sodbi pojasnjeno, da je bil ugotovljen razlog ničnosti. Pravnomočna odločitev, katere pravni učinek je, da toženka nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine, ji odvzema kakršnokoli aktivno legitimacijo za vtoževanje denarne odmene za uporabo nepremičnine.

Nepravilna izpolnitev ne pomeni neizpolnitve. Zgolj v primeru neizpolnitve obveznosti pa bi bilo mogoče uveljavljati ugovor sočasne izpolnitve oziroma ugovor neizpolnjene pogodbe. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, zato odločitev sodišče, da tega dokaza ne izvede, ne more predstavljati kršitve načela kontradiktornosti.