251. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ). V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne. Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen

Podaljšanje roka je bila toženka dolžna zahtevati brž, ko je zvedela za vzrok, zaradi katerega se lahko rok podaljša. V Gradbeni dnevnik se nadalje dnevno zabeležijo vse okoliščine, pomembne za vsebino medsebojnega razmerja pogodbenih strank. Neprepričljiva je zato trditev, da tožena stranka, ki bi tožeči stranki dne 27. 11. 2019 (torej tik pred iztekom roka) po pošti poslala zahtevo za podaljšanje roka, tega v gradbeni dnevnik ne bi vpisala vse do 12. 12. 2019. Tožena stranka ni uspela dokazati, da del ni pravočasno dokončala iz vzrokov, za katere ne odgovarja.

Da se terjatvi lahko medsebojno pobotata, morata biti zapadli (311. člen OZ). Ker toženkina terjatev za plačilo dobavljenega goriva ob izstavitvi računa št. 48 še ni dospela, prvostopenjsko sodišče materialnopravnega pobota ne bi smelo priznati. Trditev, da vzrok za zamudo ne izvira iz tožnikove sfere, je pavšalna. Na povsem splošno trditev pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti. Tožnik bi moral določno zatrjevati okoliščine zunanjega sveta (dejstva) in ne le abstraktne znake dejanskega stanu ali splošen opis življenjskega dogodka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločba pritožbenega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi. Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.

Določbo četrtega odstavka 251. člena OZ je treba razlagati, tako da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo in le v naslednjih primerih: (1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil z zamudo ali (2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve), toženka prevzetih del ni izvedla oziroma dokončala (zadnje dejstvo med strankama ni sporno), ampak jih je (po drugem podizvajalcu) izvedla oziroma dokončala tožnica, zato slednja v tem postopku tožbenih navedb v smeri zahteve po izpolnitvi zahtevka s strani toženke ne more dopolniti na način, da bi lahko v skladu s četrtim odstavkom 251. člena OZ od nje zahtevala plačilo pogodbene kazni. Gre za položaj (s strani toženke) neizpolnjene pogodbe, ne pa za položaj zamude z izpolnitvijo. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožba, s katero tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, neodpravljivo nesklepčna.

Pritrditi je mogoče materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da gre v primeru, če je izpolnitev obremenjena s stvarno napako, v pravnem smislu za izpolnitev, zato ni podlage za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Pritožnik pa utemeljeno graja materialnopravno izhodišče, da je pogodbena kazen lahko določena le za primer neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je pogodbena kazen lahko dogovorjena ne samo za neizpolnitev obveznosti ali za zamudo z izpolnitvijo (kot izhaja iz besednega zapisa prvega odstavka 247. člena OZ), temveč tudi za primer izpolnitve z napakami. Drugi odstavek 247. člena OZ določa, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem smislu). Dogovor, da je pogodbena kazen dogovorjena tudi za primer izpolnitve z napako (za primer zamude z izpolnitvijo v širšem pomenu), mora biti izrecno (jasno) zapisan. Ključen je torej odgovor na vprašanje, ali dogovor pravdnih strank o pogodbeni kazni zajema tudi pogodbeno kazen za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu, torej za zamudo s pravilno izpolnitvijo

Po ustaljeni sodni praksi za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom “zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil. Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo prevzela jamstvo, da bo pravočasno doktoriral. Dogovor, po katerem pogodbena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga v stvarnosti ne more v polnosti kontrolirati, ne krni načeli vestnosti in poštenja ter ekvivalence dajatev. Treba je upoštevati, da se pogodbena odgovornost za nepravilno izpolnitev približuje objektivni odgovornosti. Ni dovolj, da je pogodbena stranka skrbna, temveč mora biti vzrok za neizpolnitev izven njene notranje (vplivne) sfere. Osebne okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih ni pravočasno doktoriral, spadajo v sfero toženke oziroma predstavljajo vzrok na njeni strani. Razlogi na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude (

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev. Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pri

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe pa ni potreben, če je pogodbena stranka, ki ima pravico do pogodbene kazni, že pred izpolnitvijo izjavila, da plačilo pogodbene kazni zahteva.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil

Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del, ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Pogodbena kazen ni objektivna posledica zamude, zato obveznost plačila pogodbene kazni nastopi šele v primeru, da jo upnik izrecno uveljavlja.

Na podlagi zaslišanja strank in pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili v 5. členu Pogodbe, da bo do 15. 12. 2010 predložen GURS takšen elaborat, ki bo omogočil izdajo pozitivne odločbe o parcelaciji, kar bi naprej omogočilo izpolnitev 4. člena Pogodbe, ki bi omogočil vpis lastninske pravice na novo nastali parceli v korist tožnikov.

Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, ali je bila pogodbena kazen pridržana in uveljavljena pravilno in pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje sodbo v izpodbijanem delu oprlo na presojo, da tožena stranka pri uveljavljanju pogodbene kazni ni ravnala v skladu s PGU in Gradbene pogodbe, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).