319. člen OZ

Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil (za vse dolgove po izvršilnem naslovu je upnik vsekakor vedel). Upnik navadno dolžniku odpusti natančno določen dolg, s katerim ugasnejo tudi stranske pravice. Veljaven pa je veljaven tudi splošni odpust dolga, s katerim upnik dolžniku odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij. Splošni odpust dolgov ima enake pravne posledice kot odpust natančno določenega dolga. Odpuščeni dolgovi prenehajo, ko dolžnik soglaša z odpustom.

Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade. Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.

Ne drži, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust obveznosti po obligacijskem pravu. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja. Prav tako ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga. Tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva.

Tožnik se je kot bivši poslovodni delavec stečajnega dolžnika v razmerju do stečajnega dolžnika konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ. Tožnik je za nazaj ustvaril vse dokumente, ki so kasneje nudili podlago za prijavo terjatev v stečajnem postopku in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da se mu v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom neutemeljeno prizna čim več terjatev.

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

Tožnik je kot delodajalec lahko znižal plače delavcem, tudi tistim po individualni pogodbi, sebi pa jih ni mogel znižati. Individualni pogodbi o zaposlitvi sta sklenjeni s strani edinega družbenika in s tem formalno kot delodajalca, ta pa ni izdal akta, s katerim bi določno tožniku znižal plačo. Tako je tožnik plačo sam sebi znižal po lastni volji.

Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo. Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev ozi

V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženk

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Iz ravnanja tožene stranke, kot je razvidno iz priloženih listin, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obstajala njena volja, da tožniku odpusti dolg, ki je predmet tega spora. Če mora zaposleni vrniti stroške izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja ter nadomestila plače, se ti stroški obračunavajo v bruto zneskih, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Pritožbeno sodišče šteje, da glede na dejstvo, da Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo za vojaško izobraževanje in usposabljanje ne velja, pri odločanju v tem sporu ni podlage za upoštevanje prevrednotenja, temveč je mogoče pod določbo drugega odstavka 93. člena ZObr subsumirati le zneske nadomestila plače in neposrednih stroškov izobraževanja.

Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo 13. 6. 2017, je tožnica 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine. Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ).

Tožena stranka je zatrjevala obstoj ustnega dogovora o izvensodni poravnavi spornih terjatev in opredelila njegovo vsebino ter ga tudi dokazovala z izjavo tožeče stranke v umiku tožbe v drugi pravdni zadevi, v kateri je ta izrecno priznala, da je tožena stranka sporne terjatve poravnala. Prav tako je pojasnila, da se več ne spomni, s kom se je to dogovorila, saj da naj bi se odgovorni za upravljanje tega objekta na strani tožeče stranke stalno menjali. S tem je prevalila procesno trditveno in dokazno breme na tožečo stranko. Pravilno je stališče pritožnice, da je bilo na tožeči stranki (procesno) dokazno breme, da je pri njeni izjavi v umiku tožbe prišlo do zmote.

Po stališču pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je bilo ravnanje tožene stranke namenjeno zgolj in izključno urejanju njenih računovodskih evidenc in da tožena stranka z izdanim dobropisom za znesek 15.712,70 EUR ni izjavila volje tožniku odpustiti dolg v višini 13.023,91 EUR. Tožena stranka je ugotovitev o zmanjšanju dolga za 2.688,79 EUR računovodsko uredila tako, da je izdala dobropis za znesek 15.712,70 EUR in nov račun (oziroma zahtevek) za znesek 13.023,91 EUR. Tožena stranka bi sicer res lahko izdala dobropis le za navedeno višino (kot je bilo sprva tudi predlagano v nalogu za izstavitev računa), vendar pa v pritožbi utemeljeno navaja, da izbira načina računovodskega poslovanja ne more vplivati na presojo obstoja njene volje tožniku odpustiti dolg in s tem na odločitev v tem sporu.

Predlagani vprašanji merita na neveljavnost izjave, ker ne gre za dvostranski sporazum. Ker ne gre za vprašanji, ki bi bili pravno pomembni v tem postopku, se predlog zavrne.

Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno. Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpoved

Sporno razmerje se podreja pravilom, ki veljajo za licenčno pogodbo, zato je treba pri presoji upoštevati, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja ureja 333. člen OZ, po katerem odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ). Pravica do odpovedi Pogodbe učinkuje pri trajnih pogodbenih razmerjih za naprej, in sicer praviloma po izteku določenega odpovednega roka. Pravica izkoriščanja predmeta licence predstavlja pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznosti, saj ne gre za primer, pri katerem bi zaporedne obveznosti pomenile celoto. Pri odstopu od pogodbe tako velja, da lahko stranka od pogodbe odstopi le glede bodočih obveznosti (primerjaj prvi odstavek 108. člena OZ), ne pa tudi glede že izpolnjenih obveznosti (drugi odstavek 108. člena OZ). Posledice prenehanja pogodbe učinkujejo ex nunc, kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po izteku odpovednega roka. Pred tem opravljene izpolnitve ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.