125. člen OZ

Vprašanje, kdo od univerzalnih dedičev, ki lahko z dedovanjem na podlagi zakona (na novo) vstopi v pogodbeno razmerje s preživljancem, bo prevzel pogodbene obveznosti pokojnega preživljalca (prvi odstavek 563. člena OZ), in vprašanje morebitne razveze pogodbe po zakonu (drugi odstavek 563. člena OZ) ne vpliva na procesno nasledstvo v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Sklepanje posla s "slamnatim možem" ne gre povsem enačiti z navideznim, simuliranim pravnim poslom. Tako starejša kot tudi novejša literatura jasno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem teorija enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da "slamnati mož" sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo. Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS III Ips 427/2003). Del teorije sicer opredeljuje pogodbo s slamnatim možem kot relativno subjektivno obliko simulacije, kjer denimo resnični kupec stvari, ki je predmet prodaje, ne sme kupiti. A opozarja se, da se morajo pri tej vrsti simulacije vsi udeleženci dogovoriti, da pogodba učinkuje v razmerju do prikritega pogodbenika, ne pa v razmerju do slamnatega moža.

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička. Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.

Tožeča stranka mora navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ker v obravnavanem primeru akontacija (nesporno) ni bila plačana, pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni nastalo in to tisto razmerje, ki bi za pogodbeni stranki ustvarilo pravice in obveznosti (125. člen OZ).

Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.

Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke. Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je

Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge. 83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.

V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pa pritožnica ni podala nobenih konkretnih pritožbenih trditev, katere njene trditve in dokazi niso bili upoštevani in zakaj so bili pravno pomembni.

Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje. Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Posredniška pogodba je dvostranska pogodba, ki nastane na podlagi soglasja volj udeležencev tega obligacijskega razmerja (837. člen OZ v zvezi s 15. členom OZ). Soglasja volj o sklenitvi posredniške pogodbe med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo soglasja o kakšnem drugem poslovnem sodelovanju ali o plačilu provizije. Tožena stranka je tožeči stranki ob predložitvi ponudb za sklenitev zavarovalnih pogodb z naročitelji tožeče stranke in pooblastil naročiteljev za posredovanje, izrecno pojasnila, da od nje nima pravice zahtevati plačilo provizij. Obveznost lahko nastane le na podlagi soglasja volj udeležencev obligacijskega razmerja ali v drugih zakonsko predvidenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da veljavni predpisi zavarovalnicam ne zapovedujejo sklenitve pogodbe o posredovanju z zavarovalnimi posredniki. Kontrahirna dolžnost zavarovalnic, da sklenejo pogodbo z zavarovalnimi posredniki v smislu prvega odstavka 17. člena OZ, ni zakonsko predvidena. Zato tudi morebitno opravljanje dejanj, ki bi pomenila izvrševanje obveznosti zavarovalnega posrednika v skladu z določilom drugega odstavka 548. člena ZZ

Določba 31. člena ZPSPP sicer res varuje položaj najemnika pred nenadnim prenehanjem najemnega razmerja, vendar ne v vseh primerih - med drugim tudi ne tedaj, ko najemna pogodba preneha po samem zakonu (ex lege).

Obveznosti za tretje osebe pogodba sama po sebi ne more ustvariti. Nanje lahko ta preide zgolj v primeru, da je izjavljena ustrezna volja ali če to zakon izrecno določa. V tem primeru pa do prehoda obveznosti na toženo stranko, kot novo lastnico poslovnih prostorov v industrijski coni, po samem zakonu ni prišlo. Tožeča stranka namreč ne navaja, da za nepremičnine skupne rabe (NSR) velja režim etažne lastnine in niti, da bi bila tožena stranka solastnica NSR. Zato v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti določila osmega odstavka 67. člena SPZ. Vtoževane višine neupravičene obogatitve zaradi uporabe tujih stvari ni mogoče utemeljiti na podlagi delilnega ključa, ki so ga solastniki NSR določili za razdelitev stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR v Pogodbi o upravljanju. Kot je že bilo pojasnjeno navedena pogodba tožene stranke ne zavezuje.

Toženka (banka) je res ravnala v nasprotju z dogovorom iz kreditne pogodbe, ko je nakazala kredit pred ureditvijo kreditojemalčevega življenjskega zavarovanja. Vendar pa med takšnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ni vzročne zveze. Tožnica bi trditve, da poroštva ne bi prevzela, če bi vedela, da kreditojemalec ni življenjsko zavarovan, lahko uveljavljala le kot podlago zahtevku za razveljavitev (poroštvene) pogodbe zaradi napak volje.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče. Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku. Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih. Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega ra

V trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. člen ZD). Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena OZ). Pritožnica ni obvezana vstopiti v leasing razmerje. Vendar pa ima kot dedinja pravico nadaljevati leasing pogodbo. Na to ne vpliva dejstvo, da se je pritožnica že pred izdajo sklepa o dedovanju z leasingodajalcem dogovorila o nadaljevanju pogodbe. Slednje zgolj potrjuje, da lahko na podlagi pogodbenih določil dedič nadaljuje z leasing pogodbo. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravice iz leasing pogodbe, ki so pripadale zapustniku ob njegovi smrti, predstavljajo premoženjske pravice, ki so del zapuščine in predmet dedovanja.

Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank.

Sodišče v pravdnem postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb FURS in je vezano na takšno odločbo (načelo prirejenosti postopkov), čeprav bi sicer, preden bi bila izdana, lahko samo kot predhodno vprašanje reševalo vprašanje, kdo je davčni zavezanec. Dejstvo je, da je glede na odločbo FURS davčni zavezanec za navedeno premoženje tožnik, ki je sporni znesek kot svoj davčni dolg tudi plačal. Vendar pa za njegovo stvarno legitimacijo v tej pravdi navedeno ni pomembno, zato ne gre za predhodno vprašanje v tej pravdi. Toženka namreč s tožnikom (in tudi ne s FURS glede njegove davčne obveznosti) ni v nobenem razmerju. Znesek (strošek) davka (ki je sicer kot davčna obveznost bremenil tožnika) se je toženka zavezala plačati svoji sopogodbenici, ne pa tožniku. S plačilom davka tudi ni prišlo do subrogacije v višini njegovega stroška.