VSL Sklep I Cp 641/2019

I. Pritožba M. F. se zavrže.

II. Pritožba V. G. se zavrne v delu proti IV. in V. točki izreka izpodbijanega sklepa in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. V preostalem se pritožbi V. G., pritožbama M. G. in P. M. pa v celoti, ugodi in se izpodbijani sklep v I., II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. P. M. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb ugotovilo predmet zapuščine (I. točka izreka), razglasilo dediče tega premoženja in njihove dedne deleže (II. točka izreka) ter zemljiški knjigi odredilo vknjižbo skupne lastnine za dediče (III. točka izreka). Predlog dediča V. G., da se ga postavi za začasnega skrbnika zapuščine, je zavrnilo (IV. točka izreka), njegov predlog, da se mu prizna nagrada kot denacionalizacijskemu skrbniku za poseben primer, pa zavrglo (V. točka izreka).

2Proti sklepu se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo dediči P. M., M. G., V. G. in M. F. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbam ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi ter samo odloči o zadevi, oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3P. M. izpodbija prvo alinejo II. točke izreka sklepa in sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno določilo dedni delež, ki mu pripada. Namesto deleža 6/18 oziroma 1/3 mu je sodišče prve stopnje določilo delež 5/18. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je seštevek vseh deležev, ki jih je sprejel, 6/18, medtem ko je v izreku sklepa naveden delež 5/18.

4M. G. (izpodbija I., II. in III. točko izreka sklepa) in V. G. (izpodbija celoten sklep) s pritožbama, ki se glede I., II. in III. točke izreka sklepa vsebinsko prekrivata, vztrajata, da v zapuščino spada tudi 6.711,25 DEM oziroma 3.431,40 EUR odškodnine po Sporazumu o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče s 27. 6. 1994. Gre za plačilo odškodnine za nepremičnino, ki bi jo moral v postopku denacionalizacije dobiti zapustnik in ne V. M., kot je to nepravilno navedeno v Sporazumu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 81. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato je napačno določilo dedne deleže. Namesto oporočnih razpolaganj posameznih dedičev bi moralo zadevo obravnavati po načelu zakonitega dedovanja. Oporoke M. M., V. M. in O. M. niso upoštevne, saj v njih z denacionaliziranim premoženjem niso izrecno razpolagale. Enako velja za oporoke nekaterih drugih dedičev. Ker je sodišče prve stopnje določilo dedne deleže dedičev, ni imelo podlage, da zemljiški knjigi odredi vknjižbo skupne lastnine. Podana je bistvena kršitev pravil postopka, ker izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločitve o njuni prijavljeni terjatvi do zapuščine. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo zgolj v obrazložitvi sklepa, kar ne zadostuje. Poleg navedenega V. G. v svoji pritožbi še navaja, da v zapuščino po zapustniku spada tudi 54.615,56 EUR odškodnine, o kateri je bilo odločeno v postopku I P 618/2013 pri Okrožnem sodišču v Kranju. Sodišče prve stopnje o tej odškodnini ni odločilo, ampak se je o njej opredelilo zgolj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dedinja L. L. se je dediščini po zapustniku s pisno izjavo odpovedala, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Nezakonita je zavrnitev njegovega predloga, da se ga postavi za skrbnika zapuščine. Pooblastila denacionalizacijskega skrbnika za poseben primer so drugačna od pooblastil skrbnika zapuščine, krog dedičev pa še ni pravnomočno določen, zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ugoditi. Ugoditi bi moralo tudi njegovemu predlogu za priznanje nagrade za delo, ki ga je opravil kot denacionalizacijski skrbnik za poseben primer. Prepričanje sodišča prve stopnje, da je za odmero nagrade pristojen upravni organ, ni oprto na noben veljaven predpis.

5M. F. v pritožbi navaja, da je edina krvna sorodnica pokojne M. S. in zato njena edina naslednica. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je napačna in je ne priznava.

6M. G. in V. G. sta podala odgovora na pritožbo P. M., na njuni pritožbi pa je odgovorila M. M. Vsi so predlagali zavrnitev vloženih pritožb. V. G. je podal odgovor tudi na pritožbo M. G., pri čemer se je z vsebino pritožbe strinjal.

7Pritožba M. F. je prepozna. Pritožba V. G. je delno utemeljena. Pritožbi M. G. in P. M. sta utemeljeni.

8Zapustnik je denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo na podlagi enajstih pravnomočnih denacionalizacijskih odločb Upravne enote Kranj v naravi vrnjeno večje število nepremičnin. Po zapustniku, ki je umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, je bil pred Okrajnim sodiščem v Kranju že opravljen zapuščinski postopek O 417/54. Glede zapustnikovega denacionaliziranega premoženja je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDen izvedlo nov zapuščinski postopek. V obravnavani zadevi je sporno, kdo in v kakšnem deležu je dedič tega premoženja.

O pritožbi dedinje M. F.:

9Izpodbijani sklep o dedovanju je bil M. F. vročen 3. 7. 2018 (poizvednica na list. št. 375 - 377), njena pritožba pa je bila vložena priporočeno po pošti 27. 10. 2018, kar je po izteku petnajstdnevnega roka za pritožbo (drugi odstavek 172. člena Zakona o dedovanju - ZD). Pritožba je prepozna.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo M. F. v skladu s 1. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD zavrglo.

O pritožbah dedičev M. G. in V. G.:

11ZD v 131. členu določa, v katerih primerih se postavi skrbnik zapuščine in kakšne so njegove naloge. Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino¹. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine, ter skrbi, da se zapuščina ohrani za dediče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo namen instituta skrbnika zapuščine in pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podana nobena okoliščina, ki bi narekovala postavitev začasnega skrbnika zapuščine. Dediči niso neznani², niti niso neznana njihova prebivališča. Ker ni ovir, ki bi preprečevale prehod zapuščine na dediče in skrb za zapuščino ni ogrožena, je sodišče prve stopnje predlog V. G., da se ga postavi za začasnega skrbnika zapuščine, utemeljeno zavrnilo.

12V postopku denacionalizacije je bil V. G. z odločbo Upravne enote Kranj št. 321-594/91-08/MH s 3. 7. 1996 (priloga A 33) in v skladu s 67. členom ZDen v zvezi z 212. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) postavljen za skrbnika za poseben primer. Iz tega naslova sedaj v zapuščinskem postopku terja priznanje nagrade. Sodišče prve stopnje je o predlogu V. G. pravilno odločilo na podlagi določil (v času sojenja veljavnega) ZZZDR, ki opredeljuje pravice in dolžnosti skrbnika za poseben primer. Tako 196. člen ZZZDR izrecno določa, da je skrbnik upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, za svoje delo pa lahko prejme tudi ustrezno nagrado, katero določi center za socialno delo. Po citirani zakonski določbi sodišče ni pristojno za odmerjanje nagrade skrbniku za poseben primer, zato je bil predlog V. G. ustrezno zavržen.

13Neutemeljene so pritožbene navedbe V. G., da se je zapustnikova sestra L. L. dediščini s pisno izjavo odpovedala. Iz vsebine spisa (list. št. 9) je razvidno, da je L. L. v prvotnem zapuščinskem postopku po zapustniku O 417/54 podala dedno izjavo, s katero je svoj dedni delež odstopila sestri M. M. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZDen dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Ker je bila sporna dedna izjava podana 23. 11. 1954, kar je pred izdajo odločb o denacionalizaciji, se v tem zapuščinskem postopku ne upošteva.

14Ker V. G. ni bil postavljen za začasnega skrbnika zapuščine, njegove naloge skrbnika za poseben primer pa se nanašajo le na denacionalizacijske postopke, v tem zapuščinskem postopku ne more nastopati v imenu vseh dedičev. Pritožbeno sodišče se zato do njegovih pritožbenih navedb, s katerimi ne zasleduje lastnega interesa, ampak interese drugih sodedičev³, ne bo opredeljevalo.

15M. G. in V. G. sodišču prve stopnje očitata, da pri obsegu zapuščine ni upoštevalo 6.711,25 DEM oziroma 3.431,40 EUR odškodnine po Sporazumu o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče s 27. 6. 1994 (v nadaljevanju: Sporazum; priloga A 83). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre za premoženje, ki spada v zapuščino po pokojni V. M. in ne po zapustniku, saj je to ostalo neizkazano. V 3. alineji prvega odstavka Sporazuma je navedeno, da je upravičenka do denacionaliziranega premoženja V. M. Iz zapisnika naroka z 9. 4. 2018 (list. št. 245-248) pa izhaja, da je (po navedbah V. G.) M. G. sodno uveljavljal ničnost Sporazuma, a je bil pri tem neuspešen. Ker ničnost Sporazuma ni bila ugotovljena, ta velja, po njem pa je upravičenka do denacionalizacije oziroma odškodnine V. M. Zatrjevani znesek odškodnine tako ne spada v zapuščino po zapustniku.

16Sklep o dedovanju je deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero sodišče med drugim ugotavlja obseg zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica (214. člen ZD). V zapuščinskem postopku se ne odloča o terjatvah dedičev, razen če terjatve med dediči niso sporne.⁴ Ker sta v tem zapuščinskem postopku prijavljeni terjatvi M. G. in V. G. med dediči sporni, sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o dedovanju o njiju ni odločilo. Pritožnikoma je pravilno pojasnilo, da lahko terjatvi zoper sodediče uveljavljata v pravdnem postopku.

17Dediščina je do delitve skupna lastnina dedičev, glede nje pa so dediči v posebni skupnosti dedičev (prvi odstavek 145. člena ZD). Z dednim dogovorom se lahko dediči že med zapuščinskim postopkom sporazumejo o delitvi dediščine. Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (četrti odstavek 146. člena ZD). Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD). Brez takšnega dogovora sodišče v zapuščinskem postopku o delitvi samo ne more odločiti. Takšnega zakonskega pooblastila namreč nima. Zgolj z določitvijo dednih deležev v sklepu o dedovanju (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala.⁵ Sodišče prve stopnje je o vknjižbi skupne lastnine dedičev v zemljiško knjigo pravilno odločilo. Kljub temu je bilo potrebno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti.

18Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dediče oziroma njihove dedne deleže. ZDen v prvem odstavku 78. člena določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. S tem je začrtan krog dedičev, ki dedujejo denacionalizirano premoženja. Po drugem odstavku istega člena pa preide zapustnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Navedeno pomeni, da denacionalizirano premoženje kot zapuščina ne preide na dediče (ugotovljene po prvem odstavku 78. člena ZDen), če so ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Do tega trenutka zapuščina glede denacionaliziranega premoženja sploh še ne obstaja, obstoj predmeta dedovanja/zapuščine pa je pogoj, da dedovanje nastopi. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje po vstopni pravici njegovi dediči (12. člen ZD). Pri tem je ključno vprašanje veljavnosti oporočnih razpolaganj. Po 81. členu ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je treba razlagati ozko. To pomeni, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev, ter le na oporočna razpolaganja napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred samo nacionalizacijo.⁶ Oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca se tako nanašajo na denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali je v oporoki to izrecno navedeno. Vendar oporoke ni moč upoštevati, če je dedič umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Kot že zgoraj navedeno, v takem primeru nastopi dedovanje po vstopni pravici, ki pa velja zgolj za zakonite dediče, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.⁷

19Iz dejanskih in neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

− je bilo premoženje, ki je predmet dedovanja, zapustniku vrnjeno z odločbami o denacionalizaciji:

- 321-594/92-08/MP z 19. 6. 1997, pravnom. 21. 1. 1998 (priloga A 18),

- 321-549/92-08/MP s 4. 8. 1998, pravnom. 11. 8. 2003 (priloga A 17),

- 321-549/92-202 s 17. 9. 2007, pravnom. 8. 10. 2007 (priloga A 15),

- 321-549/92-211 z 2. 10. 2007, pravnom. 5. 11. 2007 (priloga A 16),

- 321-549/92-254 z 21. 4. 2008, pravnom. 26. 5. 2008 (priloga A 14),

- 362-77/1992-82 s 23. 10. 2008, pravnom. 11. 11. 2008 (priloga A 11),

- 362-77/1992-85 z 19. 1. 2009, pravnom. 11. 2. 2009 (priloga A 12),

- 301-58/1992-133 s 27. 5. 2011, pravnom. 24. 2. 2012 (priloga C 44),

- 362-77/1992-124 z 2. 6. 2011, pravnom. 1. 7. 2011 (priloga C 45),

- 362-77/1992-154 s 17. 5. 2016, pravnom. 21. 6. 2016 (priloga C 46),

- 362-77/1992-199 s 26. 8. 2016, pravnom. 4. 10. 2016 (priloga C 46);

− je zapustnik z oporoko s 5. 4. 1948 razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist sestre M. M.;

− je zapustnik umrl 30. 10. 1954;

− je prvotni sklep o dedovanju postal pravnomočen 12. 1. 1955.

20Sodišče prve stopnje je na podlagi zgornjih ugotovitev odločilo, da zapustnikova oporoka, ki je bila sestavljena pred izdajo odločb o denacionalizaciji, za denacionalizirano premoženje ne učinkuje, ker zapustnik z nacionaliziranim premoženjem ni izrecno razpolagal, zato po zapustniku dedujejo njegovi zakoniti dediči. Ob uvedbi dedovanja 12. 1. 1955 so to bile zapustnikove sestre M. M., S. A., V. M., O. M., Z. G., E. A. in L. L . (vsaka v deležu do 1/9), zapustnikova nečakinja N. Š. (v deležu do 1/9) in zapustnikova nečaka V. M. in A. M. (vsak do 1/18). Ker so vsi navedeni dediči že pokojni, je sodišče prve stopnje na podlagi vstopne pravice upoštevalo njihove dediče, ki jih je ugotovilo tako na podlagi zakonitega kot oporočnega dedovanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni (povsem) v skladu z zgoraj opredeljeno materialnopravno podlago.

21Poleg trenutka izdaje denacionalizacijskih odločb je pri uporabi 81. člena ZDen bistven tudi trenutek, ko je bilo obravnavano premoženje denacionalizacijskemu upravičencu (zapustniku) podržavljeno, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz denacionalizacijskih odločb:

− 362-77/1992-82 s 23. 10. 2008 (priloga A 11),

− 362-77/1992-85 z 19. 1. 2009 (priloga A 12),

− 301-58/1992-133 s 27. 5. 2011 (priloga C 44),

− 362-77/1992-124 z 2. 6. 2011 (priloga C 45) in

− 362-77/1992-154 s 17. 5. 2016 (priloga C 46)

izhaja, da je bilo z njimi vrnjeno premoženje zapustniku podržavljeno 1. 4. 1953. Premoženje iz preostalih šestih denacionalizacijskih odločb (priloge A 14 – A 18, C 46) pa mu je bilo podržavljeno že 19. 9. 1946. Zapustnik je z oporoko s 5. 4. 1948 razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist sestre M. M., še preden je bil del njegovega premoženja 1. 4. 1953 nacionaliziran. M. M. je bila v trenutku pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju (12. 1. 1955) še živa (umrla je 3. 2. 1956), zato bi kot oporočna dedinja prišla v poštev za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo zapustniku nacionalizirano 1. 4. 1953. Preostalo premoženje, ki je bilo zapustniku podržavljeno že pred sestavo oporoke, pa dedujejo njegovi zakoniti dediči, krog katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo na dan pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 78. člena ZDen). Ker so zapustnikovi zakoniti dediči že pokojni, dedujejo obravnavano premoženje njihovi dediči, ki jih je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, saj ni upoštevalo, da vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni. Tako po zapustnikovih zakonitih dedičih, ki so napravili oporoko, vendar umrli pred pravnomočnostjo (posameznih) denacionalizacijskih odločb, ne dedujejo njihovi oporočni, temveč njihovi zakoniti dediči.

22Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni upoštevalo zapustnikove oporoke v delu, ki zajema kasneje nacionalizirano premoženje (1. 4. 1953) in za dedinjo tega premoženja določa zapustnikovo sestro M. M. To premoženje v celoti dedujejo njeni dediči. Marica Majdič je napravila oporoko, vendar je umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, zato premoženje, ki je bilo zapustniku nacionalizirano 1. 4. 1953, po njej dedujejo njeni zakoniti dediči, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Glede dedovanja premoženja, ki je bilo zapustniku nacionalizirano 19. 9. 1946, pridejo v poštev zapustnikovi zakoniti dediči, ki jih je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, a je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v nadaljevanju zmotno ugotovilo njihove dediče. Ni sporno, da so zapustnikove sestre M. M., S. A., V. M., O. M., Z. G., E. A. in L. L. umrle pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, zato po njih dedujejo njihovi zakoniti dediči. V času smrti zapustnikovih nečakov V. M. in A. M. so bile določene denacionalizacijske odločbe že pravnomočne. Denacionalizirano premoženje iz teh odločb se deduje v skladu z oporočnimi razpolaganji, medtem ko za premoženje iz denacionalizacijskih odločb, katerih pravnomočnost je nastopila kasneje, nastopi zakonito dedovanje. Kdo in kako deduje po zapustnikovi nečakinji N. Š., je odvisno od datuma njene smrti, ki iz podatkov spisa ni razviden.

O pritožbi P. M.:

23Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dediče denacionaliziranega premoženja in njihove dedne deleže, zato je bilo treba pritožbi ugoditi.

24Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo V. G. v delu zoper IV. in V. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sklep o dedovanju potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V preostalem delu je pritožbi V. G., pritožbama M. G. in P. M. pa v celoti, ugodilo in izpodbijani sklep v I., II. in III. točki izreka v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP in s 163. členom ZD razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravilna uporaba materialnega prava bo privedla do spremembe kroga dedičev in njihovih dednih deležev. Pritožbeno sodišče z vidika nakazane materialnopravne podlage, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ne more (prvič) samo ugotavljati relevantnega dejanskega stanja (zakonitih in oporočnih dedičev, oporočnih razpolaganj, dednih deležev, datumov smrti, idr.), saj bi s tem strankam postopka odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Tudi glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter hitrost postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo bistveno zavleklo postopka in tako ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

25Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti svoje dejanske ugotovitve glede na podano materialnopravno podlago, kot to izhaja iz 21. točke tega sklepa. Pri tem naj z namenom celovite razrešitve zadeve pri ponovnem odločanju upošteva tudi 54.615,56 EUR odškodnine, ki je bila dedičem po zapustniku prisojena po 72. členu ZDen. O dedovanju tega premoženja sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo, saj je bilo o njem s strani P. M. (list. št. 265) in V. G. (list. št. 272) obveščeno šele po zaključku zapuščinske obravnave. Ker bo o dedovanju zapustnikovega denacionaliziranega premoženja sodišče prve stopnje ponovno presojalo, je smotrno, da v ponovljenem postopku hkrati obravnava tudi predmetno odškodnino.

26P. M. je priglasil stroške pritožbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med zapuščinskim postopkom ali zaradi postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo okoliščin, ki bi bile podlaga za odločitev o stroških postopka na podlagi tretjega odstavka 174. člena ZD.

PRAVNI POUK:

Zoper III. točko tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Prof. dr. K. Zupančič: Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, str. 217.
² Dediči so neznani, če se ne ve, ali je kaj dedičev (prof. dr. K. Zupančič, Ibid., str. 216).
³ Tako, npr., v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dediče po njegovi pokojni teti (zapustnikovi sestri) S. (A.) A. in navede, kdo bi po njegovem moral dedovati denacionalizirano premoženje, pri čemer on sam ni eden izmed dedičev. Do spremembe oz. povečanja njegovega dednega deleža torej ne bi prišlo, zato v tem delu ni podan njegov pravni interes za pritožbo.
⁴ Prim. sklepe VSL I Cp 392/2017, VSL I Cp 3231/2014 in VSL II Cp 1754/2010.
⁵ Prim. VSL sklep II Cp 2668/2017.
⁶ Prim. sklepe VSL I Cp 1305/2010, VSL II Cp 2385/2012, VSL III Cp 2628/2014 in VSL II Cp 2248/2015.
⁷ Prim. sklepe VSL sklep I Cp 1073/2011, VSL II Cp 2385/2012 in VSL II Cp 2248/2015.