172. člen ZD

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika. Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika

Popis in cenitev zapuščine šele omogočata, da se kasneje v postopku ugotovi, katero premoženje je pripadalo zapustniku ob njegovi smrti in je predmet dedovanja. S tem ne bo vzpostavljen drugačen pravni režim nad zapuščino, saj poseben režim ravnanja s premoženjem, ki sodi v zapuščino, določa že ZD. Na podlagi izpodbijanega ukrepa se bo kasneje lahko ugotavljala lastninska pravica na spornem premoženju in ne obratno. Popis in cenitev zapuščine je tako ukrep, ki je podlaga za kasnejše razreševanje lastninsko pravnih vprašanj. Pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim lastništvom premoženja, odločilnim prispevanjem k povečanju premoženja in izločitvi dela zapustnikovega premoženja, so zato v tej fazi postopka preuranjene. Popis in cenitev premoženja obsega tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem (z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi), ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo. Popis in cenitev premoženja zadeva zgolj premoženje, ki je bilo v posesti ali lasti zapustnika, zato z izpodbijanim ukrepom ne bo nedopustno poseženo v pritožnikovo lastninsko pravico.

Za kvalifikacijo vloge ni odločilno poimenovanje, temveč njena vsebina. V zapuščinskem postopku se sme pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje vložiti v roku 15 dni od njegove vročitve. Gre za zakonski prekluzivni rok, zato z njegovim pretekom stranka izgubi pravico do vsebinskega odločanja o pritožbi.

Sklepa o dedovanju pritožnik sploh ne izpodbija. V delu, v katerem izpodbija vsebino sodne poravnave, pa pritožba ni dopustna. Da je dedni dogovor lahko širši – tak, da njegova vsebina ne predstavlja samo delitve zapuščine, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Prav in samo del dogovora, ki ne predstavlja dogovora o delitvi zapuščine (in zato ne vpliva na vsebino sklepa o dedovanju) izpodbija pritožnik. Tudi v tem delu pritožba ni dopustna, tako kot ni dopustna pritožba zoper odpravek sodne poravnave.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke.

Upnik, ki ni zahteval ločitve zapuščine, ni stranka zapuščinskega postopka in zato nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ker ne uveljavlja pravice na dednopravnem temelju. Sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, zlasti v primerih, če so s sklepom odrejeni ukrepi za zavarovanje zapuščine, pa je nevarnost, da bi se z odložitvijo izvršitev teh ukrepov onemogočila. Te nevarnosti oporočna dedinja ni zatrjevala.

Kot pravilno v obrazložitvi sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi sama pritožnica, se je pritožnica v konkretnem primeru z dedno izjavo odpovedala dedovanju po zapustniku. Učinek izjave je v tem, da se šteje, da sploh ni postala dedič (140. člen Zakona o dedovanju (ZD)). Pritožnica ni dedič in iz pritožbe ter spisa tudi ne izhaja, da bi bila volilojemnik oziroma druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. V pritožbi namreč izraža le skrb za tretje osebe (R. S.; upnike v izvršbah in tožnike v pravdah, to je v postopkih, ki so tekli zoper zapustnika; in morebitne druge dediče). Pritožnica torej nima pravice do pritožbe in posledično njena pritožba ni dovoljena.

Ker pritožbe dediča ni vložil njegov pooblaščenec odvetnik, temveč jo je vložil dedič sam, ki pa je ni podpisal, je pritožba nepopolna in jo je sodnica poročevalka sodišča druge stopnje zavrgla (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Smisel določbe tretjega odstavka 173. člena ZD, po kateri pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, je v obstoju možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice strank, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Zato glede sklepa, ki dediča šele napotuje na postopek ugotavljanja spornih dejstev, od katerih je odvisna velikost dednih deležev/vračunanje v dedni delež, uporaba omenjene določbe ne pride v poštev.

Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje. Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča

V zapuščinskem postopku lahko pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD), pri čemer trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi pritožnik. Tretja oseba, ki ni dedič, svojih pravic oziroma izločitvenih zahtevkov ne more uveljavljati v zapuščinskem postopku, temveč mora tak zahtevek uveljavljati s samostojno tožbo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je med ravnanjem toženke in vtoževano škodo podana vzročna zveza.

Rok za pritožbo v zapuščinskem postopku znaša 15 dni.

Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.

Zoper sklep o dedovanju se smejo pritožiti samo stranke zapuščinskega postopka (172. člen ZD v zvezi s 363. in 333. členom ZPP). Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD). Pritožnik svoje dedne pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal. Tudi iz pritožbe izhaja, da želi doseči drugačno odločitev za dedinjo M. P. in ne zase. Pritožnik torej nima pravice do pritožbe, zato njegova pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Nepravočasno pritožbo je torej mogoče upoštevati le pod izjemnimi pogoji, ki pa so v konkretnem primeru podani. Pritožnica je v svoji pritožbi pojasnila, zakaj bi bilo potrebno v njenem primeru narediti izjemo od pravila. Pravnomočen sklep veže stranke, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale. V predmetni zadevi dediči niso sodelovali v postopku, ker v času odločanja prvostopenjskega sodišča niso bili znani.

Nepravočasno pritožbo je torej mogoče upoštevati le pod izjemnimi pogoji, ki pa so v konkretnem primeru podani. Pritožnica je v svoji pritožbi pojasnila, zakaj bi bilo treba v njenem primeru narediti izjemo od pravila. Pravnomočen sklep veže stranke, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale. V predmetni zadevi dediči niso sodelovali v postopku, ker v času odločanja prvostopenjskega sodišča niso bili znani.

Kot stranke postopka se štejejo tudi tiste osebe, ki so uveljavljale kakšno pravico iz zapuščine oziroma iz naslova dedovanja, čeprav jim ta pravica s sklepom o dedovanju ni bila priznana.

Ker je odgovornost dedinje za dolgove zapustnika odvisna od vrednosti podedovanega premoženja, bi upoštevanje prepozno vložene pritožbe, ki izpodbija ugotovljen obseg zapuščine, v primeru, da bi ji bilo ugodeno, pomenilo poseg v pravice upnikov, ki se opirajo na pravnomočen sklep v pogledu obsega (in s tem vrednosti) zapuščinskega premoženja. Ta vrednost bi se namreč zmanjšala. Zakonski pogoj za upoštevanje nepravočasne pritožbe tako ni izpolnjen.