212. člen ZZZDR-UPB1

Toženec bi kot skrbnik moral vse prejete koristi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju prenesti na tožnico, saj je njegovo skrbništvo za poseben primer iz denacionalizacijske odločbe takrat dejansko prenehalo. Stroški tožeče stranke z zavrnjenim delom zahtevka so nastali kot posledica nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe, zato je neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, šteti za zakrivljeno ravnanje oziroma krivdno povzročitev stroškov tožeči stranki.

Po 81. členu ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je treba razlagati ozko. To pomeni, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev, ter le na oporočna razpolaganja napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred samo nacionalizacijo. Oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca se tako nanašajo na denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali je v oporoki to izrecno navedeno. Vendar oporoke ni moč upoštevati, če je dedič umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Kot že zgoraj navedeno, v takem primeru nastopi dedovanje po vstopni pravici, ki pa velja zgolj za zakonite dediče, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.

Odločba, s katero se oseba postavlja pod skrbništvo, je namenjena izključno varstvu pravic in pravnih koristi te osebe. Zato ima slednja pravico do pritožbe zoper tovrstno odločitev, pa naj gre za prvo odločitev o postavitvi pod skrbništvo, kot tudi za določitev kolizijskega skrbnika. Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi sodišče in je to lahko tudi CSD, ki ima v nadaljevanju vse možnosti, da sam pooblasti odvetnika in s tem zagotovi varovancu kvalitetno strokovno zastopanje.

V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v postopku. V primeru zaključka, da stranka ni procesno sposobna, mora sodišče ukrepati v skladu z 80. členom in drugim odstavkom 81. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da ni potrebno predhodno soglasje centra za socialno delo v primeru, če ga sodišče postavi za skrbnika. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna. Po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Omenjene določbe jasno določajo, da je privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, veljajo le v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Le v tem primeru je potrebna privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer.

Sodišče mora, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika. Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemel

Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika za posebni primer izognilo zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR. Pritožbeno sodišče ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

Položaj skrbnice osebe, kateri naj se odvzame poslovna sposobnost, je primerljiv s položajem izvedenca, ki opravi določeno delo po naročilu sodišča. Zato pride v poštev tudi smiselna uporaba tretjega odstavka 242. člena v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP.

Skrbnik zapuščine je tudi skrbnik za posebni primer v smislu ZZZDR, zanj veljajo tudi določbe ZZZDR, ki urejajo pravni položaj skrbnika. Po določbi 180. člena ZZZDR se za skrbnika postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik. Sodna praksa je enotna, da se privolitev nanaša le na fizično osebo, ki se postavi za skrbnika, ni pa potrebna privolitev v primeru, ko se za skrbnika postavi center za socialno delo. Prav tako ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo centra za socialno delo.

Po drugem odstavku 178. člena ZZZDR je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna, po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za poseben primer, je tako potrebna le v primeru, ko skrbnika za poseben primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko za skrbnika za poseben primer postavilo CSD X. le z njegovo privolitvijo.

Pritožba CSD P. je utemeljena iz razloga prirejenosti upravnega postopka in nepravdnega sodnega postopka ter ustavnega načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče zato ne more postavljati nalog upravnim organom. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je CSD P. brez privolitve postavilo za skrbnika za posebni primer, četudi je menilo, da CSD ni izpolnil svoje dolžnosti iz 211. člena ZZZDR. Prav tako ni bilo podlage za naložitev skrbništva po drugem odstavku 131. člena ZD, kar je pravica CSD, ne dolžnost. Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi moralo ugoditi.

V postopku (delnega) odvzema poslovne sposobnosti, zlasti v primeru kadar ta teče za odvzem poslovne sposobnosti osebi v zvezi s sodnimi in upravnimi postopki, mora že pristojni CSD postaviti taki osebi skrbnika.

Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni postavilo izvedenca, ampak je (le) pridobilo mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano glede pravdne sposobnosti tožnice v drugem (v bistvenem podobnem) postopku in na podlagi tega mnenja tožnici postavilo skrbnika za poseben primer, ne da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici mnenje vsaj vročilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje (tudi) v tekočem postopku omogočiti pravico do izjave oziroma dokaze o (ne)obstoju njene pravdne sposobnosti izvesti tudi v predmetnem postopku. Izvedba dokaza po uradni dolžnosti pomeni le, da lahko sodišče prve stopnje postavi izvedenca brez predloga stranke (in to v vsakem posameznem postopku), ko pa je postavljen, tudi za tak dokaz veljajo vsa pravila o izvajanju dokazov. Stranka ima pravico sodelovati pri izvedbi dokaza in podati pripombe na mnenje, ki jih mora sodišče obravnavati. To velja za vsak posamezni postopek, v katerem se ugotavlja procesna sposobnost stranke.

CSD ima nasproti skrbniku za poseben primer iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je postavil sam (zadnji stavek 212. člena ZZZDR). Pravica CSD je tudi razrešitev skrbnika (198. člen ZZDR). CSD je po tem, ko je sodišče tožniku postavilo skrbnika za poseben primer, z odločbo tožnika postavilo pod skrbništvo in določilo, da bo samo opravljalo naloge skrbnika. Ker pa CSD skrbnika za poseben primer, ki ga je predhodno postavilo sodišče, ni razrešilo, je bila vročitev pravilno opravljena opravljena (tudi) z vročitvijo sodnega pisanja skrbniku za poseben primer.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, je potrebna v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo, ne pa tudi v primeru, ko je kot skrbnik za posebni primer postavljen Center za socialno delo.

Kot to predvideva 46. člen ZNP, je udeleženec v postopku za odvzem poslovne sposobnosti vedno tudi skrbnik osebe, ki naj se ji takšna sposobnost odvzame. Slednji ima v postopku, kot je predmetni, položaj obveznega in hkrati samostojnega udeleženca, ki ni zastopnik ali pooblaščenec osebe, v zvezi s katero postopek teče, in ki mora biti zaradi varovanja njenega položaja prisoten ne glede na to, ali ima slednja v postopku pooblaščenca, in ne glede na dolžnosti, ki jih ima (v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZNP) v tem oziru tudi samo sodišče.

Postavitev pod skrbništvo predstavlja hudo omejitev človekovih pravic, saj toženki onemogoča, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovala svojo voljo. Zato je treba ta institut uporabiti skrajno previdno in restriktivno ter le v primerih, ko so izpolnjeni zakonski pogoji in je podan celoten sklop okoliščin, ki takšen ukrep upravičujejo.

Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba. Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.

Napačno je stališče, da mora CSD nasprotnemu udeležencu postaviti začasnega skrbnika v vsakem primeru, če se postopek odvzema poslovne sposobnosti začne po uradni dolžnosti potem, ko je kazensko sodišče poslalo nepravdnemu sodišču sklep, s katerim je obdolžencu (nasprotnemu udeležencu v tem postopku) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Zaključka pravdne nesposobnosti tožnice ni mogoče graditi le na izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrinje, ki mu tožnica nasprotuje, in ki temelji le na pregledani medicinski dokumentaciji. Tožnici je bila odvzeta možnost, da bi bila „slišana“.