81. člen ZDen

Zakon o denacionalizaciji ima posebne določbe o dedovanju nacionaliziranega premoženja. Oporočna razpolaganja imajo, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Predlagatelj že spornega pravnega vprašanja sploh ni oblikoval. Prav tako pa ni izkazal, da bi revizijska obravnava 81. člena ZDen presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča. To pa tudi ne drži, saj je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 763/2008 z dne 19. 4. 2012 vsebino spornega člena jasno razložilo, njegovo ustavnoskladnost pa je presodilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993. Poleg tega predlog tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče sporno vprašanje rešilo nezakonito, saj ne drži predlagateljeva navedba, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da premoženje, ki je bilo oporočitelju nacionalizirano pred sestavo oporoke, ne more biti predmet oporočnega dedovanja. Nasprotno – Upravno sodišče je pojasnilo, da je treba ugotoviti, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje, volja zapust

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

ZDen ima glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v ZD, posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so lex specialis. Zato je treba, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanu denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstvek 74. člena ZDen). 81. člen ZDen daje prednost zakonitemu dedovanju. S tako ureditvijo je zakonodajalec onemogočil, da bi se ugotavljala domnevna (hipotetična) oporočiteljeva volja. Ker v času sestave oporoke obravnavana nepremičnina ni bila več v premoženju denacionalizacijskega upravičenca, za presojo oblike dedovanja ni pomembno splošno določilo oporoke, da za univerzalni dedinji svojega nepremičnega in premičnega premoženja določa tam imenovani nečakinji.

Po večinski in sedaj ustaljeni sodni praksi je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje.

Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči. Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.

Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Gre za preferiranje zakonitega dedovanja v primeru denacionaliziranega premoženja. Vprašanje, ali velja oporočno razpolaganje tudi za denacionalizirano premoženje, je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Zakonodajalec je tako uzakonil razlago oporoke v korist zakonitih dedičev (slednje je bilo tudi predmet ustavne presoje). Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago, tako ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz listine z dne 6. 7. 1995, naslovljene „dedni dogovor“, ki sta ga sklenila R. O. in K. M., izhaja, da slednja soglaša z oporočnim razpolaganjem v smislu 81. člena ZDen. Ker pritožnik veljavnosti dedne izjave zakonite dedinje z dne 6. 7. 1995 s pavšalnimi očitki neveljavnosti oziroma ničnosti ni uspel izpodbiti (ne v pravdnem ne v tem postopku), je odločitev sodišča prve stopnje, da nastopi dedovanje na podlagi oporoke z dne 21. 5. 1980, pravilno.

Po 81. členu ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je treba razlagati ozko. To pomeni, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev, ter le na oporočna razpolaganja napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred samo nacionalizacijo. Oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca se tako nanašajo na denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali je v oporoki to izrecno navedeno. Vendar oporoke ni moč upoštevati, če je dedič umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Kot že zgoraj navedeno, v takem primeru nastopi dedovanje po vstopni pravici, ki pa velja zgolj za zakonite dediče, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Med dediči je prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V skladu z določbo 212. člena ZD je v primeru tovrstnega spora napotitev dedičev na pravdo obligatorna, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava. Med dediči gre za spor o vsebini pogodbe, kar je glede na trditve udeležencev v zapuščinskem postopku najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov izročilne pogodbe. Zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri preostali dediči niso sodelovali, v celoti ali delno za darilo, mora izpodbiti dedič J. D., saj preostale dediče, kljub izročilni pogodbi, ki kaže vsaj na delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva. Večinska sodna praksa zastopa stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje: da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

To, kar je sporno, je vprašanje, ali se nanaša oporoka tudi na denacionalizirano premoženje. Gre torej za vprašanje razlage oporoke, ki pa je spor o uporabi prava (81. člena ZDen) ob nesporni vsebini oporoke. Ker je torej spor med udeleženci postopka spor o uporabi prava ob nesporni vsebini oporoke, pritožniki utemeljeno opozarjajo, da o takšnem sporu odloči zapuščinsko sodišče.

Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena. Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.

Glede na to, da je v oporoki izrecno omenjeno "posestvo", ki ga bo morda glavni dedič "dobil nazaj", in da je bilo z enakim izrazom odvzeto premoženje opredeljeno tudi v odločbi o nacionalizaciji, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zapustnica dovolj izrecno in določno z oporoko razpolagala s premoženjem, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto.

Splošno pravilo iz 1. odstavka 212. člena ZD o izdaji dodatnega sklepa o dedovanju brez obravnave se pri dedovanju premoženja, ki zapustniku pripada po odločbi o denacionalizaciji, uporabi le v primeru, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dedno pravnih pogodb.

Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in sodišče o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.

Pred izdajo sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju, mora sodišče v primeru, ko se je s prvotnim sklepom o dedovanju dedovala le kmetija, ugotoviti, ali je novo najdeno premoženje del te kmetije.

Ker se dediči zapustnika niso dogovorili za prevzemnika kmetije, je pri določitvi prevzemnika kmetije treba upoštevati merila in izločitvene kriterije 7. člena ZDKG.