174. člen ZD

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo stroške deliti glede na upnici dejansko izročen znesek 326,76 EUR. Upnica se je namreč odpovedala omejitvi dedovanja na vsem preostalem premoženju (prvi odstavek 129. člena ZD). Če tega ne bi storila, bi tudi del preostale zapuščine, ki bi ustrezal preostali vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, postal lastnina upnice (prvi odstavek 128. člena ZD). Izračun glede višine plačila stroškov, kot ga je opravilo sodišče, je zato pravilen.

Pritožnik svoj zahtevek opira na prispevek k ohranitvi/povečanju premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe z 9. 2. 2021. Zato je treba prvenstveno ugotoviti, ali v zapuščino sodi tudi ta nepremičnina in v kakšnem deležu.

Izjava o odstopu dednega deleža učinkuje le glede znanega zapuščinskega premoženja, ne pa tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Upnik, ki v zapuščinskem postopku priglasi svojo terjatev do zapustnika, ni stranka zapuščinskega postopka, razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja.

Subsidiarna uporaba 314. člena ZPP (o delni sodbi) ne pride v poštev, dokler so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Ker med potencialnimi oporočnimi dediči obstoji spor o veljavnosti oporoke in o preklicu oporoke, je obligatorna napotitev na pravdo.

Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.

Izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ni razvidno, da podlagi katerih zakonsko določenih kriterijev je sodišče prve stopnje presodilo, da dedičev predlogi za celotno oprostitev, delno oprostitev ali za zmanjšanje plačila sodne takse niso utemeljeni.

Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo. Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.

Zapustnica je določila način delitve svoje zapuščine skladno s 27. členom ZD, ki predpisuje, da lahko oporočitelj določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. V primeru takega oporočnega določila nujni dedič ne podeduje določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavljajo zapuščino (alikvotni delež na celotni zapuščini), pač pa v oporoki določeno stvar, pravico ali denar.

Začasna skrbnica zapuščine (v nadaljevanju odvetnica) je podala zahtevo za povrnitev nagrade ter stroškov, iz katere izhaja, kakšno delo in kdaj ga je opravila ter koliko stroškov je s posameznim opravilom nastalo. Sodišče prve stopnje ji je pravilno odmerilo nagrado in stroške po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), po kateri se vrednoti delo začasnega skrbnika zapuščine, ki ga opravlja odvetnik.

Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je treba presojati ločeno. Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali zapustnikovo premoženju (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem.

Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.

Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke. Vendar je v zvezi z novotami v tem zapuščinskem postopku treba upoštevati tudi, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožnikove novote dopustne.

Stroški začasnega zastopnika, postavljenega v zapuščinskem postopku dediču, ki živi v tujini in mu vročitve ni bilo mogoče opraviti, (5. točka drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka, saj je ta izveden v interesu vseh dedičev z namenom ureditve pravnih razmerij po njihovem pokojnem predniku.

Stroški začasnega zastopnika predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka (drugi odstavek 174. člena ZD), vendar pa sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločilo o končni delitvi stroškov zapuščinskega postopka, temveč zgolj o dopolnitvi manjkajočega predujma. O tem, kdo je dolžan založiti predujem za začasnega zastopnika, je bilo že odločeno s sklepom. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je za doplačilo manjkajočega predujma za delo začasnega zastopnika odvetnika naložilo dedičema tedanje zavezanke.

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).

Med strankami je sporna razlaga 68. člena ZD, od katere je odvisen obstoj (ne)dopustnega sorodstvenega razmerja. Gre za spor o uporabi prava, torej za pravno vprašanje, o tem pa odloči zapuščinsko sodišče.