80. člen ZDen

Namen vračanja premoženja po ZIKS in ZDen je poprava krivic obsojencem, zato se premoženje vrača njim ali njihovim dedičem. Ker 145. člen ZIKS določa, da se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izročitev premoženja prevzemniku terjatve in ga je vrnilo pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino.

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A. ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna,

Ker je izjava A. A. veljavna, v posledici česar je le-ta veljavno odstopila svoj dedni delež glede denacionaliziranega premoženja tožniku, je tožnik upravičen do celotnega dednega deleža B. B. na denacionaliziranem premoženju, torej v višini 1/24.

Dedna izjava je nepreklicljiva, saj se s tem zagotavlja stabilnost pravnih razmerij.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je štelo za manj verjetno pravico pritožnice in jo je zato utemeljeno napotilo na pravdo.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz listine z dne 6. 7. 1995, naslovljene „dedni dogovor“, ki sta ga sklenila R. O. in K. M., izhaja, da slednja soglaša z oporočnim razpolaganjem v smislu 81. člena ZDen. Ker pritožnik veljavnosti dedne izjave zakonite dedinje z dne 6. 7. 1995 s pavšalnimi očitki neveljavnosti oziroma ničnosti ni uspel izpodbiti (ne v pravdnem ne v tem postopku), je odločitev sodišča prve stopnje, da nastopi dedovanje na podlagi oporoke z dne 21. 5. 1980, pravilno.

Po ustaljeni sodni praksi se omejitve pri oporočnem razpolaganju glede v denacionalizaciji vrnjenega premoženja nanašajo le na upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na oporočna razpolaganja njegovih dedičev. Takšna oporočna razpolaganja je zato treba dopustiti tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke. Terjatev skrbnika za posebni primer za začasno upravljanje z vrnjenim premoženjem ima obligacijskopravno in ne dednopravno naravo. Takšna terjatev proti ostalim dedičem zapade ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj ima skrbnik šele takrat možnost ugotoviti, koliko odpade na posameznega dediča.

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Pravno presojo učinkov dedne izjave, podane do izdaje odločbe o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti, je treba opraviti na podlagi ZDen, ker ZPVAS in ZAgrS tega vprašanja ne urejata. Ni razumnih razlogov, da bi bili dediči, ki so se neuvedenemu dedovanju odpovedali, zgolj zaradi specifičnosti pri vračanju določene vrste premoženja v različnih pravnih položajih.

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in sodišče o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.

Pred izdajo sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju, mora sodišče v primeru, ko se je s prvotnim sklepom o dedovanju dedovala le kmetija, ugotoviti, ali je novo najdeno premoženje del te kmetije.

Sodišče mora za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, o katerem še ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku po upravičencu, opraviti nov zapuščinski postopek in glede vrnjenega premoženja pridobiti nove dedne izjave dedičev. Ker ne gre za sorodstveno razmerje kot ga določa 2. člen ZDKG, je pravilna presoja, da za navedene nepremičnine ne more veljati režim dedovanja po ZDKG. Te nepremičnine ne morejo biti del zaščitene kmetije.

Denacionalizirano premoženje je na pokojno kot zapuščina po denacionalizacijskem upravičencu, prešla v letu 1995, zato se pritožnici neutemeljeno sklicujeta na pravice, ki jih imajo dediči denacionalizacijskih upravičencev, ker takšnega statusa nimata. Dedne pravice po pokojni na podlagi določila ZD pa tudi ne, ker se je njuna prednica dedovanju po njej odpovedala.

Ker se dediči zapustnika niso dogovorili za prevzemnika kmetije, je pri določitvi prevzemnika kmetije treba upoštevati merila in izločitvene kriterije 7. člena ZDKG.

Kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je treba glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek

Zapuščinsko sodišče je ravnalo pravilno, ko glede premoženja, ki je bilo zapustniku kot upravičencu vrnjeno z drugo odločbo o denacionalizaciji, ni opravilo novega zapuščinskega postopka, temveč ga je razdelilo na podlagi sklepa o dedovanju izdanega na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji (221. člen ZD). Sodišče je namreč razpolagalo z veljavnimi dednimi izjavami dedičev (pridobljenimi v zapuščinskem postopku, ki je tekel na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji), zapustnik pa s premoženjem, ki je predmet tega postopka, z oporoko tudi ni razpolagal.

Zapustnik je že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju razpolagal s celotnim svojim premoženjem, ki ga je izročil tožencu, a ker je zapustnik nepremičnine v pogodbi le opisal in ni navedel zemljiškoknjižnih podatkov, vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiško knjigo na toženca ni bila mogoča. Toženec je že na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju postal lastnik spornih nepremičnin, njihova izročitev pa je bila odložena do izročiteljeve smrti.