146. člen ZD

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A.

Ker je izjava A. A. veljavna, v posledici česar je le-ta veljavno odstopila svoj dedni delež glede denacionaliziranega premoženja tožniku, je tožnik upravičen do celotnega dednega deleža B. B. na denacionaliziranem premoženju, torej v višini 1/24.

Zgolj dejstvo, da je bila dedinja postavljena za skrbnico in je imela pooblastilo za dvig sredstev z zapustnikovega računa, ne zadostuje za dokaz, da je bila do teh sredstev upravičena. Dokazati je treba, da je bil denar dvignjen skladno z voljo zapustnika in za njega porabljen za časa njegovega življenja. Odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, ampak sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim. Pogrebni stroški, ki nastanejo po zapustnikovi smrti, so dolg zapuščine. Če je dedinja te stroške imela, jih ima pravico kot terjatev priglasiti v zapuščino ter jih bodo morali nosili vsi dediči. Obseg zapuščine predstavljajo tudi terjatve, ki jih je zapustnik imel na dan smrti do dedičev, torej terjatve, ki predstavljajo dvig zapustnikovih sredstev pred njegovo smrtjo brez pravne podlage.

Zapustnik, njegova žena in njegovi potomci so pri notarki sklenili izročilno pogodbo in sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, s katerim so se nekateri dedni upravičenci, med njimi tudi D. D. in E. B., odpovedali še neuvedenemu dedovanju po obeh starših. Po določilu 138. člena ZD je izjava o odpovedi dediščini nepreklicna, zato omenjenima dednima upravičencema v okviru dediščinskega postopka pred delitvijo zapuščine ni mogoče odstopiti dednega deleža, saj nimata položaja sodediča.

Vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti. Nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP).

Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.

Dejstvo, da je omenjeni dedič že pokojni, ne vpliva na to, da ga ni mogoče navesti v izreku sklepa o dedovanju. S tem, ko je bil v dodatnem sklepu o dedovanju razglašen za dediča, se bo lahko opravil zapuščinski postopek po njem glede podedovanega premoženja v tem postopku.

Odpoved v korist določenega dediča se namreč šteje za izjavo o sprejemu dediščine (ki je nepreklicna) in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena), ki je lahko tudi delen (drugi odstavek 146. člen ZD).

Brez dogovora dedičev sodišče v zapuščinskem postopku o delitvi dediščine (in s tem pridobitve solastnine) samo ne more odločiti. Sklep o dedovanju z vsebino, kot jo natančneje določa 214. člen ZD, je končna, meritorna, vendar deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča. Z njo sodišče zgolj ugotavlja obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa o delitvi dediščine, razen če se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumejo o delitvi in načinu delitve dediščine in tak sporazum predložijo sodišču. Le v tem primeru zapuščinsko sodišče sporazum o delitvi dediščine lahko navede v sklepu o dedovanju. Glede na 216. člen ZD bi moralo v zemljiški knjigi odrediti vknjižbo skupne lastnine vseh dedičev. Dokler se dediščina ne razdeli, so namreč subjekt dediščine vsi dediči kot enota. Zapuščinske stvari niso v solastnini sodedičev, ampak v skupni lastnini sodedičev. Deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev preneha z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak sodedič po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine (stvari, pravice) v svojo izključno

Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD). A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.

Ker se dediči niso sporazumeli o delitvi in načinu delitve oziroma takšnega dogovora niso predložili sodišču, v konkretnem primeru zapuščine ni bilo mogoče razdeliti že v zapuščinskem postopku. Zgolj z določitvijo dednih deležev (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala, sodišče pa je pravilno odločilo o vknjižbi skupne lastnine.

Pri ugotavljanju višine deleža, ki pripada nekdanjemu zakoncu na skupnem premoženju, običajno ne gre le za računske operacije, ker vsega ni mogoče številčno izraziti. Pri opisni oceni prispevka posameznega zakonca k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja mora sodišče te prispevke vsebinsko obrazložiti na način, da pravdnim strankam omogoči, da lahko preverijo, ali je sodišče te prispevke upoštevalo in na kakšen način, ki sicer numerično ni ovrednoten. Če nekateri dediči zahtevek dediča, ki je napoten na pravdo, priznavajo, to pomeni, da se interesi teh dedičev ne razhajajo, so torej enaki in največkrat celo (tesno) povezani z medsebojnimi pravnimi razmerji, glede predmeta sodnega odločanja, zato ti dediči sledijo istemu cilju in imajo enak pravni interes, da dedič, ki je napoten na pravdo, uspe s pravovarstvenim zahtevkom. S tem je izkazan pravni interes dedičev, ki niso bili napoteni na pravdo, da lahko izjemoma nastopajo na aktivni strani, čeprav se s pravovarstvenim zahtevkom uveljavlja sodno varstvo, ki pripada dediču, ki je napoten na pravdo. Če bi pritožbeno sodišče tožbo teh tožnikov zavrglo, kot predlagata v pritožbi toženki, bi hkrati moralo zavrniti tožbeni

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Iz zapisnikov o narokih, opravljenih v predmetni zapuščinski zadevi, ni razvidno, da bi pritožnica uveljavljala vračunanje (v dedni delež) darila, ki ga je sodedinja prejela od zapustnika. A tudi če bi bilo to izkazano, bi postalo spričo okoliščine, ker sta obe omenjeni sodedinji na zadnjem naroku svoj dedni delež (v skladu s 146. členom ZD) odstopili svoji materi (sodedinji), brezpredmetno.

Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve. Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.

Pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Tožnica je s tožbo z dne 17. 9. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan na podlagi pisnega dogovora izplačati 128.394,66 EUR, kar predstavlja polovico vrednosti denarnih sredstev na dveh bančnih računih, ki jih je podedoval po pokojni A. A.. Tožnica je trdila, da gre za povrnitev stroškov in plačilo nagrade za njeno skrb za pokojnico. Toženec je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je ta dogovor ničen. Sodišče prve stopnje je zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je, da sporni dogovor ni pogodba o pričakovani dediščini (104. člen ZD), ki je po zakonu neveljavna, niti obljuba darila, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarske listine. Ocenilo je tudi, da dogovor ne nasprotuje ustavi, prisilni predpisom ali morali, zato je toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora zavrnilo. Odločilo je, da gre za dogovor o prenosu dednega deleža na tretjo osebo (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ki pa bi moral biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjen. Poudarilo je, da je takšna oblika predpisana ad valorem, da teorija o realizaciji zato ne pride v poštev in je zavrnilo tudi zahteve