VSL Sodba I Cpg 1028/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje do plačila;

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.350,45 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.466,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje do plačila, v presežku, za obdobje od 28. 12. 2012 do 1. 6. 2014 pa obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, spremeni sodbo in stroškovno zavrne zahtevek v celoti. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporne, izhaja, da je bil dne 1. 9. 2008 s sklepom edine družbenice L. d.d z dne 6. 8. 2008 nad tožečo stranko začet postopek redne likvidacije, da je bila za likvidacijsko upraviteljico imenovana tožena stranka, katere direktor (in edini družbenik) I. S. je bil hkrati direktor L. d.d. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe je nadalje razvidno, da je funkcijo likvidacijske upraviteljice tožena stranka opravljala do dne 15. 5. 2012, ko je bil imenovan nov likvidacijski upravitelj, A. R., ki je bil razrešen dne 20. 7. 2012. Prav tako ni bilo sporno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. St ... z dne 28. 12. 2012 začelo stečajni postopek nad tožečo stranko.

7V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja zahtevek za povračilo škode, ki naj bi jo tožena stranka povzročila upnikom tožeče stranke z neskrbnim vodenjem likvidacijskega postopka, oz. natančneje s tem, ko je kot likvidacijska upraviteljica opustila svojo dolžnost pravočasno predlagati začetek stečajnega postopku nad tožečo stranko. Gre torej za škodo, ki je nastala upnikom tožeče stranke.

8Odškodninski zahtevek za škodo, povzročeno upnikom, ker v stečajnem postopku ne bodo dosegli polnega plačila, urejajo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, na katerega se je ves čas sklicevala tožeča stranka, je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1. ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali 2. je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Po 1. točki petega odstavka 44. člena ZFPPIPP se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. Za utemeljenost zahtevka na tej pravni podlagi je bistveno, ali je likvidacijskega upravitelja mogoče šteti za poslovodstvo v smislu določbe 42. člena ZFPPIPP, ali ne.

9Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz sodne prakse¹ res izhaja, da postopek redne likvidacije ni negativna procesna predpostavka za morebitni začetek stečajnega postopka in da je po določbi 414. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v postopku likvidacije dejstvo, da dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo obveznosti, dolžan ugotoviti likvidacijski upravitelj. Vendar pa navedena obveznost likvidacijskega upravitelja izhaja iz 414. člena ZGD-1. Urejena je torej v okviru določb ZGD-1 o prenehanju družbe, ne pa v okviru določb ZFPPIPP, ki določajo obveznosti poslovodstva pri nastanku insolventnosti. Dejstvo, da se tekom postopka likvidacije izkaže, da dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo upnikov torej še ne utemeljuje sklepanja, da za likvidacijskega upravitelja veljajo določbe ZFPPIPP, ki urejajo obveznost poslovodstva pri nastanku položaja insolventnosti oziroma njegovo odškodninsko odgovornost v primeru kršitev teh obveznosti.

10Postopek redne likvidacije je urejen v določbah 403. do 424. člena ZGD-1. Likvidacijski upravitelj je eden od organov likvidacijskega postopka (gl. 408. člen ZGD-1). Iz določb 403. do 424. člena ZGD-1 izhaja, da je namen likvidacije prenehanje družbe in razdelitev njenega premoženja med družbenike, pred tem pa je treba poplačati upnike.² Oprava dejanj in poslov, ki so za to potrebna je naloga likvidacijskega upravitelja, oz. cilj, ki ga ta s svojimi dejanji zasleduje.

11Poslovodstvo je skupni pojem, ki označuje organ družbe, ki v družbi opravlja aktivnosti poslovodenja, ki obsega organiziranje in usklajevanje različnih aktivnosti v družbi (gospodarskem podjemu) zaradi doseganja (cilja) namena delovanja družbe, del poslovodne funkcije pa je tudi finančna funkcija.³ Funkcija zastopanja družbe je tesno povezana s poslovodenjem, vendar se obe funkciji med seboj razlikujeta.⁴ Tudi ZFPPIPP razlikuje med poslovodstvom pravne osebe in njenim zastopnikom. Slednji je po določbi tretjega odstavka 8. člena ZFPPIPP namreč oseba, ki v pravni osebi opravlja funkcijo, za katero zakon ali pravila pravne osebe določajo, da oseba z imenovanjem na to funkcijo pridobi upravičenje zastopati pravno osebo. Ni torej vsak zastopnik družbe tudi njen poslovodja (čeprav bo takšna kombinacija res najpogostejša).

12Po 1. točki prvega odstavka 8. člena ZFPPIPP, ki je relevantna za uporabo določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ima poslovodstvo pri gospodarski družbi pomen, opredeljen v 10. členu ZGD-1. Po tej določbi se za poslovodstvo štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle. Za poslovodstvo se pri družbi z neomejeno odgovornostjo štejejo družbeniki in ob prenosu upravičenja za vodenje tretje osebe, pri komanditni družbi komplementarji in ob prenosu upravičenja za vodenje tretje osebe, pri delniški družbi uprava ali upravni odbor in pri družbi z omejeno odgovornostjo en ali več poslovodij. Likvidacijskega upravitelja med temi organi in osebami ni.

13Tako likvidacijski upravitelj kot tudi poslovodja sta sicer upravičena za zastopanje družbe (prva alineja 412. člena ZGD-1 in prvi odstavek 515. člena ZGD-1), vendar pa to pomeni, da sta oba zastopnika, ne pa nujno tudi poslovodji družbe. Določba prvega odstavka 515. člena ZGD-1 določa, da ima družba enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo, medtem ko prva alineja 412. člena ZGD-1 določa, da likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo. Iz tega, da je namen likvidacije prenehanje družbe in razdelitev njenega premoženja med družbenike, pred čemer je treba poplačati upnike (gl. zgoraj), izhaja, da je namen oz. cilj, ki ga v likvidacijskem postopku zasleduje likvidacijski upravitelj, različen oz. nasproten namenu, ki ga zasleduje poslovodstvo delujoče družbe. Navedeno se odraža tudi v preostalih pooblastilih likvidacijskega upravitelja iz 412. člena ZGD-1⁵, ki so povezana s prej navedenim ciljem likvidacijskega postopka, nadaljevanje dejavnosti s sklepanjem novih poslov, ki je sicer ena od temeljnih nalog poslovodstva, pa je pri likvidacijskem upravitelju vezana na soglasje, organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1).

14Dodaten razlog, ki kaže na različnost likvidacijskega upravitelja in poslovodje sicer predstavlja tudi dejstvo, da je poslovodja lahko le fizična oseba (drugi odstavek 255. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1), za likvidacijskega upravitelja pa je mogoče imenovati tudi pravno osebo (409. člen ZGD-1).

15Odškodninska odgovornost poslovodje po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP je vezana na opustitev dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP ali ravnanje v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP. Skupni pogoj za učinkovanje teh določb je nastop insolventnosti družbe, kar pomeni, da dolžnik 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Vendar pa ni smiselno, da bi obveznosti poslovodstva, ki se nanašajo na izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja (prvi odstavek 35. člena, 3. točka drugega odstavka 35. člena, tretji odstavek 35. člena, 36. člen, 37. člen ZFPPIPP) in prisilne poravnave (3. točka drugega odstavka 35. člena, 4. točka tretjega odstavka 35. člena, četrti odstavek 35. člena in 39. člen ZFPPIPP) veljale tudi za likvidacijskega upravitelja v postopku likvidacije. Namen finančnega prestrukturiranja (prim. 15. člen, 3. točka drugega odstavka 35. člena in 1. točka tretjega odstavka 35. člena ZFPPIPP) in postopka prisilne poravnave (prim. 3. točka drugega odstavka in četrti odstavek 35. člena ter 136. člen ZFPPIPP) je namreč zagotoviti nadaljnje poslovanje družbe, medtem ko je namen likvidacije ravno nasproten, tj. prenehanje družbe (gl. zgoraj). Edina določba, ki pride v poštev glede odgovornosti po prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP in ki ureja obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, je 38. člen ZFPPIPP. Vendar pa tudi ta (ob predpostavki insolventnosti, kot jo določa prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP) veže to obveznost na nemožnost izvedbe finančnega prestrukturiranja ali prisilne poravnave (prvi odstavek 38. člena ZFPPIPP). Obveznost likvidacijskega upravitelja predlagati začetek stečajnega postopka pa je v 414. členu ZGD-1 urejena drugače, in sicer je vezana na ugotovitev, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi obrestmi, kar sicer ustreza le eni izmed domnev za dolgoročno plačilno nesposobnost, tj. domnevi prezadolženosti iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.⁶ 34. člen ZFPPIPP v primeru insolventnosti določa obveznost enakega obravnavanja upnikov in določa nekatere prepovedi, ki veljajo v takšnem primeru (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena ZFPPIPP). Tudi tu pa je trajanje prepovedi vezano na začetek stečajnega postopka, začetek postopka prisilne poravnave oz. do izvedbe vseh ukrepov finančnega prestrukturiranja zunaj postopka prisilne poravnave (peti odstavek 34. člena ZFPPIPP).

16Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo in da je odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja v ZGD-1 (gl v nadaljevanju) urejena posebej in celovito in da torej določbe ZGD-1 o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP in določbe ZGD-1 o odškodninski odgovornosti poslovodstva. Določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP za toženo stranko zato ni mogoče uporabiti. Ker pa je temu tako, tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo škode, ki naj bi jo upnikom tekom likvidacijskega postopka povzročila tožena stranka, na podlagi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP ne more biti utemeljen. Na to je sicer tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat opozorila tudi tožena stranka.

17Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz istih razlogov tudi ne pride v poštev odškodninska odgovornost tožene stranke po določbah drugega odstavka 263. členu ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, po katerih so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Isto pa velja tudi za odškodninsko odgovornost po določbi tretjega odstavka 28. člena ZFPPIPP, po kateri so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona.

18Kot že navedeno je namen likvidacije prenehanje družbe in razdelitev njenega premoženja med družbenike, pred tem pa je treba poplačati upnike (gl. zgoraj). Iz te razlike med likvidacijskim postopkom in rednim poslovanjem družbe tudi izhaja posebna ureditev nekaterih ravnanj likvidacijskega upravitelja in njegove odškodninske odgovornosti. Po drugem odstavku 419. člena ZGD-1 je likvidacijski upravitelj odgovoren za škodo, ki jo je med likvidacijskim postopkom povzročil upniku, do vrednosti petkratnega plačila, ki ga je prejel za svoje delo. Zahtevek za povrnitev škode, ki jo je med likvidacijskim postopkom likvidacijski upravitelj povzročil upniku, lahko uveljavlja torej samo upnik. Zahtevek za povračilo škode lahko namreč, če ni za posamezen primer drugače določeno, uveljavlja le tisti, ki mu je škoda nastala. Takšen položaj, torej pravica družbe do uveljavljanja odškodninskega zahtevka za račun vseh upnikov, bi moral biti izrecno urejen v zakonu. ZGD-1 pa ne določa, da lahko ta zahtevek v primeru stečaja uveljavlja družba za račun vseh upnikov družbe, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku. Ker je temu tako, zahtevka iz drugega odstavka 419. člena ZGD-1 ne more uveljavljati družba za račun vseh upnikov stečajnega dolžnika, pač pa bi ga lahko uveljavljal le posamezni upnik sam, in sicer za škodo, ki je nastala njemu.

19Ker glede na vse navedeno ni pravne podlage za tožbeni zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo zneska 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

20Ker je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje spremeniti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bile relevantne.

21Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čelna ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe tožeča stranka v postopku ni uspela. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP mora zato toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o stroških upoštevalo 155. člen ZPP ter določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

22Glede na vrednost spornega predmeta je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka, ki obsegajo nagrado za postopek v znesku 956,80 EUR (Tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 883,20 EUR (Tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), kilometrino za pooblaščenca v znesku 22,20 EUR (2 x 30km x 0,37 EUR/km⁷) za posamezen narok, oz. skupaj za priglašene tri naroke 66,60 EUR (Tar. št. 6003 ZOdvT) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 2.350,45 EUR.

23Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka obsegajo nagrado za postopek v znesku 1.177,60 EUR (Tar. št. 3100 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 1.005,00 EUR, kar vse skupaj znaša 2.466,07 EUR.

¹ Prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 221/2014 z dne 3. 6. 2014 in opr. št. Cst 562/2014 z dne 9. 12. 2014.
² Prim. še sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 221/2014 z dne 3. 6. 2014 in opr. št. Cst 562/2014 z dne 9. 12. 2014.
³ Prim. Š. Ivanjko v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 169 do 171 in J. Prašnikar, Ž. Debeljak, Ekonomski modeli za poslovno odločanje, Ljubljana, Gospodarski vestnik, 1998, str. 19 in 20.
⁴ Prim. Š. Ivanjko v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 170.
⁵ 412. člen ZGD-1: Likvidacijski upravitelj: - zastopa in predstavlja družbo; - sestavi začetno likvidacijsko bilanco; - konča začete posle; - poplača terjatve upnikom; - objavi poziv upnikom, naj mu prijavijo svoje terjatve v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni od dneva objave; - izterja terjatve družbe; - unovči likvidacijsko maso, če je to potrebno za poplačilo upnikov; - pripravi predlog poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitvi premoženja; - predlaga izbris družbe iz registra, in - opravlja druge naloge v zvezi z likvidacijo, ki so določene v zakonu, statutu ali sklepu o likvidaciji družbe.
⁶ Po tej določbi velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: prezadolženost.
⁷ Tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.