414. člen ZGD-1

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve. Okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, ne izkazuje nevarnosti onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve.

Pri opredelitvi vzrokov in načina prenehanja gospodarskega interesnega združenja, navedenih v 576. členu ZGD-1, ki prenehanja s stečajem ne predvideva, ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti z razlagalnimi pravili, pač pa za namerno izključitev stečaja kot načina prenehanja združenja zaradi subsidiarne odgovornosti njegovih članov za njegove obveznosti. Ker je izvedba stečaja namenjena sočasnemu in enakomernemu poplačilu upnikov, upniki združenja pa so dovolj zavarovani z odgovornostjo njegovih članov za njegove obveznosti, ni videti potrebe po zavarovanju interesa upnikov za poplačilo njihovih terjatev v stečajnem postopku.

Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo. Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.

Ker gre v primeru iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP za neizpodbojno zakonsko domnevo, bi pritožnica učinek te domneve izpodbila samo pod predpostavko, da bi izpodbila domnevno bazo te domneve, torej insolventnost. Pritožnica ni zanikala, da ima družba še vedno odprto obveznost do zaposlene delavke iz naslova plače za celotno leto 2015 in pripadajočih davkov in prispevkov, ki jih mora izplačati ob obračunu plače. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti. Tudi v stečajnem postopku, ne le pri redni likvidaciji družbe, se premoženje družbe lahko razdeli družbenikom oz. delničarjem.

Likvidacijski načrt nima moči izvršilnega naslova.

Pravilen je poudarek sodišča prve stopnje, da domneve iz 1. alineje 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki se nanaša na trajno nelikvidnost) ni mogoče izpodbijati z navedbami o dolžnikovem premoženju (kar se nanaša na prezadolženost; prim. 3. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Redna likvidacija ni procesna ovira za začetek stečajnega postopka.

Ne ZFPPIPP ne ZGD-1 redne likvidacije ne določata kot procesne ovire (negativna procesna predpostavka) za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ki je v redni likvidaciji.

Postopek redne likvidacije, ki je v teku nad dolžnikom, ni ovira za začetek stečajnega postopka. V primeru, da je dolžnik insolventen mora likvidacijski upravitelj nemudoma ustaviti postopek likvidacije in predlagati začetek stečajnega postopka. Nobene ovire pa ni, da začetek stečajnega postopka predlagajo upniki, če tega ni storil likvidacijski upravitelj. Če upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen, so pogoji za začetek stečajnega postopka podani, s tem je podan tudi pravni interes za začetek stečajnega postopka. Pri tem tudi ni pomembno dejstvo, da je vse dolžnikovo premoženje zastavljeno.

Tudi poplačilo terjatve upnikom ali vnovčevanje likvidacijske mase, ne more predstavljati tiste nevarnosti, ki jo sicer razpolaganje dolžnika s svojim premoženjem pomeni po navedenem 2. odst. 270. čl. ZIZ.