37. člen ZFPPIPP

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Zakaj je skupščina tožene stranke po predlogu uprave znižala osnovni kapital dodatno s prenosom v kapitalske rezerve je stvar njene odločitve in tožeča stranka ni pojasnila konkretno zakaj naj bi bil ničen sklep skupščine v tem delu. Sam po sebi, ker je bil sprejet skupaj s sklepom o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube, oba pa v okviru odprave insolventnosti in postopkih finančnega prestrukturiranja, ni ničen. Ni zakonske omejitve oziroma prepovedi, da skupščina ne bi smela sprejeti sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala za oba namena iz 379. člena ZGD-1, zlasti če je to v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja.

Toženec ni niti pokušal izpolniti katere od obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP oziroma kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje izbrisane družbe, medtem ko je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zakonsko določbo, ki se nanaša na postopke zoper družbenike izbrisanih družb. Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, pritožnik utemeljeno navaja, da 1. člen ZPPDID ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti prekinitev obravnavanega postopka.

Posamezen član poslovodstva se razbremeni odgovornosti za škodo zaradi zamude z opravo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, če dokaže, da teh dejanj ni mogel opraviti samostojno in če dodatno dokaže enega od teh položajev: a) da je na seji poslovodstva predlagal, da se dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali (1. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP) ali b) da član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag (2. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP). Dodatna pogoja za razbremenitev iz 1. oziroma 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP sta torej predpisana alternativno, zato tožencu, ki je zatrjeval in dokazoval dodatni pogoj iz 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati dejstev, ki predstavljajo zakonski dejanski stan pogoja iz 1. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP Tožeča stranka bi morala navesti konkretne posle, sklenjene v času mandata tretjega toženca, ki naj bi predstavljali neenako obravnava

Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

Toženec, ki je bil ob nastopu insolventnosti družbe njen direktor, tožeči stranki odgovarja za škodo (neplačano terjatev), ker ni pravočasno izvedel ukrepov iz 35. člena do 39. člena ZFPPIPP. Toženec in prvotni drugi toženec, zoper katerega je bila izdana sodba na podlagi odpovedi, nista nujna sospornika in izdana sodba zanj nima učinkov.

Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času. Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe. Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da finančni načrt sanacije nima vseh elementov, ki morajo biti sestavni del poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, vendar je bil njegov namen nedvomno enak, to je analizirati vzroke insolventnosti in uveljaviti ustrezne ukrepe (kar je osnovna dolžnost poslovodstva po določbah 35. do 38. člena ZFPPIPP). Res so določbe ZFPPIPP namenjene varstvu upnikov in je zato obveznosti poslovodje praviloma treba presojati strogo, vendar je vedno potrebno upoštevati tudi konkretne okoliščine. Analizo vzrokov za negativno poslovanje in načrt ukrepov, s katerimi so želeli družbo sanirati in preprečiti insolvenčne postopke (in ki so bili v letu 2011 relativno uspešni) sta skupaj s prvim tožencem enakovredno sprejela tudi oba tiha družbenika, ki sta imela dejanski vpliv na poslovanje M. d.o.o. in ki sta bila v tistem obdobju tudi družbenika enega od upnikov družbe in to ravno tistega upnika, ki zdaj vtožuje odškodnino zaradi nesprejetja ukrepov po ZFPPIPP. Vsi družbeniki tihe družbe so se sestajali na rednih sestankih, na katerih so vsi razpolagali z enakimi informacijami (tudi glede tega, da vrednost zalog ni prikazana pravilno), skupaj so se odločili

Tudi če bi letno poročilo tožeče stranke za leto 2007 izkazovalo insolventno stanje, je tako stanje lahko izkazovalo po stanju na dan 31. 12. 2007. Kasnejši ukrepi tožeče stranke v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala z novimi vložki z učinki od 21. 5. 2008 dalje so torej dajali zadosti trdno podlago za utemeljeno sklepanje, da je s temi ukrepi tožeča stranka odpravila insolventnost. Ker so bila vsa preostala izpodbijana pravna dejanja opravljena v času od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008, torej v sorazmerno kratkem času po opravljenem povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke, je tožena stranka z gornjimi dejstvi uspela prepričati pritožbeno sodišče, da za insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni mogla vedeti.

Ker pritožnica ni stranka glavnega postopka in zakon ne določa, da lahko druga oseba, ki ni stranka postopka vloži pritožbo zoper sklep izdan na podlagi določil 267. člena ZFPPIPP, pritožnica ni pridobila upravičenja v insolventnem postopku opravljati procesna dejanja.