39. člen ZFPPIPP

Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje. Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja,

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Toženec ni niti pokušal izpolniti katere od obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP oziroma kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Novela ZFPPIPP-E je v 14. členu ZFPPIPP določila dodatne domneve trajnejše nelikvidnosti. Tako se je za trajneje nelikvidnega štelo tudi dolžnika, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Za takšnega dolžnika se je nadalje štelo tudi dolžnika, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Obveznosti poslovodstva iz 34. do 39. člena ZFPPIPP pri nastanku insolventnosti nastanejo, ko bi poslovodstvo, če bi ravnalo s profesionalno skrbnostjo, lahko ugotovilo, da je družba postala insolventna. V konkretnem primeru pa takšne posledice v zatrjevanih obdobjih zaradi njihove neizkazanosti (še) niso nastopile, zato toženi stranki v tem pogledu ni mogoče očitati opustitve dolžnih ravnanj za njihovo odpravo.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje izbrisane družbe, medtem ko je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zakonsko določbo, ki se nanaša na postopke zoper družbenike izbrisanih družb. Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, pritožnik utemeljeno navaja, da 1. člen ZPPDID ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti prekinitev obravnavanega postopka.

Posamezen član poslovodstva se razbremeni odgovornosti za škodo zaradi zamude z opravo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, če dokaže, da teh dejanj ni mogel opraviti samostojno in če dodatno dokaže enega od teh položajev: a) da je na seji poslovodstva predlagal, da se dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali (1. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP) ali b) da član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag (2. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP). Dodatna pogoja za razbremenitev iz 1. oziroma 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP sta torej predpisana alternativno, zato tožencu, ki je zatrjeval in dokazoval dodatni pogoj iz 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati dejstev, ki predstavljajo zakonski dejanski stan pogoja iz 1. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP Tožeča stranka bi morala navesti konkretne posle, sklenjene v času mandata tretjega toženca, ki naj bi predstavljali neenako obravnava

Ker je dopustno izpodbijati domnevo o vzročni zvezi med ravnanjem toženca in višino škode tudi iz razloga, da zaradi zamude pri izvedbi ukrepov za sanacijo insolvenčnega stanja ni mogla nastati domnevana škoda ali pa vsaj ne v zatrjevani višini, pomeni, da so zmotne pritožbene trditve o nedopustnosti zamujanja, seveda pa se s podaljševanjem zamude povečuje (odvisno od poslovanja v tem obdobju) možnost povečevanja škode upnikom. Odpravi te škode pa služi tožba po 44. členu ZFPPIPP. Odškodninska odgovornost poslovodje do upnikov se ne presoja po določbah prvega odstavka 131.člena Obligacijskega zakonika, ampak so predpostavke odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov in razlogi za razbremenitev te odgovornosti (razbremenilni razlogi) v celoti urejeni s posebnimi pravili po ZFPPIPP, ki kot lex specialis izključujejo uporabo splošnega pravila o predpostavkah neposlovne odškodninske odgovornosti. V enakem položaju do družbe so upniki glede na vrsto terjatev, ki jih priglašajo ali se po zakonu štejejo za priglašene glede na 19. člen in 21. člen ZFPPIPP. Pritožba pa zmotno meni, da velja enako tudi za dejanja po 2. točki četrtega odstavka 34. člena (pravn

Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

Toženec, ki je bil ob nastopu insolventnosti družbe njen direktor, tožeči stranki odgovarja za škodo (neplačano terjatev), ker ni pravočasno izvedel ukrepov iz 35. člena do 39. člena ZFPPIPP. Toženec in prvotni drugi toženec, zoper katerega je bila izdana sodba na podlagi odpovedi, nista nujna sospornika in izdana sodba zanj nima učinkov.

Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času. Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe. Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).