35. člen ZFPPIPP

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Iz povzetih določb ZFPPIPP, upoštevajoč tudi časovno komponento postopka, izhaja, da je presoja sodišča omejena zgolj na formalen preizkus dolžnikove zahteve za odložitev odločanja, t. j. pravočasnosti in popolnosti zahteve. Utemeljene so pritožbene navedbe, da dolžnik zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni priložil izjave, iz katere bi izhajalo, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov, niti da bo dolžnik v dvomesečnem obdobju od vložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka sposoben pravočasno plačevati plače delavcem do višine minimalne plače ter pripadajoče davke in prispevke iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, niti ni priložil poročila pooblaščenega revizorja o pregledu izjave iz prejšnje točke, v katerem je revizor dal mnenje brez pridržkov iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Vendar iz odgovora na pritožbo izhaja, da dolžnik nima zaposlenih nobenih delavcev, slednje pa je razvidno tudi iz prilog, ki jih je upnik sam priložil predlogu za začetek stečajnega postopka (prim. bonitete – 0 zaposleni

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Toženec ni niti pokušal izpolniti katere od obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP oziroma kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Novela ZFPPIPP-E je v 14. členu ZFPPIPP določila dodatne domneve trajnejše nelikvidnosti. Tako se je za trajneje nelikvidnega štelo tudi dolžnika, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Za takšnega dolžnika se je nadalje štelo tudi dolžnika, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Obveznosti poslovodstva iz 34. do 39. člena ZFPPIPP pri nastanku insolventnosti nastanejo, ko bi poslovodstvo, če bi ravnalo s profesionalno skrbnostjo, lahko ugotovilo, da je družba postala insolventna. V konkretnem primeru pa takšne posledice v zatrjevanih obdobjih zaradi njihove neizkazanosti (še) niso nastopile, zato toženi stranki v tem pogledu ni mogoče očitati opustitve dolžnih ravnanj za njihovo odpravo.

Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnikov upnik, zakon dolžniku omogoča, da se dolžnik finančno prestrukturira in odpravi insolventnost bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala (prvi odstavek 238. člena ZFPPIPP). Za pripravo predloga za prisilno poravnavo ali za izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki pa je dolžniku po zakonu dan sorazmerno kratek fiksen rok dveh mesecev, šteto od poteka roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predpostavlja se, da je k ukrepom za odpravo insolventnosti poslovodstvo družbe pristopilo že pred vložitvijo upnikovega predloga. Zakonska dolžnost poslovodstva družbe, ki postane insolventna, je namreč po 35. členu ZFPIPP v enem mesecu po nastopu insolventnosti sestaviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da poslovodstvo insolventne družbe ne sme čakati, da bo k ukrepom finančnega prestrukturiranja vzpodbujeno šele z upnikovo vlogo za začetek stečajnega postopka, pač pa mora s pripravami za izvedbo finančnega prestrukturiranja oziroma odprave insolventnosti pristopiti že v roku iz 35.

Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva do upnikov izbrisane pravne osebe za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe niso dosegli polnega poplačila, morajo biti poleg obstoja insolventnosti družbe izpolnjene predpostavke: protipravnost ravnanja poslovodstva, ki se kaže v kršitvah obveznosti poslovodstva, določenih v 34. členu ali 35. do 39. členu ZFPPIPP, vzročna zveza (med opustitvijo poslovodstva in škodo), ki se domneva, jo je pa mogoče izpodbiti, ter škoda.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot poslovodje izbrisane družbe, medtem ko je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zakonsko določbo, ki se nanaša na postopke zoper družbenike izbrisanih družb. Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, pritožnik utemeljeno navaja, da 1. člen ZPPDID ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti prekinitev obravnavanega postopka.

V skladu z določbo 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Glede na navedeno je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko odločilno, ali je vtoževana terjatev, ki ni terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja. Obveznost Zavoda do tožnika, za katero naj bi druga toženka odgovarjala na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti v smislu 8. člena ZGD-1, je po tožbenih trditvah nastala v letu 2011 (torej pred začetkom psotopka osebnega stečaja v letu 2015). Odgovornost družbenika za obveznosti družbe na podlagi 8. člena ZGD-1 sicer lahko oziroma praviloma nastane kasneje kot obveznost družbe. Nastane namreč šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti. Ti pa bi bili lahko v konkretnem primeru izpolnjeni najkasneje v letu 2013, ko je bil Zavod izbrisan iz sodnega registra. Podlaga za spregled pravne osebnosti je namreč zloraba pravne ose

Ugotovitev insolvenčnosti mora temeljiti na konkretno ugotovljenih zapadlih terjatvah, ki jih družba ni bila sposobna poravnati oziroma na konkretnih dejstvih, subsumiranih pod abstraktno določbo 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je navedlo določbo 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Na stališče, da je breme dokazovanja, da dolžnik ni insolventen, prav na tem dolžniku, pritožbeno sodišče ponavlja svoje stališče iz sklepa I Cp 940/2017, da morajo biti dolžniku najprej predočene konkretne terjatve, da je dolžan dokazovati sposobnost njihove poravnave. Abstrakten očitek insolventnosti ne zadošča.

Posamezen član poslovodstva se razbremeni odgovornosti za škodo zaradi zamude z opravo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, če dokaže, da teh dejanj ni mogel opraviti samostojno in če dodatno dokaže enega od teh položajev: a) da je na seji poslovodstva predlagal, da se dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali (1. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP) ali b) da član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag (2. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP). Dodatna pogoja za razbremenitev iz 1. oziroma 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP sta torej predpisana alternativno, zato tožencu, ki je zatrjeval in dokazoval dodatni pogoj iz 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati dejstev, ki predstavljajo zakonski dejanski stan pogoja iz 1. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP Tožeča stranka bi morala navesti konkretne posle, sklenjene v času mandata tretjega toženca, ki naj bi predstavljali neenako obravnava

Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

Toženec, ki je bil ob nastopu insolventnosti družbe njen direktor, tožeči stranki odgovarja za škodo (neplačano terjatev), ker ni pravočasno izvedel ukrepov iz 35. člena do 39. člena ZFPPIPP. Toženec in prvotni drugi toženec, zoper katerega je bila izdana sodba na podlagi odpovedi, nista nujna sospornika in izdana sodba zanj nima učinkov.

Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času. Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe. Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Ker po četrtem odstavku 234. člena ZFPPIPP domnevo insolventnosti dolžnika v taki situaciji lahko izpodbija družbenik dolžnika šele s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, se izkaže, da do kontradiktornosti postopka pride šele v pritožbenem postopku. Glede na vsebino in dokazno ponudbo pritožbe družbenice, njene pritožbe pritožbeno sodišče ne more zavrniti zaradi morebiti ne dovolj konkretiziranih trditev in dokazov o tem, da dolžnik ni insolventen. Njene pritožbene navedbe so specificirane do te mere, da bi, če bi se izkazale za resnične, lahko privedle do drugačne odločitve o predlogu dolžnika za začetek stečajnega postopka. Glede na predlagateljev odgovor na pritožbo in predložene listine pa se pokaže, da ugotavljanje (in)solventnosti dolžnika terja obsežen dokazni postopek z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo in eventualno postavitvijo izvedenca finančne stroke. Vprašanja, ki so se pojavila šele v pritožbenem postopku, niti v dejanskem, niti v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi se o njih prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. S tem bi bila strankam postopka odvzeta pravica do poštenega dvostopenjskega postop