412. člen ZGD-1

Načeloma v registrskem postopku pri odločanju o zahtevku za vpis, ko je predlogu ugodeno, ni treba, da je sklep obrazložen, vendar pa ZSReg določa tudi, da je registrski sklep, s katerim je ugodeno zahtevi, po potrebi lahko obrazložen. Za tak primer je v konkretni zadevi tudi šlo. Registrsko sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da bi te v konkretnem primeru moralo navesti. Pri presoji utemeljenosti predloga za zaključek postopka likvidacije bi moralo sodišče prve stopnje opraviti materialno pravni preizkus pravilnosti poročila po 415. členu ZGD-1. Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije.

Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.

Upravitelj sicer res s študijem literature in sodne prakse s področja insolvenčnega kot gospodarskega statusnega prava s pripravo za izpit za upravitelja pridobi znanja, ki jih potrebuje pri nadaljnem delu. Vendar pa vprašanja, ki so se zastavila v tem postopku s strani dveh družbenikov, ki sta glede prodaje delnic dolžnika v družbi A., d. d., oziroma njene razdelitve, oblikovala diametralno nasprotni stališči, presegajo znanje, ki ga pridobi upravitelj tako s področja insolvenčnega kot gospodarskega statusnega prava pri študiju zahtevane literature po Programu za strokovni izpit.

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.

Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.

Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije. Ključni podatek, ki mora biti vsebovan v poročilu je med drugimi tudi ali je imel subjekt vpisa upnike in, če jih je imel, da so vse terjatve upnikov poplačane (4. alineja 412. člena v zvezi s 415. členom ZGD-1). Ker v poročilu tega podatka ni, bi bilo registrsko sodišče dolžno v okviru materialno pravnega preizkusa predloga in predloženih listin (odpravljiva nesklepčnost), pozvati upravitelja, da se izjasni o morebitnih terjatvah upnikov.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.

Upravitelj je dolžan plačati terjatve upnikom v likvidacijskem postopku takoj, ko nastanejo oziroma ko so mu znane, skladno z dospelostjo. V okviru obveznosti poplačila terjatev upnikov lahko upravitelj oporeka določene terjatve, toži oziroma vodi sodne in arbitražne postopke v zvezi s spornimi terjatvami, sklepa poravnave pri spornih terjatvah, da zavarovanje za določene terjatve in podobno. Posledica prenehanja upnikove terjatve zaradi zamude prekluzivnega roka ni izrecno določena. Pravočasnost prijave je bistvena le, če upnikova terjatev upravitelju ni bila ali mu ni mogla biti znana. Upravitelj ni dolžan zagotoviti ustreznega zavarovanja za sporne terjatve. Ker ne more prisiliti upnika, da vloži tožbo, lahko upravitelj vloži ugotovitveno tožbo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da določena terjatev ne obstaja. Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije, pri tem pa mora upoštevati podatke, ki so razvidni iz listin, priloženih predlogu, oziroma ki so jih navedli udeleženci postopka.

Likvidacijski načrt nima moči izvršilnega naslova.

Likvidacijski upravitelj ima torej pooblastilo (412. člen ZGD-1), da stori vse, kar je mogoče in dovoljeno, da poplača upnike, hkrati pa mora poskrbeti, da izterja („iztoži“) terjatve družbe, za razliko od začetka stečaja, pa, kot je že bilo navedeno, začetek likvidacijskega postopka ne vpliva ne na terjatve upnikov ne na terjatve družbe. Tudi zato v postopku rednega prenehanja družbe z likvidacijo ni uporabljiva specialna določba petega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na situacije, ko ima upravitelj v stečaju položaj odvetnika in ne sme kot odvetnik zastopati stečajnega dolžnika v sodnih ali drugih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajem, v katerem je bil imenovan za upravitelja. Prav tako pa v tem kontekstu ni mogoče govoriti o koliziji interesov, na kar se predlagatelj v pritožbi ponovno sklicuje, saj likvidacijski upravitelj varuje interese tako delničarjev (družbenikov), upnikov, delavcev, potrošnikov in glede na okoliščine primera v posameznih primerih tudi javne interese (tako Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 733).

Likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Tožeča stranka do povračila vlaganj v nepremičnine, prenesene na sklad kot pravnega naslednika, ni bila upravičena in jih tudi v denacionalizacijskem postopku zoper denacionalizacijskega upravičenca ne bi mogla uveljaviti. Prav tako jih ne bi mogla uveljaviti od sklada, če bi bilo zahtevku slednjega ugodeno. Tega upravičenja ji ne daje niti sprememba 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B), saj je v 25. členu določeno, da lahko zahteva odškodnino zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena zakona. Tožeča stranka pa ni bila niti zavezanec niti najemojemalec, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Z uzakonitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja v novem Kazenskem zakoniku je iz razlogov načela zakonitosti izključena presoja kriminalno političnih razlogov, ki bi takšni opredelitvi (ob predpostavki izpolnjevanja materialnih pogojev) morebiti nasprotovala in govorila v prid uporabe realnega steka. To pa ne pomeni, da uporaba tega instituta (tudi po novi ureditvi) ne zahteva posebno skrbne presoje izpolnjevanja materialnih pogojev za konstrukcijo, saj je te še vedno treba tolmačiti izredno ozko in jih razumeti tako, da je utemeljeno mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca. Ob vsakokratni presoji konkretnih okoliščin zakon ni omejil konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja izključno na kazniva dejanja, ki so sicer zajeta v poglavju kaznivih dejanj zoper premoženje.

Dejstvo, da se vodi nad dolžnikom postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1 ne omejuje pravice upnikov, da uveljavljajo svoje terjatve tudi izven samega likvidacijskega postopka, torej neposredno po sodni poti.

Tudi poplačilo terjatve upnikom ali vnovčevanje likvidacijske mase, ne more predstavljati tiste nevarnosti, ki jo sicer razpolaganje dolžnika s svojim premoženjem pomeni po navedenem 2. odst. 270. čl. ZIZ.