38. člen ZFPPIPP

Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska. Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.

Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Pritožnik na okoliščine v zvezi z ravnanjem tretjih, ki jih podrobno opisuje v pritožbi, sicer res ni mogel vplivati, je pa odgovoren, da kot poslovodja pravočasno reagira: bodisi tako, da najde nove vire za poslovanje bodisi predlaga stečajni postopek.

Pred nastopom insolventnosti dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnik ni dokazal, da bi se premoženje družbe zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini (glede na to, da je po prejemu odločbe FURS v letu 2018 družba delovala še vsaj pet let), in da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka glede na to, da je po potrjeni prisilni poravnavi nekaj časa odplačeval dolg do FURS. Začetek stečajnega postopka bi moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma. Te ugotovitve pritožnik s pritožbenimi navedbami ni izpodbil.

Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem ugovora, da je zaradi finančne stiske zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Takšen ugovor ne odgovarja na vprašanje, ali v času, ko je bil poslovodja, ni mogel vplivati na to, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi namreč moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje družbe (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo zneska, založenega za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

Fiduciarni lastnik je poln lastnik, ima le obligacijskopravno zavezo vrniti stvar ob izpolnitvi razveznega pogoja. Zaradi pogodbene obveze mora fiduciar sopogodbeniku (fiduciantu) omogočiti, da uresniči svoja upravičenja glede poslovnega deleža, pri čemer se je sodna praksa že izrekla, da to velja le, če so izpolnjeni posebni pogoji, to je pogodbeni ali pa tudi zakonski pogoji. Med njimi so tudi pravila 10.a člena ZGD-1 o tem, kdo ne more postati družbenik. Ne glede na fiduciarno naravo dogovorov z v sodni register vpisanimi imetniki 100 % poslovnega deleža, so ti veljavno formalno pravno pridobili lastninsko pravico na poslovnem deležu, kar velja tudi za predlagatelja. Morebitna obligacijska zaveza imetnika 100 % poslovnega deleža dolžnika za povratno prodajo poslovnega deleža pritožniku ali tretji osebi, ki jo on določi, še ne pomeni, da predlagatelj v trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni stvarnopravni lastnik poslovnega deleža.

Za presojo pritožničine odgovornosti ni pravno relevantno ponavljanje očitkov na račun B. B., kasnejšega direktorja stečajnega dolžnika. Z navedbami, da se je finančno stanje stečajnega dolžnika močno poslabšalo po njenem odstopu z mesta direktorice, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Za njeno odgovornost zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da kot nekdanja direktorica stečajnega dolžnika ni najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti vložila predloga za začetek stečajnega postopka, s čemer je kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP. Ta kršitev je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje stečajnega dolžnika ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Pred nastopom insolventnosti namreč dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnica pa ni ne trdila ne dokazovala, da bi se premoženje stečajnega dolžnika zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini, da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagala začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje zač

Ker pritožnik ni osebno odgovorni družbenik, se zanj ne more uporabiti drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo. Tudi po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka. Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Iz izreka ustavne odločbe U-I-151/24, izhaja, da lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-151/2024-14 z dne 20. 3. 2025 odločilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo, saj so družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo prikrajšani za pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Odločilo je, da imajo te osebe pravico, da vložijo pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, kadar je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP.

V postopku zaradi insolventnosti, ki je bil začet na predlog dolžnice oziroma njenega zakonitega zastopnika, prokurist za dolžnico ni upravičen opravljati procesnih dejanj.

Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje. Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja,

Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.

Svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP se poslovodja zaradi okoliščin, ki so nastopile po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka po 38. členu ZFPPIPP, ne more razbremeniti, saj ne gre za okoliščine, na katere ni mogel vplivati. Na te okoliščine bi poslovodja lahko vplival tako, da bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka.

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.

Toženec ni niti pokušal izpolniti katere od obveznosti poslovodstva, ki so določene v 34. členu oziroma 35. - 39. členu ZFPPIPP oziroma kot poslovodja, od katerega se terja profesionalna skrbnost (6. člen OZ), ni pravočasno izvedel potrebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja niti ni sprožil stečajnega postopka. S tem je podana protipravnost njegovega ravnanja kot eden izmed potrebnih elementov za nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker toženec v tem postopku ni isti kot toženec v gospodarskem sporu, je v obravnavanem sporu lahko ugovarjal tako temelju kot višini terjatve oziroma škode.

Likvidacijskega upravitelja v okviru določb ZGD-1 in ZFPPIPP ni mogoče šteti kot poslovodjo. Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja je v ZGD-1 urejena posebej in celovito in določbe ZGD-1 glede tega predstavljajo lex specialis glede na določbe ZFPPIPP.