VSM sodba I Cp 903/2013

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II., III. in IV. izreka potrdi.

II. Pritožba prvo in tretje tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I., II. in. III. izreka potrdi.

III. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

IV. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, v 15 dneh, nerazdelno plačati 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 12. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku, to je do vtoževane odškodnine v višini 140.000,00 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo razsodilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 47,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka II. izreka) in da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.704,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Bistvo pritožbene graje je, da je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi prestane spolne zlorabe, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu odmerjena prenizko ter, da bi jo moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki prisoditi v celoti, posledično pa ji priznati in odmeriti tudi vse priglašene pravdne stroške.

4Prvo in tretje tožena stranka smiselno izpodbijata obsodilni in posledično tudi stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter s skupno pritožbo predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma podredno, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Bistvo pritožbene graje je, da ni podana pasivna legitimacija toženih strank in da te zaradi pomanjkanja funkcionalne vzročnosti ne morejo odgovarjati za vtoževano nepremoženjsko škodo, pri čemer obravnavana pritožba povzema pritožbene navedbe toženih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje III P 565/2007 z dne 30. 11. 2011, o kateri pa je sodišče druge stopnje že odločilo s sklepom I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012. Jedro pritožbenih navedb v tej smeri je, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na kakšen način je ugotovilo, da je K. J. deloval hkrati kot delavec Š. M. in kot zakoniti zastopnik župnije A. (tretje tožene stranke), zaradi česar je ostala izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z navedenim citirana pritožba navaja, da K.J. v času verouka ni deloval kot zakoniti zastopnik tretje tožene stranke, saj je verouk podajal kot duhovnik in ne kot župnik, zato tretje tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna za nastalo škodo. Slednja namreč ni nastala pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcije zakonitega zastopanja tretje tožene stranke. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno razmejilo tudi odgovornost med prvo in drugo toženo stranko. Ker lahko v primeru razdružitve določene pravne osebe, njen pravni položaj nadaljuje zgolj ena pravna oseba, bi moralo sodišče prve stopnje pravno nasledstvo Š. M. presojati po Kan. 123 Zakona o cerkvenem pravu (v nadaljevanju ZCP), ki določa, da se premoženje, pravice in obveznosti pravne osebe, v primeru, ko ta preneha obstajati, urejajo po pravu in statutu, če to ni omenjeno, pa pripadejo neposredno višji pravni osebi, v konkretnem primeru tako N. M. kot drugo toženi stranki. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo morebitnega urejanja pravnega nasledstva Š. M. s statutom, bi moralo slediti subsidiarnemu pravilu, torej da premoženje, pravice in obveznosti pravne osebe, ki je prenehala obstajati (Š.M.), pripadejo neposredno višji pravni osebi kot univerzalnemu pravnemu nasledniku (N.M.), ne pa da je odgovornost prvo tožene stranke presojalo po Kan. 122 ZCP, ki sicer omenja možnost interne porazdelitve obveznosti v primeru razdelitve določene pravne osebe (Š.M.) na novo nastale pravne osebe (Š. C. in Š. M.S.), vendar pri tem kot osnovnega pravila ne določa skupnega nasledstva novo nastalih pravnih oseb. Sodišče prve stopnje je tako napačno interpretiralo navedeni določili in zmotno ugotovilo pravno nasledstvo prvo tožene stranke. V nadaljevanju obravnavana pritožba navaja še, da odnosa toženih strank do K.J. ni mogoče primerjati z odnosom delodajalca do delavca v smislu 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj imenovani ni delal po navodilih in pod nadzorom toženih strank ter v njihovo korist, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, zato ni podana funkcionalna vzročnost v smislu 170. in 172. člena ZOR. Zgolj dejstvo, da se je škodni dogodek zgodil v prostorih delovnega mesta K.J., ne zadostuje za ugotovitev, da je bila škoda povzročena v zvezi z njegovim delom oziroma v zvezi z opravljanjem njegovih funkcij kot župnika. Posledično tožene stranke tudi ne morejo odgovarjati za vtoževano škodo. Naposled obravnavana pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine, za katero meni, da je prisojena v nasprotju s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih in v tej zvezi poudarja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kršilo razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, ko je obstoj telesnih bolečin presojalo mimo trditev tožeče stranke, ki je telesne bolečine uveljavljala zgolj za obdobje do meseca julija 2004, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev iz tega naslova oprlo tudi na zdravstveno dokumentacijo tožeče stranke iz leta 2005, 2006 in 2008. Nazadnje prvo in tretje tožena stranka v okviru ugovora zastaranja odškodninske terjatve navajata še, da je sodišče prve stopnje obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo zgolj na podlagi izpovedb oseb, ki so bile s kaznivim dejanjem neposredno prizadete in brez kakršnegakoli materialnega dokaza, kar ne zadostuje za objektiven zaključek, ki bi brez sence dvoma kazal na obstoj kaznivega dejanja.

5Drugo tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in prisojeno odškodnino zniža na skupni znesek 18.000,00 EUR, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Bistvo pritožbene graje je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen, izrek izpodbijane sodbe pa neizvršljiv, saj iz njiju ni mogoče razbrati, na katero izmed treh toženih strank se zahtevek oziroma izrek nanaša. Ker sodišče prve stopnje takšnega tožbenega zahtevka ni zavrglo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V nadaljevanju obravnavana pritožba izpodbija tudi temelj tožbenega zahtevka in sicer obstoj kaznivega dejanja ter v tej zvezi navaja, da izpovedba tožeče stranke ni skladna z objektivno medicinsko dokumentacijo, v kateri ni zapisa o analnem spolnem odnosu (posilstvu) in posledični poškodbi danke tožeče stranke. Tudi ostale priče so K.J. bremenile samo spolnega nadlegovanja, zaradi česar drugo tožena stranka meni, da kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) imenovanemu ni dokazano, saj za analno posilstvo ni nobenih objektivnih dokazov, ostala ravnanja spolnega nadlegovanja pa lahko predstavljalo le kaznivo dejanje po četrtem odstavku 183. člena KZ. V tem primeru pa bi absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo že s potekom šestih let od storitve kaznivega dejanja in tako še pred vložitvijo predmetne tožbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Drugo tožena stranka z obravnavano pritožbo izpodbija še pasivno legitimacijo in obstoj funkcionalne vzročnosti ter v tej zvezi navaja, da dejanj, ki jih župnik opravlja v svojem interesu in za svoje potrebe izven njegovih zadolžitev po ZCP, ni mogoče šteti kot njegovih delovnih obveznosti, zaradi česar s pastoralno dejavnostjo nimajo nobene zveze. Škodno dejanje tako ni bilo storjeno v zvezi z delovnim procesom, saj do njega ni prišlo v času samega verouka in v prostorih, kjer njegovo poučevanje neposredno poteka. Prav tako odnosa med duhovnikom oziroma župnikom in Škofijo ni mogoče enačiti z delovnim odnosom, saj župnik dela ne opravlja po navodilih in pod nadzorom škofa kot delodajalca ter v imenu in na račun škofije, temveč v lastnem interesu in v imenu Kristusa, zato je tudi za vsako kršitev zgolj osebno odgovoren. Ker izpodbijana sodba v zvezi z navedenim nima podrobnejše obrazložitve, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za kakšen delovni proces je šlo v zvezi z dejanji župnika K.J. in v kakšni zvezi so bila očitana dejanja s tem delovnim procesom. Drugo tožena stranka v tem okviru izpodbija tudi solidarno odgovornost toženih strank, saj slednje škode niso neposredno povzročile, zanjo lahko le objektivno odgovarjajo po pravilih o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom, pri čemer pa je lahko delodajalec le eden in ne trije. V nadaljevanju obravnavana pritožba v okviru ugovora zastaranja tožbenega zahtevka poudarja dejstvo, da je tožeča stranka v kazenskem postopku postavila premoženjskopravni zahtevek, postavitev katerega pa onemogoča, da bi se istovrstni zahtevek za plačilo odškodnine uveljavljal tudi v pravdnem postopku, saj vzporedno ni mogoče voditi dveh postopkov za plačilo iste odškodnine. Ker je tožeča stranka zamudila rok iz 390. člena ZOR in predmetne tožbe ni vložila v treh mesecih od zaključka kazenskega postopka, pri čemer pa vodenje slednjega po smrti obdolženca tudi ni več mogoče, se je posledično tudi rok iz 377. člena ZOR že iztekel, zato je potrebno ugotoviti, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral. Na tem mestu obravnavana pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo zgolj na podlagi pisnih izjav prič, brez da bi navedene dokaze neposredno izvedlo na glavni obravnavi, ob tem pa je zmotno ugotavljalo tudi obstoj vseh kaznivih dejanj, ki so bila predmet obtožbe v kazenskem postopku zoper obdolženega K.J., namesto zgolj obstoj kaznivega dejanja na škodo tožeče stranke. V zvezi z obstojem kaznivega dejanja obravnavana pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, po katerem odstavku 183. člena KZ je presodilo kaznivo dejanje, zaradi česar izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vse navedeno drugo tožena stranka zaključuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke že v celoti zastaral, saj je bila vsa škoda tožeči stranki znana že ob njeni polnoletnosti, predmetna tožba pa je bila vložena po preteku triletnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR. Nazadnje drugo tožena stranka podredno izpodbija še višino dosojene odškodnine in meni, da bi pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem lahko znašala največ 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ 7.000,00 EUR, za duševne bolečine na podlagi 202. člena ZOR največ 5.000,00 EUR in za strah največ 3.000,00 EUR. Posledično tako pritožba podredno predlaga znižanje dosojene odškodnine na skupen znesek 18.000,00 EUR, češ da sedaj dosojena odškodnina bistveno odstopa od sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

6Prvo in tretje tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene in poudarjata, da namen odškodnine ni v kaznovanju povzročitelja škode, še manj v kaznovanju osebe, ki je spoznana le za objektivno odgovorno, temveč je potrebno pri določitvi odškodnine izhajati iz njene funkcije zadoščenja za povzročeno škodo. Dosojena odškodnina je tako po mnenju prvo in tretje tožene stranke prisojena v prevelikem znesku in v nasprotju s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

7Tožeča stranka se v odgovoru na obe pritožbi toženih strank zavzema za njuni zavrnitvi in poudarja, da je sodišče druge stopnje svojo stališče glede pasivne legitimacije toženih strank, njihove solidarne odgovornosti za povzročeno škodo ter obstoja funkcionalne vzročnosti že zavzelo s sklepom I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012 ter da posledice reorganizacije Š. M. ne morejo voditi v zmanjšano pravno varnost oškodovancev.

8Pritožbe vseh pravdnih strank so neutemeljene, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

9ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih ali uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Deloma zmotna uporaba materialnega prava, pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O pritožbi tožeče stranke :

10Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem in posledično v stroškovnem delu ter navaja, da je sodišče prve stopnje prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi prestane spolne zlorabe po 202. členu ZOR ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu po 200. členu ZOR odmerilo prenizko ter da bi jo moralo tožeči stranki tudi iz teh naslovov dosoditi v celotnem zahtevanem znesku. Navedena pritožbena graja je po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljena, saj v nadaljevanju opisane duševne bolečine in strah, ki so se sicer pri tožeči stranki pojavile v razmeroma hudi obliki, ob upoštevanju načela individualne in objektivne pogojenosti višine odškodnine(1), ne opravičujejo prisoje višje denarne odškodnine, kot jo je že dosodilo sodišče prve stopnje.

11Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin iz 200. člena ZOR(2) zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari lahko opravljal tudi v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih razmerah. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi, tudi kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine(3). Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin po 202. členu ZOR(4) pa ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta je del telesne integritete in je tako zavarovana tudi odškodninsko ter ustavnopravno (35. členu Ustave RS). V 202. členu ZOR je tako določena posebna pravna podlaga, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi samega nedovoljenega posega v spolno integriteto(5). Ta pravica pa ne izključuje oškodovančeve pravice do denarne odškodnine tudi za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in v 203. členu ZOR, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR(6).

12Odločitev sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine po 200. in 202. členu ZOR je po presoji sodišča druge stopnje pravilna. Občutek ponižanosti, sramu, strahu in negotovosti tožeče stranke, ki tudi po več letih od dogodka ne poneha, izguba samospoštovanja, negativna podoba o svoji človeški in ženski vrednosti, nezaupljivost, neaktivnost in drugi boleči občutki, ki jih je podrobno ugotovila sodna izvedenka psihiatrične stroke dr. M. T., dr. med. (v nadaljevanju sodna izvedenka) in ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema sodišče prve stopnje, predstavljajo tako škodo v duševnem in čustvenem svetu tožeče stranke, da so ji za dolgo obdobje, vsekakor pa v času mladosti zaznamovali življenje s trpljenjem, namesto s pozitivnim dojemanjem sveta, ki je značilno za obdobje mladosti. Po eni strani gre za hudo čustveno prizadetost, po drugi strani pa za zmanjšane možnosti vsakršnega udejstvovanja: družabnega, šolskega, poklicnega, pridobitnega in drugih. Glede tega daje imenovana izvedenka tožeči stranki tudi slabo prognozo. V zvezi z navedenim ne gre spregledati tudi dejstva, da gre danes za popolnoma spremenjene življenjske možnosti tožeče stranke, ki se zaradi svojih psihičnih lastnosti, kakršne je ugotovila sodna izvedenka psihiatrične stroke, ne more rešiti posledic nasilnih dogodkov. Posledično ni utemeljeno pritožbeno stališče toženih strank (več o tem tudi v nadaljevanju te sodbe), da gre prisojena odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Nasprotno, prisojena odškodnina iz navedenih naslovov, po mnenju sodišča druge stopnje, predstavlja pravično zadoščenje za prizadetost tožeče stranke.

13Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da odškodnina iz 202. člena ZOR pripada oškodovancu za duševne bolečine zaradi samega nedovoljenega posega v spolno integriteto, ki pa je pri tožeči stranki trajal kar pet zaporednih let in to v času od njenega sedmega do dvanajstega leta starosti, pri tem pa je tožeča stranka ves čas trpela izrazite psihične bolečine, ki so se kazale kot občutek nemoči, sramu in ponižanosti, kar vse je tožeči stranki povzročilo hudo čustveno stisko, ki se je nato kazala kot resna emocionalna prizadetost, izguba spoštovanja, občutek krivde, ničvrednosti in izguba zaupanja vase ter v druge ljudi. Ta simptomatika je pri tožeči stranki trajala več dni po vsakem spolnem napadu in se je ponovno aktivirala ob vsakem, tudi posrednem stiku z osebo, ki jo je sprožila.

14V nadaljevanju je opisana čustvena stiska prešla v številne psihosomatske težave in motnje hranjenja, ki predstavljajo podlago za odmero denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izkušnja spolne zlorabe je namreč označila celostno oblikovanje osebnosti tožeče stranke, njen odnos do spolnosti, njeno samopodobo in predstavo o lastni vrednosti ter s tem grobo posegla tudi v njene partnerske in erotično - seksualne navezave. Imenovana sodna izvedenka je v tej zvezi tudi zaključila, da o ustalitvi težav na neki točki ni mogoče govoriti, prav nasprotno, posledice škodnih vplivov se pri tožeči stranki kažejo še danes in bodo pomembno zniževale kakovost njenega življenja tudi v prihodnje. Tožeča stranka se tako še vedno skriva pod moškim obnašanjem, pogosto razmišlja o samomoru in je nezaupljiva do ljudi ter nima svojih prijateljev, zaradi česar še zmeraj potrebuje ustrezno psihoterapevtsko obravnavo. Tožeča stranka duševne bolečine tako skupno trpi že več kot 20 let in utemeljeno je pričakovati, da jih bo deloma trpela tudi v prihodnje. Ne glede na resnost duševnih bolečin tožeče stranke, pa je sodišče druge stopnje prepričano, da odškodnina iz obeh navedenih naslovov, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje (200. člen v zvezi s 202. členom ZOR), predstavlja pravično denarno zadoščenje za pretrpljeno in bodočo škodo iz obeh navedenih naslovov.

15Prav tako je sodišče druge stopnje prepričano, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi denarno odškodnino iz naslova strahu ter da prisojena odškodnina iz tega naslova predstavlja primerno in pravično zadoščenje za pretrpljeni (primarni in sekundarni) strah. Kot je namreč v svojem izvedenskem mnenju in dopolnitvah le - tega pojasnila sodna izvedenka psihiatrične stroke, je primarni strah pri tožeči stranki sicer res trajal le nekaj dni po dogodku, vendar se je obnovil vsakič, ko se je povzročitelj škode približal tožnici. Slednja je ob tem ves čas čutila tesnobo ob pričakovanju, da se bo spolno nasilje ponovilo, kar pa je nenazadnje trajalo dolgih pet let, raven tesnobe tožeče stranke pa je v tem času naraščala vse do stopnje panike. Prav tako je tožeča stranka tudi v nadaljevanju čutila sekundarni strah v obliki tesnobnosti, ogroženosti in občutkov groze, kar vse pa je pri tožeči stranki močno porušilo duševno ravnovesje (kar se je kazalo v nočnih morah, poskusu samomora, zavračanju ženskega telesa, bulimiji, itd.) in naposled prešlo v že opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot samostojno postavko nepremoženjske škode.

16Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je presodilo, da bi višja odškodnina podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina tako v celoti upošteva načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato tudi vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Na drugi strani pa načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod in izraža ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

17Tožeča stranka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in podrobnejše utemeljitve v tej smeri ne podaja, zato jo je sodišče druge stopnje tudi v dem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

19Navedbe prvo in tretje tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato sta slednji dolžni sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da judikata, ki jih v utemeljitev svojega odgovora na pritožbo izpostavljata prvo in tretje tožena stranka, nista primerljiva z dejanskim stanjem konkretnega primera, kjer gre za bistveno daljše obdobje in hujšo obliko spolnih zlorab nad tožečo stranko, kot v primeroma navedenih judikatih. Nenazadnje pa je potrebno vsak primer spolne zlorabe presojati individualno in upoštevajoč vse podrobnosti konkretnega primera, saj gre pri njih za izjemno težke posege v osebnostno in telesno identiteto oškodovanca, ki so med seboj težko objektivno primerljivi.

O pritožbah toženih strank:

20Tožene stranke podajajo ugovor pasivne legitimacije ter izpodbijajo svojo solidarno odgovornost za nastalo škodo in obstoj funkcionalne vzročnosti v smislu odgovornosti po 170. in 172. členu ZOR. Sodišče druge stopnje je svoje stališče v zvezi z navedenimi vprašanji že zavzelo s sklepom, opr. št. I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012, v katerem je ocenilo, da so vse tri tožene stranke pasivno legitimirane in solidarno odgovorne za nastalo nepremoženjsko škodo ter da obstaja funkcionalna vzročnost med povzročeno škodo in delom župnika K.J. kot delavca nekdanje Š. M.(170. člen ZOR) ter med povzročeno škodo in opravljanjem njegove funkcije kot zakonitim zastopnikom tretje tožene stranke (172. člen ZOR). Sodišče druge stopnje se tako v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na stališča zavzeta v sklepu, opr. št. I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012, pri tem pa v okviru novih pritožbenih navedb še dodatno pojasnjuje, kot sledi.

O pasivni legitimaciji prvo in drugo tožene stranke:

21Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012, pojasnilo, da je med imenovanim župnikom in Š.M. obstajalo sui generis delovno razmerje, ki je primerljivo z delovnim razmerjem v smislu pozitivne delovnopravne zakonodaje v RS, kar utemeljuje objektivno odgovornost Š.M. kot delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec (župnik K.J.) pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (tožeči stranki, prvi odstavek 170. člena ZOR). Prav tako je sodišče druge stopnje v navedenem sklepu ocenilo, da obstaja funkcionalna vzročnost med zatrjevano škodo in dejavnostjo Š.M., saj je imenovani župnik kaznivo dejanje s katerim je bila povzročena škoda storil na delu, med delovnim časom in v okviru opravljanja svojih delovnih nalog, zato nedvomno obstoji vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca (Š.M.) in ravnanjem njegovega delavca (župnika K.J.), s katerim je bila tretjemu (tožeči stranki) povzročena škoda. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje pasivno legitimacijo prvo in drugo tožene stranke utemeljilo na podlagi pravnega nasledstva Š.M., ki je bila dne 7. 4. 2006 povišana v N.M., njeno ozemlje pa se je teritorialno razdelilo na dve novi cerkveni instituciji in sicer Š.C. (prvo toženo stranko) ter Š. M.S., pri tem pa so nastale tri nove pravne osebe (Kan. 113, 373 in 515 ZCP).

22Sodišče druge stopnje je tako pasivno legitimacijo drugo tožene stranke presojalo na podlagi Kan. 123 ZCP, ki določa, da kadar pravna oseba preneha obstajati, se njeno premoženje, pravice in obveznosti urejajo po pravu in statutu, če to ni omenjeno, pa pripadejo neposredno višji pravni osebi, v danem primeru tako drugo toženi stranki kot neposredno višji pravni osebi, ki je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja ukinjene Š.M. Navedeno utemeljuje pasivno legitimacijo drugo tožene stranke kot univerzalne pravne naslednice Š.M., ki je kot samostojna pravna oseba z dnem 7. 4. 2006 prenehala obstajati.

23Ker pa dotedanje ozemlje in premoženje Š.M. ni samo pripadlo neposredno višji pravni osebi (N.M. kot drugo toženi stranki), temveč je bilo hkrati tudi razdeljeno med dve novo nastali pravni osebi in sicer Š.C. (prvo toženo stranko) in Š.M.S., je sodišče druge stopnje pasivno legitimacijo prvo tožene stranke presojalo po Kan. 122 ZCP, ki določa, da kadar se pravna oseba (Š.M.) razdeli tako, da se iz njenega dela ustanovi posebna pravna oseba (Š.C.), mora za delitev pristojna cerkvena oblast, varujoč predvsem voljo ustanoviteljev in darovalcev, pridobljene pravice in potrjen statut, sama ali po izvršilcu skrbeti, da se premoženje in premoženjske pravice, dolgovi in bremena razdelijo med pravni osebi v dolžnem sorazmerju, upoštevajoč vse okoliščine in potrebe vsake od obeh (Kan. 122 §1 ZCP). Navedeno pomeni, da se obveznosti v primeru prenehanja pravne osebe (Š.M.) in posledične razdelitve njenega premoženja, premoženjskih pravic, dolgov in bremen, porazdelijo med vse novoustanovljene pravne osebe (N.M., Š.C. in Š.M.S.), pri čemer pa gre pri navedeni porazdelitvi za interno razmerje med novoustanovljenimi pravnimi osebami. Za to porazdelitev so namreč v skladu s internim kanonskim pravom odgovorne pristojne cerkvene oblasti, ki morajo pri porazdelitvi premoženja, premoženjskih pravic, dolgov in bremen ukinjene pravne osebe, upoštevati pravo in statut, voljo ustanoviteljev in darovalcev ter pridobljene pravice in potrebe vsake od novo nastalih pravnih oseb. Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo(7), potrebno presojati po pravnem redu RS. Vse navedeno tako utemeljuje tudi pasivno legitimacijo prvo tožene stranke, pod katero je po "reorganizaciji" Š.M. spadala Ž.A..

24Glede na obrazloženo se kot neutemeljena pokaže tudi nadaljnja pritožbena graja prvo in tretje tožene stranke o zmotni razmejitvi odgovornost med prvo in drugo toženo stranko, češ da lahko v primeru razdružitve pravne osebe, zgolj ena oseba nadaljuje njen pravni položaj glede posameznih pravic in obveznosti, v danem primeru torej drugotožena stranka kot neposredno višja pravna oseba. Pritožba se v tem kontekstu zmotno sklicuje na določila Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ki se uporablja zgolj za pravne osebe civilnega prava, v konkretnem primeru pa je glede na avtonomno ureditev Katoliške cerkve, za pravno presojo spornega vprašanja, potrebno uporabiti kanonsko pravo (Kan. 122 in 123 ZCP), ki pa v primeru prenehanja pravne osebe in njene hkratne razdelitve na več novih pravnih oseb, narekuje zgoraj sprejeto odločitev. Š.M. kot pravna oseba ni namreč samo nehala obstajati (kot bi bilo to npr. v primeru njene ukinitve, Kan 123 ZCP), temveč se je slednja tudi razdelila tako, da so iz njenega dela nastale tri nove pravne osebe (N.M. - drugo tožena stranka ter Š.C. - prvo tožena stranka in Š. M.S., Kan. 122 ZCP). Posledično je za pravilno presojo pasivne legitimacije prvo in drugo tožene stranke potrebno Kan. 122 in 123 ZCP uporabiti v medsebojni povezavi in sosledju, ne pa alternativno, kot to zmotno meni pritožba. Nenazadnje celo drugo tožena stranka sama priznava, da ustanovitev nove Škofije nima enakih posledic kot delitev družb po ZGD-1.

O pasivni legitimaciji tretje tožene stranke:

25Pasivno legitimacijo tretje tožene stranke je sodišče druge stopnje presojalo na podlagi določbe prvega odstavka 172. člena ZOR, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

26Upoštevajoč vse navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek toženih strank, da K.J. ni hkrati deloval kot delavec, ki je bil v delovnem razmerju s Š.M. in kot zakoniti zastopnik Ž.A. (tretje tožene stranke). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo materialnopravno stališče sodišča druge stopnje v zvezi s pasivno legitimacijo toženih strank in pojasnilo na kakšen način je ugotovilo, da je imenovani istočasno deloval v obeh vlogah (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V tej zvezi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako ni podana. V tem kontekstu podana pritožbena primerjava z rektorjem oziroma profesorjem na Univerzi pa je popolnoma neprimerna, saj je potrebno vlogo in odgovornost imenovanega župnika v konkretnem primeru presojati po avtonomnem kanonskem pravu, ki pa ni primerljivo z ureditvijo splošnih civilnopravnih razmerij.

27Tudi pritožbena polemiziranja toženih strank o tem, da je župnik K.J. verouk podajal kot duhovnik in ne kot župnik oziroma kot zakoniti zastopnik Ž.A. so neutemeljena, saj že iz pojasnila N.L. z dne 12. 2. 2010 (list. št. 124 - 126) izhaja, da je vsak katoliški duhovnik s posvečenjem vključen v določeno škofijo, kjer mu krajevni škof z odlokom določi službo, pri čemer mu običajno zaupa službo župnika na določeni župniji. Župnik je tako lahko samo tisti, ki je veljavno prejel mašniško posvečenje ali sveti red in je z odlokom prejel cerkveno službo. Župnik nato po imenovanju kot lastni pastir vodi župnijo avtonomno z redno oblastjo, ki je vezana na njegovo službo po samem pravu (Kan. 523, 131, 519, 521 ZCP). K.J. je bil tako kot duhovnik s posvečenjem in odlokom imenovan za župnika v Ž.A. in je odtlej naprej nastopal v tej vlogi ves čas, pri čemer pa je kot duhovnik Katoliške cerkve hkrati delal tudi za Š.M., s strani katere je bil z odlokom imenovan za župnika. Verouk je tako K.J. podajal kot župnik oziroma kot zakoniti zastopnik Ž.A., kar nedvomno utemeljuje objektivno odgovornost tretje tožene stranke za nastalo škodo, ki je po prepričanju sodišča druge stopnje vsekakor nastala pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem funkcije zakonitega zastopanja tretje tožene stranke (prvi odstavek 172. člena ZOR).

O obstoju funkcionalne vzročnosti:

28Po presoji sodišča druge stopnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženih strank v smeri pomanjkanja funkcionalne vzročnosti. V tej zvezi tožene stranke poudarjajo, da škoda ni bila strojena na delu ali v zvezi z delom, ker župnik K.J. ni delal po navodilih in pod nadzorom Š.M. kot delodajalcem ter ni delal v korist Š.M. oziroma Š.C. ali v korist Ž.A., temveč v splošno družbeno korist in v korist vseh vernikov. Tudi o obstoju funkcionalne vzročnosti je sodišče druge stopnje, s sklepom I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012, že zavzelo stališče in sklenilo, da je med župnikom K.J. in Š.M. obstajalo sui generis delovno razmerje ter da je imenovani škodo povzročil na delu in v zvezi z delom. V tej zvezi sodišče druge stopnje znova pojasnjuje, da župnik nastopa v funkciji župnika ves čas in da v zvezi z opravljanjem njegove funkcije ne moremo govoriti o delovnem in prostem času. Župnik ima namreč v skladu s kanonskim pravom pravico do stalnosti in se ga tudi imenuje za nedoločen čas (Kan. 522 ZCP), svojega dela pa ni zavezan opravljati samo določeno število ur dnevno. V svojo funkcijo je namreč mašniško posvečen in imenovan z odlokom. Tako je jasno, da je K.J. očitano škodno dejanje storil na delu, saj je bila škoda povzročena pri opravljanju nalog v okviru njegovega delovnega mesta in med delovnim časom. Imenovani je namreč tožečo stranko spolno nadlegoval v prostorih župnije, katere lastni pastir je župnik, ki župnijo tudi zastopa (Kan. 519, 532 ZCP), pri čemer so bila vsa očitana kazniva dejanja storjena med ali neposredno po verouku in v okviru priprav na birmo, torej v okviru opravljanja katehetske vzgoje, kot temeljne naloge župnika in katoliške cerkve kot take. Navedeno pomeni, da je škodno dejanje nedvomno v funkcionalni povezanosti z delovnim procesom in da obstaja vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je ta tretjemu povzročil škodo(8).

29V tej zvezi se kot neutemeljena pokažejo tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da odnos toženih strank do K.J. ne predstavlja odnosa med delavcem in delodajalcem v smislu 170. člena ZOR. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je odnos delavec - delodajalec predstavljal zgolj odnos med imenovanim župnikom in Š.M., ne pa tudi odnos med župnikom in toženimi strankami, ki so za nastalo škodo objektivno odgovorne na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva delodajalca neposrednega povzročitelja škode (prvo in drugo tožena stranka, Kan. 122 in 123 ZCP v zvezi s 170. členom ZOR) oziroma kot pravna oseba, katere organ je povzročil škodo tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (tretje tožena stranka, 172. člen ZOR). Da pa je med župnikom K.J. in Š.M. šlo za sui generis delovno razmerje, pa potrjujejo same določbe kanonskega prava, ki določajo, da je župnija pod oblastjo krajevnega škofa, pri čemer lahko župnije ustanovi, ukine ali preuredi samo krajevni škof (Kan. 515 §2 in §3 ZCP), krajevni škof preveri sposobnost župnika preden se mu ta služba podeli (Kan. 521 §3 ZCP), službo župnika podeljuje škof (Kan. 523 ZCP), krajevni škof izda odločbo o nadomeščanju župnika v času njegove odsotnosti (Kan. 532 §3 ZCP) in nazadnje, župniku preneha služba z odstranitvijo ali premestitvijo, ki jo odredi krajevni škof (Kan. 538 §1 ZCP). Vse navedeno potrjuje stališče, da je župnik delal po navodilih in pod nadzorom krajevnega škofa, ki ima nenazadnje tudi dolžnost izdajati župniku odločbe glede katehetskega pouka. Prav tako pa je imenovani župnik delal v korist Š.M. in posledično v korist celotne Katoliške cerkve, saj ZCP prav tako določa, da je oskrbeti krščansko ljudstvo s katehezo temeljna dolžnost Katoliške cerkve in njenih pastoralnih delavcev, zlasti župnikov, ki morajo v zvezi s tem upoštevati odločbe krajevnega škofa (Kan. 773, 775, 776, 777 ZCP). Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS.

30Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je opravljanje kateheze ena temeljnih dolžnosti župnika, ki jo slednji opravlja v korist župnije, škofije in Katoliške cerkve kot take, ne pa v družbeno korist, kot to zatrjujeta prvo in tretje tožena stranka. Civilno družbo namreč sestavljajo ljudje različnih veroizpovedi in prepričanj, zato katoliški župnik s poučevanjem katehetske vzgoje ne more delovati v splošno družbeno korist oziroma v korist vseh vernikov. Nedvomno pa župnik pri opravljanju svoje službe deluje v korist svoje župnije, kot trajno ustanovljene skupnosti vernikov, katerih pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju (Kan. 515 ZCP). Tudi o v tej zvezi podani pritožbeni primerjavi s članstvom v zbornici (odvetniški, notarski, zdravniški, ipd.) se je sodišče druge stopnje že izreklo, na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje in ponovno izpostavlja, da so odnosi znotraj Katoliške cerkve podvrženi specialni ureditvi kanonskega prava, ki se ne more uporabiti za splošna civilnopravna razmerja.

O solidarni odgovornosti toženih strank:

31Obravnavani pritožbi izpodbijata tudi solidarno odgovornost toženih strank, o čemer pa se je sodišče druge stopnje prav tako že izreklo s sklepom, opr. št. I Cp 331/2012 z dne 5. 6. 2012, s katerim je sklenilo, da so tožene stranke za nastalo škodo solidarno odgovorne po principu alternativne vzročnosti(9). Namreč kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR). Res je, kot to navaja pritožba prvo in tretje tožene stranke, da tožene stranke škode niso same neposredno povzročile, vendar so zanjo kljub temu objektivno odgovorne na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva delodajalca neposrednega povzročitelja škode (prvo in drugo tožena stranka, Kan. 122 in 123 ZCP v zvezi s 170. členom ZOR) oziroma kot pravna oseba, katere organ je povzročil škodo tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (tretje tožena stranka, 172. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je tako pravilno najprej ugotovilo individualno odškodninsko odgovornost vsake posamezne tožene stranke in nato njihovo odgovornost opredelilo še kot solidarno napram oškodovancu (tožeči stranki).

O storitvi kaznivega dejanja in ugovoru zastaranja odškodninske terjatve:

32Tožene stranke v okviru ugovora zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke izpodbijajo tudi ugotovitev storitve kaznivega dejanja, storitev katerega je v skladu z napotilom sodišča druge stopnje, kot predhodno vprašanje v ponovljenem sojenju, ugotavljalo sodišče prve stopnje. Ugotovitev ali je duhovnik K.J. z očitanimi dejanji storil kaznivo dejanje ali ne, je namreč pomembna za pravilno rešitev vprašanja zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke(10). ZOR določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). V kolikor pa je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, pa zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi šele, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pri tem pa ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 377. člena ZOR). Ugodnost daljšega zastaralnega roka za odškodninske terjatev po 377. členu ZOR, na katero se sklicuje tožeča stranka, je tako pogojena z ugotovitvijo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

33V zvezi z obravnavanim vprašanjem sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) izključuje možnost ugotavljanja krivde in izrekanja kazenskih sankcij v kateremkoli drugem postopku kot v kazenskem. Iz tega izhaja sklep, da lahko pravdno sodišče v okviru odločanja o predhodnem vprašanju ugotovi samo ali ima določeno dejanje vse (subjektivne in objektivne) zakonske znake kaznivega dejanja, ne more pa ugotoviti krivde in izreči kazenske sankcije(11). Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja, pa sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca.

34Sodišče prve stopnje je tako na podlagi tožbenih navedb tožeče stranke in izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je župnik K.J. storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 183. členu KZ(12). Svojo odločitev je v okviru dokazne ocene oprlo predvsem na izpoved tožeče stranke in preostalih v kazenskem postopku zaslišanih oškodovank (katerih izjave je sodišče prve stopnje, v soglasju s pravdnimi strankami le prebralo) ter na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke. Tožene stranke tako neutemeljeno navajajo, da ugotovitev obstoja kaznivega dejanja zgolj na podlagi izpovedb oseb, ki so bile s kaznivim dejanjem neposredno prizadete, brez kakršnegakoli drugega materialnega dokaza, ne zadostuje za objektivni zaključek, ki bi brez sence dvoma dokazoval obstoj kaznivega dejanja. Res je, da mora pravdno sodišče v okviru reševanja predhodnega vprašanja upoštevati dokazne standarde, ki veljajo na matičnem področju, iz katerega predhodno vprašanje izhaja, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ne gre namreč spregledati dejstva, da je tudi Okrožno sodišče v Krškem, v kazenskem postopku opr. št. K 79/2006, razpolagalo z istimi dokazi kot sodišče prve stopnje, to je zlasti z izpovedbami posameznih oškodovank in z njihovo objektivno zdravstveno dokumentacijo. Prav tako sta se oba pooblaščenca toženih strank strinjala, da se izpovedbe oškodovank iz navedenega kazenskega postopka v predmetnem pravdnem postopku zgolj preberejo in sta se odrekla neposrednemu zaslišanju slednjih na naroku za glavno obravnavo. Nenazadnje pa objektivni materialni dokaz o kaznivem dejanju predstavlja tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, katerega sta naposled (po dveh ustnih dopolnitvah), sprejeli obe pravdni stranki, ki novih dokaznih predlogov v tej zvezi nista podali. Sodišče prve stopnje je tako po zaključenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je pokojni župnik K.J. storil očitano mu kaznivo dejanje in nato na takšno ugotovitev vezalo tek zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke.

35Drugo tožena stranka v tej zvezi sicer navaja, da izpovedba tožnice ni skladna z objektivno medicinsko dokumentacijo v spisu in sicer v delu, ko ta zatrjuje, da je bila analno posiljena in da je zaradi tega utrpela fizične poškodbe danke, iz katere je krvavela. Izvedenca medicinske stroke, ki sta imela na voljo vso medicinsko dokumentacijo tožeče stranke, namreč takšnih poškodb nista potrdila. Sicer pa so tudi ostale oškodovanke, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku K.J. bremenile le spolnega nadlegovanja, samo tožeča stranka pa tudi analnega posilstva, ki pa ni izkazano. Posledično drugo tožena stranka meni, da je lahko imenovani kriv le kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ, za katerega pa je predpisana kazen do treh let zapora. V tem primeru bi namreč absolutno zastaranja kazenskega pregona nastopilo s potekom šestih let od storitve kaznivega dejanja in še torej pred vložitvijo predmetne tožbe, ki je tako zastarana.

36V zvezi z analnim posilstvom, storitev katerega tožeča stranka očita župniku K.J., sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pod pojmom spolnih dejanj, ki niso spolno občevanje, razumejo vsa tista dejanja, pri katerih gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ter ne pomenijo hkrati spolnega občevanja. Spolno občevanje pomeni namreč le naravno združitev spolnih organov moškega in ženske. Glede na definicijo spolnega občevanja tako tudi analni spolni odnos sodi med druga spolna dejanja, enako kot na primer dotik spolovil, poseg na oškodovankine spolne organe in podobno(13). Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da vsa dejanja, storitev katerih tožeča stranka očita pokojnemu K.J., predstavljajo spolna dejanja. Res je, kot to trdi drugo tožena stranka, da analno posilstvo ni izkazano z medicinsko dokumentacijo tožeče stranke, kar pa je razumljivo, saj slednja zaradi strahu in otroškega pomanjkanja kognitivne sposobnosti introspekcije vse do leta 1997 sploh ni iskala zdravniške pomoči. Ne glede na navedeno pa je dejstvo analnega posilstva nedvomno izkazano z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani iz katerega izhaja, da so težave tožeče stranke s prebavili z zelo veliko verjetnostjo povezane z analnim posilstvom, saj opravljene preiskave niso odkrile organskega vzroka težav, ampak so samo potrdile sum, da gre za tako imenovane funkcionalne motnje. Tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke je v okviru citiranega izvedenskega mnenja zapisala, da je danes težko ločiti in razmejiti škodo, ki je tožeči stranki nastala po uvodnem dogodku (t.j. analnem posilstvu) od tiste, ki je sledila kasnejšemu dogajanju, pri čemer je iz celotnega izvedenskega mnenja razbrati, da zdravstvene težave tožnice brez uvodnega analnega posilstva, vsekakor ne bi bile takšne, kot so bile sedaj. Sodišče druge stopnje tako glede na navedeno objektivno izvedensko mnenje in skladno ter prepričljivo izpovedbo tožeče stranke brez dvoma zaključuje, da je do analnega spolnega posilstva prišlo in da je temu dejanju nato sledilo še večletno spolno nadlegovanje, kot to zatrjuje tožeča stranka. Nepomembne so v tej zvezi podane pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da so ostale oškodovanke v kazenskem postopku K.J. bremenile le spolnega nadlegovanja, samo tožeča stranka pa tudi analnega posilstva. Predmet presoje kaznivega dejanja so namreč zgolj dejanja, ki jih je imenovani storil tožeči stranki, ne pa tudi ostalim oškodovankam v kazenskem postopku.

37V zvezi z ugovorom zastaranja kazenskega pregona sodišča druge stopnje v luči pritožbenih navedb še pojasnjuje, da sta vlogi zastaranja kazenskega pregona in zastaranja odškodninske terjatve različni, ter da zato ni mogoče pravnih posledic zastaranja kazenskega pregona prenašati na civilnopravno področje(14). ZOR namreč v 377. členu določa, da v kolikor je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pri tem pa ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Citirani zakon torej v primeru povzročitve škode s kaznivim dejanjem določa zgolj daljši zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve zoper odgovorno osebo, ki je storila kaznivo dejanje, ne določa pa, da odškodninska terjatev zoper odgovorno osebo po morebitnem zastaranju kazenskega pregona ni več dopustna. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe, ki se tičejo zastaranja kazenskega pregona neutemeljene, saj bi jih tožene stranke lahko uveljavljale le v kazenskem postopku.

38Drugo tožena stranka s pritožbo še poudarja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do tega, po katerem odstavku 183. člena KZ je presojalo kaznivo dejanje, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo odstavka navedenega člena KZ, po katerem je K.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje smiselno izhaja iz 9.b točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč vprašanje zastaranja odškodninske terjatve presojalo po 10 letnem roku za zastaranje kazenskega pregona, v skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ, ki pa je predpisan samo za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad pet let. Tako je sodišče prve stopnje smiselno zavzelo stališče, da je imenovani storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, saj je za kaznivo dejanje po prvem odstavku navedenega člena prepisana maksimalna kazen zapora do petih let in posledično zastaranje kazenskega pregona v petih letih (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ). V zvezi z navedenim vprašanjem pa sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava še dodaja, da je v danem primeru, zaradi posebnih osebnih lastnosti storilca (duhovnik), lahko šlo samo za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, kar sodišče prve stopnje povzame z besedami, da je K.J. očitana dejanja izvrševal na način, da je zlorabil avtoriteto župnika, pri čemer njegovi dotiki niso bili običajni dotiki iz prijaznosti do otrok, ampak je šlo za spolne zlorabe z namenom zadovoljitve spolnih potreb storilca(15).

39Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je pokojni K. J. storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ in na tako ugotovitev vezalo daljši zastaralni rok za zastaranje odškodnine terjatve iz 377. člena ZOR v zvezi s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil 10 letni zastaralni rok pretrgan zaradi okoliščine, ker je storilec K.J. v času, ko je tekel zastaralni rok, vedno znova storil enako hudo kaznivo dejanje, pri čemer je bilo zadnje od šestnajstih nadaljevalnih kaznivih dejanj storjeno v šolskem letu 2004/2005 (četrti odstavek 112. člena KZ v zvezi s drugim odstavkom 377. člena ZOR), v nadaljevanju pa je bila zoper imenovanega dne 14. 6. 2006 vložena še obtožnica, ki je kot procesno dejanje pristojnega organa za pregon storilca, prav tako pretrgala zastaranje kazenskega pregona, enako kot tudi sklep o ustavitvi kazenskega postopka z dne 17. 1. 2007 (tretji odstavek 112. člena KZ v zvezi s drugim odstavkom 377. člena ZOR). Glede na navedeno zakonsko ureditev je zastaranje kazenskega pregona in posledično zastaranje odškodninske terjatve po vsakem pretrganju začelo teči znova (peti odstavek 112. člena KZ) in se do danes še ni izteklo. Je pa sodišče prve stopnje v tem kontekstu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da spolno nadlegovanje nad tožečo stranko ni bilo pod obtožbo, zaradi česar zastaranje za ta dejanja ni bilo pretrgano in ni začelo teči znova, je pa ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka za obseg škode izvedela šele v mesecu juliju 2004, tožba tudi iz tega naslova vložena v roku iz prvega odstavka 377. člena ZOR. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je potrebno vsa škodna dejanja nad tožečo stranko, po tretjem odstavku 183. člena KZ, pravno opredeliti kot druga spolna dejanja, ki ne pomenijo spolnega občevanja. Kadar pa storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki z življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote, slednja izgubijo svojo samostojnost in se obravnavajo v okviru instituta nadaljevalnega kaznivega dejanja(16). Uvodoma je treba spomniti, da KZ sicer nima posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju, se pa je institut nadaljevanega kaznivega dejanja v slovenski kazensko - pravni praksi uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, pri katerem se vprašanje enovitosti storilčevega ravnanja presoja na podlagi povezovalnih elementov objektivne in subjektivne narave, od katerih imajo nekateri pomen stalnih (konstantnih), drugi pa le spremenljivih (variabilnih) elementov. Prvi morajo biti vedno podani, od drugih pa vsaj eden. V skupino stalnih elementov sodijo: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in kot subjektivni element enotesn psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja. Ker je K. J. kot duhovnik izvrševal posamezna dejanja v škodo tožeče stranke, ki še ni bila stara 14 let, pri tem pa je šlo za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je tekom petih let pojavljala v zelo kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, je podana podlaga za konstrukcijo nadaljevalnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ. Glede na navedeno tako sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava zaključuje, da je bilo zastaranje pretrgano tudi za spolna dejanja, ki niso bila izrecno(17) zajeta z obtožnico ter da je tudi za ta dejanja zastaranje po zaključku kazenskega postopka začelo teči znova. Kadar je namreč nadaljevalno kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč le del nadaljevane kriminalne dejavnosti, začne zastaranje teči šele od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevalnega kaznivega dejanja(18).

40Na tem mestu sodišče druge stopnje še dodaja, da drugo tožena stranka neutemeljeno navaja, da postavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku onemogoča, da bi se istovrstni zahtevek nato uveljavljal še v pravdi. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sklep o ustavitvi kazenskega postopka K 79/2006 z dne 17. 1. 2007, pravdnega sodišča ne veže, saj je bil izdan iz procesnih razlogov in ne vsebuje odločitve o (ne)obstoju kaznivega dejanja oziroma o kazenski odgovornosti storilca, zato odpade sklicevanje drugo tožene stranke na 390. člen ZOR, ki nalaga oškodovancu vložitev tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti odločbe kazenskega sodišča(19). V konkretnem primeru tako ne tečeta vzporedno dva postopka za plačilo iste odškodnine, kot to zmotno meni drugo tožena stranka, saj je bil kazenski postopek že pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 17. 1. 2007 in še torej pred vložitvijo predmetne tožbe.

41Sodišče prve stopnje tudi ni, kot to zmotno zatrjuje pritožba drugo tožene stranke, ugotavljalo obstoja vseh kaznivih dejanj, ki so bila predmet obtožbe v kazenskem postopku, temveč se je v okviru dokazne ocene zgolj sklicevalo na izjave preostalih oškodovank v kazenskem postopku, obstoj kaznivega dejanja pa je ugotavljalo zgolj na škodo tožeče stranke. Skladne izpovedbe preostalih oškodovank namreč potrjujejo dejstvo, da je K.J. spolno nadlegoval svoje učenke, kar še dodatno potrjuje navedbe tožeče stranke in sodišče utrjuje v prepričanju, da je imenovani storil očitano mu kaznivo dejanje.

42Glede višine odškodnine:

43Nazadnje tožene stranke izpodbijajo še višino dosojene odškodnine, kateri neutemeljeno pripisujejo kaznovalno funkcijo in v tej zvezi navajajo, da je prisojena odškodnina v nasprotju s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

44V zvezi z višino dosojene odškodnine se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložitev podano v okviru presoje utemeljenosti pritožbe tožeče stranke in tako v smeri preostalih pritožbenih navedb zgolj dodatno pojasnjuje, da sodišče prve stopnje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni odmerjalo mimo postavljenih trditev tožeče stranke. Slednja namreč zahteva odškodnino za telesne bolečine, ki jih je trpela v posledici analnega posilstva v mesecu maju 1990 in za nadaljnje telesne bolečine, ki so vezane na zdravljenje zaradi motenj hranjena v obdobju do vključno meseca julija 2004, ko se je tožeča stranka nazadnje zdravila na Oddelku za mentalno zdravje zaradi motenj hranjenja. Tožeča stranka je tako zatrjevala zgolj obstoj telesnih bolečin v obdobju od meseca maja 1990 do meseca julija 2004, ne pa tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki se skupaj s telesnimi bolečinami presojajo v okviru te postavke nematerialne škode. Iz objektivne listinske dokumentacije v spisu namreč nesporno izhaja, da se je tožeča stranka zaradi posledic škodnega dogodka zdravila tudi v kasnejših letih, to zdravljenje pa je bilo neločljivo povezano tudi z določenimi nevšečnostmi, za katere tožeči stranki prav tako pripada pravica do pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člena ZPP in je v okviru višine prisojene odškodnine iz tega naslova, pravilno upoštevalo tudi nevšečnosti med zdravljenjem v letih od 2005 do 2008. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje še dodaja, da so pritožbene navedbe drugo tožene stranke v smeri, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani nepopolno, ker se nobeden izmed izvedencev ni opredelil do tega, ali je šlo pri tožeči stranki za hude, srednje hude ali lažje telesne bolečine, prepozne in bi jih drugo tožena stranka morala uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

45Sodišče prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki odmerilo pravično denarno odškodnino, ki predstavlja ustrezno zadoščenje za pretrpljeno in bodočo nepremoženjsko škodo. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da so pavšalne pritožbene navedbe drugo tožene stranke v smeri, da prisojena odškodnina bistveno odstopa od sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih, neutemeljene, saj judikati, ki jih v utemeljitev svojih trditev navaja drugo tožena stranka, niso primerljivi z dejanskim stanjem predmetne zadeve.

46Odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti neutemeljene pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da sodišče pri odmeri denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo dejstva, da je vzroke trajnih posledic pri tožeči stranki potrebno iskati tudi v neustrezni družinski klimi in partnerskem odnosu z nasilnim moškim. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodna izvedenka psihiatrične stroke pojasnila, da je bila posebej pozorna tudi na družinske razmere, v katerih je tožeča stranka odraščala, in da te sicer niso bile prav ugodne, nikakor pa toliko patogene, da bi bilo mogoče zaradi njih pričakovati razvojne ali duševne motne pri tožnici, ki je bila do škodnega dogodka veder, dejaven in neproblematičen otrok. Imenovana izvedenka je prav tako pojasnila, da oseba, ki predhodno nima izkušnje s posegom v njeno vrednostno in spolno integriteto, ne vzdrži tako dolgo v nasilnem partnerskem odnosu, da bi to pri njej pustilo posledice, ki bi zahtevale psihiatrično zdravljenje. Pritožbene navedbe v tej smeri se tako pokažejo kot neutemeljene, saj trajne posledice tožeče stranke, ki predstavljajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti slednje, ne izhajajo iz neustrezne družinske klime oziroma nasilnega odnosa z bivšim partnerjem.

47V zvezi z ostalimi postavkami nepremoženjske škode, drugo tožena stranka ne podaja konkretnejših pritožbenih navedb, o katerih se sodišče druge stopnje ne bi izreklo že tekom dosedanje obrazložitve predmetne sodbe.

Glede oblikovanja tožbenega zahtevka in izreka izpodbijane sodbe:

48Drugo tožena stranka s pritožbo naposled izpodbija še sklepčnost tožbenega zahtevka in izvršljivost izreka izpodbijane sodbe ter v tej zvezi navaja, da iz njiju ni mogoče razbrati na katero izmed treh toženih strank se zahtevek oziroma izrek nanaša. Navedena pritožbena graja je neutemeljena. Namreč kadar na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb, se besedni zvezi "tožeča stranka" in "tožena stranka" v tožbenem zahtevku oziroma v izreku sodbe vedno izpišeta v ednini, posamezne tožeče oziroma tožene stranke pa se nato individualizirajo v nadaljevanju obrazložitve. Nenazadnje pa drugo toženka zatrjevanih kršitev določb pravnega postopka, ob upoštevanju določbe 286b. člena ZPP, tudi ni pravočasno uveljavljala, zaradi česar je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

49Tožene stranke stroškovno odločitev sodišča prve stopnje smiselno izpodbijajo zgolj v posledici pritožbe zoper obsodilni del izpodbijane sodbe in podrobnejše utemeljitve v tej smeri ne podaja, zato jo je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi tudi v dem delu zavrnilo kot neutemeljeni.

50Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi prvo in tretje tožene stranke ter drugo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

51Prvo in tretje tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

52Drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

53.Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbi toženih strank k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato je slednja dolžna sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

--- . ---

Op. št. (1) : Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato tudi vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Na drugi strani, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in izraža ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Op. št. (2) : Sedaj 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V skladu s 1060. členom OZ se za konkretni primer uporabljajo določila ZOR.

Op. št. (3) : Tako tudi D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, komentar k 180. členu OZ, str. 1039-1040.

Op. št. (4) : Sedaj 181. člen OZ.

Op. št. (5) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 278/1995 z dne 3. 10. 1996.

Op. št. (6) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 106/2004 z dne 23. 6. 2005.

Op. št. (7) : Meseca decembra 2011 je bil med Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) in Svetim sedežem podpisan Sporazum o pravnih vprašanjih (Ur. l. RS št. 4/2004 z dne 12. 2. 2004 – v nadaljevanju: Sporazum), v skladu s katerim je Katoliška cerkev v svoji ureditvi neodvisna in samostojna ter v RS deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom RS (1. člen Sporazuma). Navedeno pomeni, da za razmerja znotraj Katoliške cerkve velja avtonomno kanonsko pravo, ki pa v razmerju do tretjih ne sme nasprotovati pravnemu redu RS.

Op. št. (8) : Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 246/2010 z dne 22. 12. 2011 in dr. Stojan Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, I. knjiga, Časopisni zavod Uradni List SR Slovenije, Ljubljana, 1984, str. 629.

Op. št. (9) : Glej dr. Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, splošni del, I. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 1071.

Op. št. (10) : Glej Vesna Rijavec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 127 - 128.

Op. št. (11) : Tako tudi Vesna Rijavec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 135 - 136.

Op. št. (12) : Ur. l. RS št. 63/1994.

Op. št. (13) : Tako tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 231 in 244.

Op. št. (14) : Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012.

Op. št. (15) : Nenazadnje pa je bila tudi obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Krškem, opr. št. KT/1/63/06 z dne 14. 6. 2006, zoper K.J. vložena zaradi 16 nadaljevalnih kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku (pravilno po tretjem v zvezi s prvim odstavkom) 183. člena KZ, pri čemer pa naposled obtožni predlog predlaga, da se obdolženca spozna za krivega po obtožbi in se ga kaznuje po tretjem odstavku 183. člena KZ.

Op. št. (16) : Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 167/2005 z dne 20. 4. 2006 in opr. št. I Ips 273/2008 z dne 29. 1. 2009.

Op. št. (17) : Namreč tudi obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Krškem, opr. št. KT/1/63/06 z dne 14. 6. 2006, je bila zoper K.J. vložena zaradi 16 nadaljevalnih kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku (pravilno po tretjem v zvezi s prvim odstavkom) 183. člena KZ, pri čemer obtožni predlog predlaga, da se obdolženca spozna za krivega po obtožbi in se ga kaznuje po tretjem odstavku 183. člena KZ. Tudi obtožnica je tako zajela vsa spolna dejanja, ki so bila strojena na škodo tožeče stranke kot oškodovanke, pri čemer se je institut nadaljevalnega kaznivega dejanja kvalificiral po najhujšem dejanju, to je analnem posilstvu.

Op. št. (18) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006.

Op. št. (19) : Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012.