111. člen KZ

Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna

Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.

Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek. Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.

Za presojo zastaranja v obravnavani zadevi je ključen tretji odstavek 90. člena KZ-1, v skladu s katerim rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (in ne od storitve kaznivega dejanja).

V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran. Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.

Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.

V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave.

Odvzem premoženjske koristi je (procesno gledano) posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku. Ker se o odvzemu premoženjske koristi odloči s sodbo, ki se v primeru priznanja krivde izda po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije (NIKS), se le na tem naroku lahko izvede narok v smislu 500. člena ZKP za odvzem premoženjske koristi, le na tem naroku lahko prejemnik koristi uveljavi svojo pravico do izjave glede odvzema premoženjske koristi, zato je dolžnost sodišča, da prejemniku koristi tako izjavo omogoči oziroma, da odvzame premoženjsko korist šele po tistem, ko po pravilno izkazanem vabilu zastopniku pravne osebe, kot pooblaščencu in pouku o posledicah neopravičenega izostanka, ugotovi, da je njun izostanek neopravičen. Samo tako postopanje pomeni pošten postopek, ki prejemniku zagotavlja ustavno zavarovano pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave je ena od elementarnih procesnih pravic udeležencev v sodnih postopkih, ki skupaj s pravicami iz 23. in 29. člena Ustave zagotavljajo pošten kazenski postopek. Glede zastaranja, ki ga navaja pritožnik, je potrebno ločiti med zastaranjem terjatve odvzema premože

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ. Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS. Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika p

Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveni

Kaznivo dejanje zlorabe položaja je bilo lahko storjeno najkasneje na dan, ko sta imela osumljenca še zadnji dan funkciji v organih družb. To kaznivo dejanje namreč lahko storijo le osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti, osumljenca kot člana družb torej v očitanem obdobju v letih 2007 in 2008. Kdaj je dejansko prišlo do uvedbe stečajnega postopka kot posledice njunih dejanj, na presojo časa storitve kaznivega dejanja ne vpliva. Kazenski pregon bi za osumljenca, ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka, lahko zastaral dne 22. 9. 2018, vendar je ob tem ugotoviti, da je bila dne 5. 3. 2018 zoper osumljenca vložena zahteva za preiskavo, kar je povzročilo pretrganje teka zastaralnega roka.

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Slovenska kazenskopravna zakonodaja in pred njo jugoslovanska je sprejela delavnostno teorijo, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev), ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica in da KZ v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka kazenskega pregona (za razliko od nekaterih tujih zakonodaj) ne vsebuje korekcije delavnostne teorije, po kateri bi v primeru kasnejšega nastanka prepovedane posledice začelo zastaranje teči šele od trenutka njenega nastanka.

Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena

244. člen KZ, zakonski znak po drugem odstavku, opis kaznivega dejanja. Zagovornik ima prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, saj ni navedeno, da je obdolžencu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Gre torej za specifičen in jasno določen zakonski znak, ki poleg samostojnega znaka velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode, pomeni kvalifikatorno obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ. Opredeljuje namreč subjektivni znak obdolženčeve volje oziroma posebnega namena (motiviranega naklepa), da drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Ugotavljanje tega namena je predmet dokazne presoje sodišča, ugotovitve in zaključki v zvezi s tem pa obligatorni oziroma nujni sestavni del obrazložitve sodbe. Zato je ta zakonski znak nujni sestavni del opisa kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 244. člena KZ, saj sicer opis ne zajema vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.

Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe. Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo. Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.

Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.

Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride. Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.

Zastaranje kazenskega pregona.