183. člen KZ

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznive

Za presojo zastaranja v obravnavani zadevi je ključen tretji odstavek 90. člena KZ-1, v skladu s katerim rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (in ne od storitve kaznivega dejanja).

Besedna zveza "do meseca" lahko namreč pomeni zgolj do prvega dne v mesecu, ne pa tudi še v kasnejših dneh ali morda do konca tega meseca, če to ni izrecno in določno navedeno v opisu kaznivega dejanja. Ker torej sodišče prve stopnje v razlogih sodbe konkretizirano ugotavlja in zaključuje, da je obdolžencu dokazano izvrševanje kaznivega dejanja tudi v mesecu septembru, takšna utemeljitev pa je v nasprotju z očitkom v izreku, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil zgolj v mesecu avgustu in torej ta očitek presega, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pri storilcih kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ mora iti za zlorabo položaja pri doseganju spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj. Ta zloraba se kaže predvsem v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, podan pa mora biti tudi drugi pogoj, da je otrok takšni osebi zaupan v varstvo. Molčeč prenos soodgovornosti staršev otroka na drugo osebo je mogoč tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma molče, vendar morajo obstajati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bilo ravnanje staršev takšno, da so prepustili drugi osebi otroka v varstvo.

Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti. Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino. Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o t

Tako iz strokovne literature, kot tudi dosedanje sodne prakse izhaja, da prav fizični stik predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku istega člena. Ugotovitve obeh sodišč o domnevno nižji intenzivnosti ravnanj, kljub izkazanim telesnim stikom, v okviru katerih je obsojenec "le" z rokami in "le" preko oblačil otipaval oškodovanke po intimnih predelih teles, ne morejo predstavljati zadostne podlage za milejšo pravno kvalifikacijo očitanih dejanj. Opisane ugotovitve bi lahko vplivale kvečjemu na odmero kazenske sankcije, ne pa tudi na milejšo pravno opredelitev dejanja.

Storilec kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ ni usmerjen k doseganju spolnega občevanja ali spolnih dejanj, temveč k prizadetju spolne nedotakljivosti oškodovanca. Tako se izkažejo razlogi sodišča prve stopnje o tem, da so obtožencu očitana dejanja (poljubljanje na ustnice in otipavanje) druga spolna dejanja, povsem nejasni, gotovo pa pomanjkljivi, saj sodišče prve stopnje zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, namreč prizadetosti spolne nedotakljivosti, ne obrazloži v zadostni meri, ko utemeljitev, da je obtoženec s temi dejanji zagotovo prizadel spolno nedotakljivost V. Z., ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe. Še posebej, ko se v obrazložitvi zgolj ponavlja v krivdoreku nekonkretiziran očitek spolno nedostojnega ravnanja, ki mu sodišče prve stopnje ni dalo vsebine.

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril, morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejste

Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju, ki sodi med kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen ogroženosti varovane vrednote v smislu uporabe instituta dejanja majhnega pomena. Pri tem dejanju se ščiti spolna integriteta otroka, ki spolnosti kot pomebnega dela življenja še ne razume, ter se na ta način zagotavlja skladen razvoj otroka.

Presoja, ali je bila obrambi v postopku zagotovljena možnost soočenja z obremenilno pričo oziroma ali se je pravici do zaslišanja obremenilne priče odpovedala. Če drugostopenjsko sodišče ugotovi kršitev kazenskega zakona zaradi zastaranja, kaznivega dejanja ne sme zgolj izpustiti iz opisa kaznivih dejanj, temveč mora v tem delu izdati zavrnilno sodbo, v kateri mora navesti opis kaznivega dejanja in njegovo pravno opredelitev. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ je bilo podano, kadar je imel oškodovanec katero od alternativno naštetih lastnosti: še ni star deset let, ali je slabotna oseba, ki še ni stara petnajst let, ali pa se storilcu ni mogel upreti, ker je ta uporabil silo ali pa mu je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo.

Glede na to, da iz konkretnega opisa dejanja, kot je navedeno v izreku, izhaja očitek dveh kaznivih dejanj (eno po tretjem, drugo pa po četrtem odstavku 183. člena KZ, ki jih je sicer pravno opredelilo kot eno - nadaljevano kaznivo dejanje), sodišči v izpodbijanih sodbah nista prekoračili obtožbe s tem, ko ugotavljata, da je bilo dejanje kot je opisano v izreku storjeno na škodo dveh oškodovank in da je to okoliščino upoštevalo tudi pri odmeri kazni.

Priče o dejstvih ne odločajo, temveč jih le posredujejo, s tem pa je tudi njihova procesna vloga izčrpana.

Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo, potrebno presojati po pravnem redu RS. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. S

V sodbi, s katero izreče enotno kazen, sodišče ne upošteva okoliščino, da je bil obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni.

Zastaranje vodenja disciplinskega postopka je bilo zadržano le za 30 dni bolniške odsotnosti, ko se (pokojni) tožnik zaradi zdravstvenega stanja in bolečin ni mogel udeleževati disciplinske obravnave, ne pa vseh 74 dni, kolikor je trajal bolniški stalež. Na podlagi ugotovitve, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, se ugotovi trajanje delovnega razmerja (pokojnega) tožnika do njegove smrti, razen za čas, ko je bil zaposlen drugje, poleg tega pa se njegovim dedičem, ki so stranke v postopku, prizna reparacija v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, oziroma razlike v plači glede na plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu.

Z opisom v izreku sodbe sta konkretizirana oba kumulativno določena zakonska pogoja kvalifikatorne okoliščine iz tretjega odstavka 183. člena KZ – zloraba položaja roditelja ter zaupanost v varstvo.

Čeprav pritožnik v pritožbi navaja, da so „absolutno določene mejne starosti privolitvene nesposobnosti v spolno dejavnost nujno zlo“, v pritožbi obširno utemeljuje svoje stališče glede sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti zakonske ureditve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Glede konkretne obravnavane zadeve nato izpelje zaključek, da oškodovanki v času, ko je bila stara 13 let, ni bilo mogoče odreči pravice do spolne samoodločbe, glede na ugotovitve sodne izvedenke, da so bile njene intelektualne sposobnosti nadpovprečne, njena socialna, emocionalna in osebnostna zrelost v sorazmerju in ustrezne njeni kronološki starosti, njena celotna osebnostna zrelost morda celo malo akcelerirana, torej emocialno, osebnostno in socialno normalno zrelo dekle ali morda celo malo bolj zrela kot njene sovrstnice. Tako stališče ni sprejemljivo, saj kot sam pritožnik izpostavlja, otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Oba prej navedena pogoja morata torej biti podana kumulativno. Že sam zakonodajalec je v 183. členu KZ predpisal starostno mejo pod katero otroku v nobenem primeru, tudi ob predpostavki zrelosti

Zakonski opis kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let ne obsega storilčevega namena, da z izvršenimi spolnimi dejanji zadovoljuje spolni nagon - to je stvar dejanskega stanja, ki ga v vsakem posameznem primeru ugotavlja sodišče.

Če višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in sprejme oprostilno sodbo, se vprašanje, ali ugotovljena dejstva ustrezajo pravni normi, z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja le, če sodišče oprostilno sodbo utemelji po 1. točki 358. člena ZKP (gre za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženca opisani znaki navedenih kaznivih dejanj), ne pa, če višje sodišče utemelji oprostitev po 3. točki 358. člena ZKP (dejanja niso dokazana).

O presoji, da je priča sposobna pričati, sodišče ni dolžno izdajati posebnega sklepa. Zadošča, da je pravni pouk dan obdolžencu ali pričam v celoti na enem od narokov glavne obravnave, četudi se ta sicer odvija na več narokih.