203. člen ZOR

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

V tej zadevi je bilo ugotovljeno, (1) da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, (2) da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in (3) da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik. Izkustveno prepričljiv je zaključek, da bi izvedba teh preiskovalnih dejanj znatno povečala možnosti za identifikacijo storilca(ev). Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka odgovarja tudi za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v neraziskanem napadu nanj.

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Vsebina urbanistične informacije je v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja.

Ni pravne podlage za revalorizacijo prisojene rente iz naslova tuje pomoči. Pri renti gre za vrsto odškodnine, zato je v primeru spremenjenih okoliščin (občutni rasti življenjskih stroškov) mogoča zgolj sprememba prisojene odškodnine (196. člen ZOR), kar mora stranka zahtevati s posebnim zahtevkom (po tem, ko je do spremembe okoliščin že prišlo).

Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode. Ta ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Tedaj je le vzpostavljeno odškodninsko razmerje, od njegovih učinkov pa je odvisno, ali bo oškodovancu sploh nastala pravno priznana škoda, in nadalje, ali mu gre povračilo škode in v kakšni obliki. Pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v tem, da je oškodovanec poškodovan, pač pa šele v tem, da do določene stopnje in določen čas trpi telesne bolečine ali duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tudi skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega) ali strah. Če je škoda, ki oškodovancu nastane pozneje, predvidljiva že pred njenim nastankom, pa lahko ne glede na tek objektivnega roka prične teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve. Ta po ustaljeni sodni praksi začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi

Zavarovalnica odgovarja do višine pogodbeno dogovorjene zavarovalne vsote za škodo, za katero odgovarja njena zavarovanka. Tožnik je ponudil zadostno trditveno podlago. Pretirano bi bilo zahtevati, da bi moral v trditveni podlagi navajati prav vse okoliščine, na podlagi katerih se prisodi odškodnina za posamezno odškodninsko postavko.

Ker so organi pregona ravnali v nasprotju z zahtevami, ki se pričakujejo od skrbnega, vestnega in prizadevnega preiskovalca, je podana predpostavka nedopustnosti toženkinega ravnanja v smislu 26. člena Ustave. Ker tožnik zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave ni imel razumne možnosti vložiti civilne tožbe, je podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, utrpelo zaradi posledic neraziskanega napada.

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati. Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Toženka kot delodajalka je tožniku kot delavcu odredila delo na gradbišču, pri tem pa popolnoma opustila dolžno ravnanje zagotovitve varnih delovnih razmer. Zato je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Po zaključku zdravljenja ugotovljena postravmatska artroza je iz istega škodnega dogodka izvirajoča škoda, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Ob zaključku zdravljenja še ni bilo gotovo, ali bo nastala, zato gre za novo nastalo škodo. Zastaranje odškodnine za to vrsto škode je začelo teči šele, ko je bila tožniku znana.

Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo, potrebno presojati po pravnem redu RS. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. S

Zavrnitev revizije – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in renta.

S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra, je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami.

Za t. i. substituirano škodo gre takrat, ko si oškodovanec sam povzroči škodo, da bi odvrnil nastanek škode pri drugih. V konkretnem primeru primeru pa temu ni bilo tako. Škodna nevarnost (napad bika) namreč ni grozila samo O., temveč neposredno tudi tožniku.

Odločilni vzrok za nesrečo je, da je bil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik (motorist), ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65. Materialnopravno pravilno sta nižji sodišči presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov.

Presoja deležev prispevkov obeh voznikov in presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Omrzline, ki jih je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, so v pravnorelevantni vzročni zvezi s prometno nesrečo in jih je torej treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči.

Padalstvo je nevarna dejavnost, ker kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladati vseh njihovih učinkov. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku pri izvajanju skokov kot svoji delovni obveznosti, objektivno odgovorna.

Tožnik je imel možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena ZOR). Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.