390. člen ZOR

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta tako pridržana presoji po kanonskem pravu. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo, ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati pravni red Republike Slovenije. Čeprav odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika ni po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda, lahko toženke odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev. V razmerju do tretjih je tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva

V obravnavanem primeru je pravica do odškodnine samostojna pravica, v zvezi z določitvijo katere 73. člen ZDen zgolj napotuje na uporabo predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Pomanjkanje pravnega interesa ni razlog za zavrženje, ki se tiče stvari same.

Iz tožničinega izvršilnega predloga, s katerim se je začel ta postopek, izhaja, da ga je 3. 1. 2001 prejelo Okrajno sodišče v Celju, ki glede na predlagano izvršilno sredstvo ni bilo pristojno o njem odločati. Okrajno sodišče v Celju je predlog poslalo na pristojno Okrajno sodišče v Žalcu. Tja je prispel 31. 1. 2001, kar je po izteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 390. člena ZOR. Tožnica se utemeljeno sklicuje na predzadnji odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je pravočasno vložena tudi vloga, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Po presoji revizijskega sodišča je bil tožničin izvršilni predlog 3. 1. 2001 očitno pomotoma poslan na nepristojno sodišče. Na njem je namreč kot naslovno sodišče pravilno navedeno Okrajno sodišče v Žalcu. Zato je glede na predzadnji odstavek 112. člena ZPP treba šteti, da je tožnica izvršilni predlog proti tožencu vložila pravočasno oziroma v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z dne 6. 10. 2000. Upoštevaje še prvi odstavek 390. člena ZOR to pomeni,

Pravnomočna zavrnilna sodba (zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije) ne pomeni negativne procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari za vložitev nove tožbe, ki na pasivni strani zajame vse nujne sospornike. Upoštevajoč navedeno in izhodišče, da je zastaranje uvedeno zaradi pasivnosti upnika (ki pa v obravnavani zadevi ni bil pasiven, novo tožbo je vložil v treh mesecih), je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral.

Tožeča stranka je v obtožnem predlogu šele naznanila, da bo uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, povsem utemeljeno pa sodišče prve stopnje izpostavlja, da tožeča stranka svojih navedb v obtožnem predlogu ni opredelila niti v tem smislu, da bi navedla zoper koga tak zahtevek namerava uveljavljati, glede na to, da je bil obtožni predlog vložen zoper vse tri policiste, ki so tožečo stranko obravnavali kritičnega dne, specificirala pa ga ni tudi po višini, nenazadnje pa je ugotoviti, da iz obtožnega predloga niti ne izhaja, kakšno obliko škode bi tožeča stranka hotela uveljaviti.

Po določilu prvega odstavka 390. člena ZOR je zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče stvari same, pa vloži upnik novo.

Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik spornih nepremičnin. Postavljen je bil v skladu z izjavo, ki jo je tožnik dal v zapuščinskem postopku, da namreč te nepremičnine ne spadajo v zapuščino, ker mu jih je zapustnica podarila. Gre torej za zahtevek stvarnopravne, lastninske narave, na katerega se zastaralni roki ne nanašajo.

Zavarovanje AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam, tovrstna pogodbeno dogovorjena odškodninska odgovornost zavarovalnice pa ima različno pravno in dejansko podlago kot zahtevek za plačilo odškodnine od povzročitelja in zavarovalnice, ki odgovarja zanj. Zato izplačilo na podlagi AO plus zavarovanja ne pomeni, da morebitne razlike, za katero odgovarja povzročitelj, oškodovanec ne bi mogel uveljavljati od njega ali zavarovalnice, ki odgovarja zanj, četudi je to ista zavarovalnica. Ker je bil kazenski postopek zoper tretjetoženca absolutno zastaran, je s tem trenutkom nastopilo tudi zastaranje tožnikove terjatve, razen če zastaranje ni nastopilo po določbah o zastaranju odškodninske terjatve. Zastaranje tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega je mogoče vezati le na obstoj posebno težke invalidnosti. Ta terjatev ni enaka terjatvi oškodovanca, saj gre za različne pravne podlage. Relevantno je le, ali je posebno težka invalidnost bližnjega dejansko podana, ne glede na to, ali jo je bilo ob zaključku zdravljenja možno pričakovati.

Pri utemeljevanju svojega stališča, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, toženec pozablja, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. čl. ZOR) ter na dejstvo, da je bila v kazenskem postopku proti njemu izdana obsodilna sodba. Zato tožnika rok iz drugega odstavka 390. čl. ZOR ne veže in sodišču ni bilo potrebno ugotavljati obsega premoženjskopravnega zahtevka, uveljavljanega v kazenskem postopku.

Stanovanjski zakon je bivšim imetnikom stanovanjske pravice oziroma uporabnikom stanovanja podelil pravico do sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, katere zrcalna podoba je na drugi strani dolžnost lastnika stanovanja do sklenitve takšne pogodbe. Gre za kontrahirno dolžnost, predpisano z zakonom in za z zakonom vzpostavljeno obligacijsko razmerje. Čeprav gre za posebej urejeno obligacijsko razmerje, pa zanj veljajo tudi temeljna načela in splošna določila obligacijskega prava, kolikor Stanovanjski zakon kot poseben predpis določenih razmerij ne ureja drugače (23. člen ZOR). Ker slednji specialnih določb o zastaranju ne vsebuje, te določbe pa so po svoji naravi splošnega pomena in veljajo za vsa obligacijska razmerja, je za zastaranje treba uporabiti določila ZOR.

Če oškodovanec vloži samostojno odškodninsko tožbo v času, ko je v teku kazenski postopek za dejanje iz istega življenjskega dogodka, se odškodninski zahtevek ne more naknadno šteti za zastaranega iz razloga, ker je bil kazenski postopek kasneje ustavljen.

Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati - neodvisno od izida kazenskega postopka, ki je v času, ko nastopi pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 377. člena ZOR, vselej še neznan. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju.

Napoved uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve.

V skladu s 390. členom ZOR je potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh od mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. Iz potrdila o pravnomočnosti omenjene kazenske sodbe, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je postala pravnomočna 15.12.1999. Tožba pa je bila vložena 6.3.2000, torej znotraj zakonsko določenega roka treh mesecev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča zadeva zaradi zastaranega odškodninskega zahtevka nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno sprožati.

Res je po določilu 1. odst. 390. čl. ZOR zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. V konkretnem primeru je bil izvršilni predlog tožeče stranke za izterjavo teh dveh terjatev zavrnjen, saj je to razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v K. z dne 2.12.2002, opr.št. 0001 Ig 2002/00900, vendar iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da se je proti dolžniku dne 16.9.1999 začel stečajni postopek in da po 1. odst. 111. čl. ZPPSL od dneva začetka stečajnega postopka proti dolžniku ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe, niti ukrepov zavarovanja. To pa res pomeni, da je sodišče v zvezi s tem izvršilnim predlogom odločilo sicer z zavrnitvijo predloga, vendar očitno iz razlogov, ki se ne tičejo stvari same. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru res treba uporabiti določilo 1. odst. 390. čl. ZOR, kar pa pomeni, da sporni terjatvi nista zastarali.

Zastaranje je pretrgano že z vložitvijo izvršilnega predloga (na podlagi verodostojne listine) če ga je sodišče zavrglo zgolj zato, ker ga je vložila fizična oseba, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil zavržen predlog za izvršbo.

Pobotni ugovor ima določene učinke, enake vloženi tožbi. Eden takih materialnopravnih učinkov je pretrganje zastaranja (388. čl. ZOR), pod v zakonu določenim pogojem tudi v primeru morebitne neodločitve o pobotnem ugovoru zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka iz drugih razlogov in ne zaradi pobota (2. odst. 390. čl. ZOR). Eden od procesnih učinkov uveljavljanja pobotnega ugovora v pravdi pa je nastop litispendence glede zahtevka, ki ga toženec uveljavlja v pobot (prim. 3. odst. 194. čl., 3. odst. 333. čl. in 3. odst. 338. čl. ZPP).

Priglasitev premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku zastaranje pretrga. Če je bil kazenski postopek končan z zavrnilno sodbo - oškodovanec pa je bil napoten na pravdo - je zastaranje pretrgano, če je tožba vložena v 3 mesecih od pravnomočnosti kazenske sodbe (2. odstavek 390 člena ZOR).