172. člen ZOR

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

Nedvomno je podana odškodninska odgovornost države za tožeči stranki nastalo materialno škodo. V kolikor bi bila oporoka pokojne najdena pravočasno - že v letu 1993, bi namreč prišlo do oporočnega dedovanja. Najmanj, kar bi moralo storiti Okrajno sodišče v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je, da bi moralo bolj skrbno preveriti, ali se morebiti v hrambi pri Okrajnem sodišču nahaja tudi oporoka pokojne, še posebej zato, ker je na zapuščinski obravnavi bilo govora o oporoki pokojne. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS. Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta tako pridržana presoji po kanonskem pravu. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo, ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati pravni red Republike Slovenije. Čeprav odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika ni po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda, lahko toženke odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev. V razmerju do tretjih je tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva

Član organa vodenja ali nadzora za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati po splošnih predpisih. Če tožnik s tožbo po petem odstavku 285. člena ZGD (sedaj četrtem odstavku 263. člena ZGD-1) zahteva povrnitev svoje lastne škode, njegov zahtevek nima ustrezna materialnopravne podlage v določbah korporacijskega prava. Upnik pa lahko v svojem imenu in za svoj račun zahteva povračilo škode, ki so jo družbi povzročili organi upravljanja in nadzora, in na ta način pride do poplačila svoje terjatve. Pogoj za njegov uspeh je, da poleg svoje terjatve do družbe izkaže še družbino odškodninsko terjatev do članov organa upravljanja ali nadzora.

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države. Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

Predpostavke kondikcijskih zahtevkov se ne prekrivajo nujno s predpostavkami odškodninskih zahtevkov (tudi če ne upoštevamo elementa krivde). Šele v prvič ponovljenem postopku je toženka uveljavljala pobotni ugovor, ki je bil pretežno utemeljen na odškodninski podlagi (in na tej podlagi tudi že preizkušen in zavrnjen), medtem ko (lastnega) zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve zaradi ničnosti Pogodbe ni ustrezno postavila. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, njena navedba iz vloge z dne 27. 3. 2008 (ki jo izpostavlja tudi v točki G pritožbe z dne 24. 9. 2010), da se »[s] tem, kar terja s predmetno tožbo, [...] tožeča stranka skuša na račun tožene stranke neupravičeno obogatiti [...]«, smiselno sploh ne pomeni uveljavljanja kondikcije kot posledice ničnosti Pogodbe, temveč zgolj trditev, da se tožnica (šele) skuša obogatiti, torej da bo obogatena, če bo s tožbenim zahtevkom uspela doseči vračilo kupnine za delnice. Tudi zato tožbena terjatev tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil in nasprotna, v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve, materialnopravno nista odvisni druga od druge,(8) kar posl

Inštitut odškodninske odgovornosti pravne osebe je umeščen v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti inštitut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. Pri odškodninski odgovornosti članov uprave gre namreč za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju (v katerem člani uprave odgovarjajo družbi), za katero se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava (258. člen ZGD), medtem ko gre pri v pobot uveljavljani škodi, ki naj bi nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po nezakoniti pridobitvi lastnih delnic, za škodo v zunanjem razmerju (v katerem družba odgovarja tretjim), kar posebej urejajo pravila obligacijskega prava (172. člen takrat veljavnega ZOR). Ravnanja organov pravne osebe so namreč dejanja same pravne osebe. Ker je 172. člen ZOR določal le posebne predpostavka, na katerih temelji odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo je povzročil njen organ, se ostale predpostavke, na katere je takratni zakon vezal nastanek odškodninske odgovornosti, presojajo po splošnih načelih, kar pomeni, da je do povračila škode upravičen tisti, ki mu je škoda nastala. Pobotni ugovor je ugov

Pri presoji protipravnosti ravnanja upravnih organov v denacionalizacijskem postopku je glede na naravo tega ravnanja treba uporabiti izhodišča, ki jih je sodna praksa Vrhovnega sodišča razvila v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za ravnanje sodnika.

Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Enako kot je odločitev, kdaj je potreben izvedenec, v domeni sodišča, je tudi odločitev, ali je potrebno mnenje drugih izvedencev, v pristojnosti sodišča (in to ne glede na zahtevo pravdne stranke). Sodišče je namreč glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tako rekoč izvedenec nad izvedenci (peritus peritorum). Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Obseg (višina) izgubljenega dobička je zato enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je.

Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

Pri porazdelitvi odškodninske obveznosti gre torej za interna razmerja znotraj Katoliške cerkve, ki se tretjih ne tičejo in tako ne vplivajo na odškodninsko terjatev tožeče stranke, utemeljenost katere je, glede na razmerje med RS in Katoliško Cerkvijo, potrebno presojati po pravnem redu RS. Župnija je samostojna pravna oseba na čelu katere je župnik, ki župnijo tudi zastopa v vseh pravnih poslih (Kan. 515 §3, 519 in 532 ZCP). Župnik je tako zakonit zastopnik župnije kot pravne osebe, kar utemeljuje odgovornost slednje za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vse navedeno in upoštevajoč dejstvo, da sam citirani ZCP govori o službi župnika, sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da gre med župnikom in škofijo za sui generis delovno razmerje, primerljivo delovnemu razmerju v skladu s pozitivno delovnopravno zakonodajo v RS. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja sodišče v pravdnem postopku ni vezano na morebitno obtožnico v predhodnem kazenskem postopku, ki se je zaključil brez meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. S

Avtonomna razlaga pravne norme, čeprav se je izkazala za napačno, ne predstavlja očitanega nedopustnega arbitriranja. Tožena stranka je argumente tožeče stranke preučila in nanje z lastnimi argumenti tudi odgovarjala, kar je tudi sicer njena dolžnost in ne predstavlja niti odstopa od profesionalne skrbnosti, niti kršitve dolžnega ravnanja.

Vzrok za tožničin neuspeh v denacionalizacijskem postopku ni v zatrjevanem protipravnem ravnanju upravnega organa, pač pa pri tožnici sami, ker bi morala zahtevo vložiti v imenu svojega očeta in priložiti njegovo pooblastilo ali bi moral zahtevo vložiti njen oče sam. Le on je bil v času vložitve zahteve pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev v pomenu drugega odstavka 61. člena ZDen.

Ker je bila zasežena žival prodana na predpisan način, ki ga določa zakon, protipravno ravnanje organa toženke ni podano.

Čeprav so bile v sodnem postopku zavrnilne odločbe toženca odpravljene in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo lažje delovno mesto, ni podana odškodninska odgovornost toženca za zatrjevano premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker mu ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti in da je napravil strokovno napako. Zavrnilne odločbe so temeljile na izvedenskih mnenjih invalidskih komisij, le-ta pa na razpoložljivi medicinskih in delovni dokumentaciji.

Odgovornost državnega tožilca se ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ.

Tožnica nima pravnega interesa izpodbijati zanjo ugodne vmesne sodbe o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka. Poleg narave sodnikovega dela je treba upoštevati tudi naravo sodnega postopka, ki ga je sodnik vodil, in način, kako ga je vodil. Nepravdni postopek o pridržanju v psihiatrični organizaciji je posebne vrste postopek, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost, ranljivost in tudi (iz palete različnih razlogov izhajajoča) nemoč osebe, ki naj bi bila prisilno pridržana. Zato je prisilni odvzem prostosti sicer mogoč, vendar mora biti izveden po predpisanem postopku in na naravi postopka ustrezen način. Ali z drugimi besedami: sodnik mora še posebej paziti tudi na to, da je res zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin take osebe. V tej luči lahko posamezne procesne kršitve pridobijo dodaten pomen in tudi prerastejo v kršitve ustavnih pravic. Če sodnik v takem primeru ne ravna s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, je kriv in zanj krivdno odgovarja država.

Kršitev procesne določbe prvega odstavka 147. člena ZUP, ki jasno opredeljuje pojem predhodnega vprašanja in na kateri temelji ustaljena sodna praksa, v povezavi s popolno pasivnostjo UE, ki traja od prekinitve postopka, po oceni revizijskega sodišča izpolnjuje pravni standard protipravnosti ravnanja upravnega organa. Položaj, v katerem je postopek nezakonito prekinjen že najmanj štiri leta, tožnik pa nima na voljo učinkovitega pravnega sredstva za njegovo pospešitev, je nedopusten.

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz ustavne pravice do povračila škode, ki je zapisana v 26. členu URS. Podrobnejši način in pogoje za uveljavljanje odškodnine je urejen v ZOR, lahko pa posamezne primere zakonodajalec uredi drugače, kot npr. v ZKP (zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljeno odvzete prostosti) ali v ZVPSBNO. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnika v kazenskem postopku nista bila v priporu in da jima ni bila neutemeljeno odvzeta prostost, zlasti ne po oprostilni sodbi, je uporabilo splošna pravila o odškodninskih obveznostih, kjer je treba dokazati nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med prvim in drugo ter krivdo (glede te je obrnjeno dokazno breme). Ker tožnika nista dokazala nedopustnega ravnanja delavcev toženke (172. člen ZOR), niti nastanka premoženjske ali nepremoženjske škode, sta sodišči njun zahtevek utemeljeno zavrnili.